Nekoč je živela princesa, ki je spoznala princa - le da je bil ta spremenjen v žabo -, nekoč je živela princesa, ki je spala v pepelu in garala za druge, dokler ni prišel njen princ na belem konju, nekoč sta živela deček in deklica, ki sta se znašala v ujetništvu hudobne čarovnice, nekoč je živela princesa, ki se je pred hudobno mačeho zatekla v gozd k sedmim palčkom ... in še precej podobnih zgodb bi se lahko našlo. Predvsem pa je tem zgodbam skupno eno - da jih po navadi poslušajo otroci in da dobro vedno zmaga nad zlim, da nesrečno in ničesar krivo zalo princesko reši njen princ na belem konju, temačen svet gozda pa znova postane svetlo pisana podoba iz Disneyjevih risank.

Srečen konec ali temačne sile
Vendar pa je prav to večno jabolko spora; so za otroška ušesa res zgolj pravljice s srečnim koncem, kjer so temačne sile sveta premagane, ali pa bi se otroci že v pravljičnem svetu morebiti soočili s temačnejšimi silami?

Anglosaški svet (pri čemer gre predvsem za Združene države Amerike) bi po vsej verjetnosti na zgornje vprašanje odgovoril zanikano in se zavzel za srečne pravljice z rožnatimi gradiči za princeske in belimi konjiči za prince. Brata Grimm, Hans Christian Andersen in še mnogi drugi pravljičarji pa bi se verjetno zavzeli za drugačen odgovor - če nič drugega, njihove pravljice niso zgolj skupek romantičnih dogodkov, ampak prikazujejo tudi temnejši svet v katerem včasih ostanejo negativci nekaznovani.

Iz sveta odraslih v svet otrok
Leta 1938 je J. R. R. Tolkien napisal esej o pravljicah, v katerem pravi, da je povezovanje otrok in pravljičnih zgodb (takšnih v katerih nastopajo škratje, troli, vile in druga nečloveška/neživalska bitja) pravzaprav nesreča v naši zgodovini. Pravljice imajo namreč, kot je zapisal Tolkien, v sodobnem izobraženem svetu mestu le v otroški sobi, nekako tako, kot je staro pohištvo prestavljeno v igralnice, samo zato, ker ga odrasli nočejo. Tolkien je tako želel opozoriti, da so bile zgodbe prvotno in prvinsko namenjene odraslim. A to je bilo v svetu, ko ljudje še niso pisali, z ljudskim izročilom pa so ohranjali šege in navade, ter se med drugim tudi svarili pred neznanimi silami, ki si jih niso znali razlagati.

Tudi brata Grimm sta sprva zbirala nemške ljudske pripovedke in legende, pri tem pa sta spoznala, da so bili mnogi odrasli, ki so jima prinesli ali povedali pripovedke, nezadovoljni z zgodbami, češ da niso dovolj 'otroške'. Rezultat njunega dela pa je znan. Po drugi strani pa si mnogi sodobni znanstveniki in avtorji prizadevajo za oživljanje pravljic za odrasle; pri nas je eno izmed takšnih Ženske, ki tečejo z volkovi Clarisse Pinkole Estes, ki osvetljuje medosebne odnose, podobo o sebi in različne oblike odvisnosti, vendar pa pri tem uporablja starodavne pripovedke.

Resnično z neresničnim
Sčasoma pa so te iste zgodbe, ki so bile polne okrutnih prizorov - in so bile nekdaj pripovedovane ob ognju v navzočnosti celoten družine (plemena), tudi otrok - prešle v otroški svet, odrasli pa so dobili svoje zgodbe. S tem pa so tudi pravljice začele dobivati drugačno obliko, prirejeno otroškemu svetu in marsikdo še danes meni, da je edino pravilno, da otroci živijo obkroženi s tovrstnimi zgodbami, ki naj bi podaljševale pravljičnost otroštva. Pri čemer pa močno vplivajo na želje poslušalcev (punčka bi bila rešena princeska, fantek pa močan zavojevalec, ki uniči še tako močnega zmaja) in predvsem njihovo recepcijo sveta za katerega se nenadoma izkaže, da le ni tako pravljičen, kot bi moral biti.

Pravi odgovor na tem mestu bi se verjetno glasil: kompromis. Zgodbe za otroke vsekakor morajo obdržati pravljičnost, obenem pa morajo otroku pokazati, kakšen je resničen svet. Ne nazadnje, prvinska naloga pravljic naj bi bila vzgoja. Ali pač ne?