O mnogobojih smo se pogovarjali s Tino Deu, predstavnico za stike z javnostjo pri založbi Beletrina, ki je organizatorica festivala Fabula in Proznih mnogobojev.
Zadnji izmed izločilnih proznih mnogobojev bo potekal nocoj ob 19.uri v Knjigarni Goga v Novem mestu. Prijavnina za nastop ni potrebna. Večer bo povezoval Boštjan Gorenc – Pižama.
Pa začnimo s Fabulo. Kaj letos novega prinaša, kaj je tisto, česar na sedanjih enajstih izvedbah tega festivala, še nismo videli?
Na svoj račun bodo ponovno prišli ljubitelji avtorjev in dobrih knjig. Fabuline žepnice po dostopni ceni vas bodo v knjigarnah pozdravljale že od sredine februarja. Tudi gosti tokratnega festivala bodo zanimivi in ugledni tuji ter slovenski avtorji, s katerimi se bomo družili v Klubu Cankarjevega doma, bogat spremljevalni program pa bo potekal na različnih lokacijah po Ljubljani. Uvod v festival bodo že tradicionalni februarski prozni mnogoboji v štirih slovenskih mestih z Boštjanom Gorencem - Pižamo na čelu, od zadnjega februarskega dne pa bodo zgodbe v vseh oblikah obarvale deset zgodnjepomladnih dni od jutra do poznega večera. Festival bomo otvorili z avtorico, ki velja za predstavnico sodobne klasike škotske literature, Janice Galloway. Sledili bodo nastopi mladega francoskega avtorja Clementa Benecha, nizozemskega mednarodno profiliranega in večkrat nagrajenega avtorja Stefana Hertmansa, bolgarskega vsestranskega in izjemno priljubljenega Georgija Gospodinova, zaključek festivala pa bomo na dan žena pričakali v družbi petih slovenskih avtoric in avtorjev, Dese Muck, Žige X Gombača, Barbare Simoniti, Milana Dekleve in Mojce Kumerdej, ki so prvič v zgodovini festivala prispevali zgodbe, namenjene mladim bralcem, za knjigo z naslovom Moč lažnega. Moč lažnega je tudi naslov letošnjega festivalskega fokusa, s to danes še kako aktualno temo pa se bomo na Fabuli spopadali na več področjih in z več gledišč. Lažno ne bomo razumeli le kot antipoda resnici, temveč tudi kot fantazijo, iluzijo, privid, lažni videz. Razločitev resničnega od lažnega se namreč že od nekdaj kaže kot zagatna naloga, v okviru festivalskega fokusa pa bomo na ta večni človeški problem pogledali skozi filozofijo, film, novinarstvo, literaturo...
Zgodbe torej že trkajo na vrata. Pravzaprav trkajo že ves februar. V petih slovenskih mestih so se zgodili prozni mnogoboji. Kako so se izšli?
Zadnji polfinalni dvoboj bo danes v Novem mestu. V primerjavi z lanskim letom, smo letos uvedli novo lokacijo in sicer v Mostovni v Novi Gorici. Odziv nastopajočih in publike je bil ohrabrujoč, naslednje leto tam zagotovo nadaljujemo. Razmišljamo tudi novih lokacijah, saj si želimo, da bi se proznih mnogobojev lahko udeležil vsakdo, ne glede na to od kod prihaja. Če so prozni blizu kraja od koder so avtorji zgodb, so dogodki še bolj veseli, saj jih tam lahko vzpodbujajo prijatelji in sorodniki.
Veliko finale mnogobojev se obeta 3.marca. Takrat bomo dobili zmagovalca. Ovenčan bo z večno slavo, doživljenjsko rento in vsemi državniškimi častmi. Ali pač ne?
