"In tedaj se mi je spomin nenadoma prikazal. Tisti okus je bil okus po koščku magdalenice, ki mi ga je teta Léonija ob nedeljskih jutrih v Combrayu (...), ko sem ji prišel voščit v spalnico za dobro jutro, zmeraj pomočila v ruski ali lipov čaj in mi ga ponudila," se v romanu V Swannovem svetu spominja Marcel Proust. Pecivo, ki je pisatelju služilo kot vir spominov na otroštvo, je bilo v prvem osnutku menda še opečenec. To je vsaj mogoče razbrati iz rokopisa, ki je v Franciji prvič izšel ta teden.

Šele v tretjem osnutku se pojavijo magdalenice
V prvem osnutku monumentalnega cikla V iskanju izgubljenega časa, iz leta 1907, Marcel Proust še ni obujal spominov ob okusu magdalenic, pač pa ob opečenem kruhu, namazanem z medom. V drugem osnutku je bil simbolični grižljaj trd piškot, razkriva rokopis - in šele v tretjem osnutku Proust končno zapiše, da je ugriznil v mehko magdalenico.

Pariška založba Saint-Peres je mojstrov spremenljivi okus dokumentirala za posebno izdajo treh zvezkov Proustovih rokopisov. "Ti še nikoli videni zvezki nam pomagajo popisati literarno genealogijo enega najbolj emblematičnih trenutkov v Proustovem vesolju," so zapisali.

Nehotni spomin
Anekdota o magdalenicah je eden od ključnih odlomkov prvega romana v Proustovem ciklu, À La Recherche du Temps Perdu (V iskanju izgubljenega časa). Dotika se namreč osrednje teme "nehotnega spomina" - čutna izkušnja, denimo vonj ali okus, nepričakovano