Nagrado v višini 800 evrov prispeva Založba Beletrina. Avtorji preko mnogobojev pridejo tudi do svojih prvih revijalnih objav, odpre pa sem jim tudi pot v literarni svet. Kako jo znajo izkoristiti, pa je potem odvisno od njih samih. Pred dvema letoma je s svojo zgodbo na primer nastopil in tudi zmagal Zoran Kneževič, ki je leta 2014 za svoj prvenec Dvoživke umirajo dvakrat dobil nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec.
O Proznih mnogobojiih smo se pogovarjali tudi z idejnim očetom projekta in nekdanjim direktorjem Študentske založbe Igorjem Brlekom.
Kako se počuti oče, ko gredo otroci svojo pot?
Prozni mnogoboji letos praznujejo svojo 11. izdajo in rečem lahko le, da sem vesel, da se je ideja prijela in da preko mnogobojev vsako leto odkrivamo nove literarne talente.
Kako ste prišli na idejo proznih mnogobojev? Gre za izviren format ali sega ideja kam onstran naših nacionalnih meja? Vem za projekt Kruna Lokotarja v Zagrebu.
V tistem času je bil na hrvaškem zelo popularen Festival FAK, ki je odlično populariziral dobre hrvaške avtorje in obenem spodbujal bralno kulturo. Sam sem si želel, da bi tudi v Sloveniji imeli nekaj podobnega, vendar z večjim poudarkom na mladih, še ne uveljavljenih avtorjih. Moja prvotna ideja so bili prozni dvoboji. Sanja Grobovšek, ki je bila takrat na Študentski založbi vodja festivala FABULA je to mojo idejo obtesala in na koncu so se iz tega rodili Prozni mnogoboji, kakršne poznamo danes.
Ste pričakovali takšen odziv javnosti; mislim predvsem na občinstvo in mlade ter še neuveljavljene ustvarjalce?
Ko z nečim začneš na novo, nikoli ne veš, kako se bo ideja prijela in obnesla. A že prvo leto je bil obisk zelo množičen: tako nastopajočih kot tudi publike. Z leti se je projekt nekoliko "umiril". Lahko bi rekli, da imajo sedaj Prozni mnogoboji po Sloveniji svojo stalno publiko, tudi del nastopajočih je postal stalnica. Slednji so razvili formo kratke zgodbe, ki je pisana za žive nastope. V vseh teh letih je že kar nekaj nastopajočih prišlo do »imena«, vsako leto izide kakšna knjiga, ki je nastala izpod peresa avtorjev, ki so postali opazni prav preko mnogobojev, nekaj jih je dobilo kasneje tudi nagrado za najboljši knjižni prvenec.
Zakaj se proznih mnogobojev ne udeležujejo že uveljavljeni pisatelji? Navsezadnje imajo možnost drugačne promocije kot zgolj tiste skozi literarno branje.
Hm, to je nekako tako kot če bi vprašali, zakaj Pink Floyd nikoli niso nastopili na Evrosongu. Uveljavljeni avtorji tovrstne promocije ne potrebujejo, verjetno pa jim tudi ni do tega, da bi se izpostavili tveganju, da jih premega kakšno mlado, neuveljavljeno mlado pero.
Prozni mnogoboji potekajo vse od leta 2005. K sodelovanju ste povabili tako že uveljavljene pisatelje kot tudi tiste, ki na pisateljsko pot še niti stopili niso. Koliko že uveljavljenih avtorjev se je odzvalo? In kateri so tisti uveljavljeni pisatelji, ki so se mnogobojev udeležili?
Uveljavljene avtorje na proznih mnogobojih običajno videvamo v publiki. Drugače pa je na prvih proznih mnogobojih zmagal Nejc Gazvoda, ki je takrat že bil uveljavljen kot avtor. Na isti prireditvi je takrat prejel še nagrado Fabula za najboljši zbirko kratkih zgob. Tega ni potem več ponovil nihče.
Na prozni mnogoboj se lahko prijavi vsak. Interpretacija besedila je prav tako prepuščena posamezniku. Nekateri berejo, drugi pojejo, tretji odigrajo... Načinov predstavljanja literature javnosti je seveda ogromno. Pa kljub vsemu; je kakšna predstavitev, kakšen nastop še posebej izstopal?
Videli smo že marsikaj. V večini primerov gre običajno za branje in interpretacijo, imeli pa smo že tudi primere, ko so nastopajoči imeli pomočnike, ki so odigrali ali ilustrirali avtorjevo branje. Imamo tudi avtorje, ki pišejo rimano prozo, imeli smo tudi že avtorja, ki je svojo zgodbo zapel.
Ameriška pisateljica Tama Janowitz je pred davnimi leti posnela videospot in ga celo predvajala na MTV-ju. Je kateri od sodelujočih poskusil že tudi kaj takšnega? Multimedijski nastop, recimo?
Prav na proznih tega do zdaj še nismo videli, a vsako leto se pojavi kdo s kakšno novo idejo, kako predstaviti svoje pisanje.
Literarno branje je še vedno najbolj razširjena oblika promoviranja literature. Zakaj?
Mislim, da je del čara v tem, da ima publika možnost videti avtorja, kako sam interpretira svojo zgodbo in na ta način poda svoj avtorsko-bralski pogled na svoj literarni izdelek.
Ko sem pred tremi leti posnel nekaj spotov s slovenskimi nogometaši, ki so predstavljali pesmi slovenskih pesnikov, sem naletel na dober odziv tako s strani pesnikov kot tudi nogometašev. Nekateri, govorim o pesnikih, pa so se celo zgrozili. Kaj nam to pove?
Da so tudi pisatelji in pesniki tudi "samo" ljudje in da se med njimi tako kot med vsemi ostalimi najdejo takšni in drugačni.
No, prozni mnogoboji so tekmovanje. Iz vsakega od petih tekmovanj se v veliki finale uvrstijo trije. Kakšni so kriteriji? Kvaliteta literature? Izviren nastop?
Za nas je tekmovanje v drugem planu, zanimajo nas novi avtorji, nove ideje. Tekmovanje je tu samo za to, da se naredi neka osnovna selekcija. Lahko bi rekli, da so vsi, ki se prebijejo v finale na nek način zmagovalci, saj to pomeni, da je njihov zgodba prepričala tako strokovno komisijo kot tudi publiko. Drugače pa se vedno ocenjujeta in zgodba in nastop, oziroma interpretacija.
Mnogoboji so postali stalnica. In imajo povsem svoje občinstvo, ki ni nujno literarno. Tako kot improliga na področju gledališča. Zakaj so tako priljubljeni?
Očitno smo našli neko formo, ki se je prijela med publiko in zaživela neko svoje življenje. Vedno se nam zdi, da na mnogobojih uživajo vsi, tako publika, kot tudi nastopajoči. Pomemben del mnogobojev je tudi sproščeno vzdušje, ki ga pomaga pričarati sedaj že tradicionalni povezovalec Boštjan Gorenc - Pižama. Obenem imamo po desetih letih že kar nekaj avtorjev, ki so se, če se malo pošalimo, "specializirali" za prozne mnogoboje in nastopajo praktično vsako leto, ker jim to predstavlja osebni izziv.
Kje je stična točka med proznimi mnogoboji in stan up-om?
Zagotovo je prva stična točka Pižama, ki je med drugim tudi priznan Stand up komik. Druga je živa publika, ki s svojimi sprotnimi reakcijami daje avtorjem možnost, da že med nastopom svoje branje "prilagajajo" publiki in se ravnajo po njenem odzivu. Prvo leto je na polfinalu v Mariboru zmagal Grega Lozar, ki je prinesel s seboj prazne listke, prosil publiko, da so na vsak listek napisala po eno besedo. To je zmetal v klobuk in potem povedal zgodbo tako, da je listke vlekel iz klobuka in iz teh besed sestavil zgodbo.
Gre bolj za literaturo ali za teater?
Seveda je še vedno na prvem mestu literatura, vendar pri živem nastopu vedno sodi zraven tudi teater.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje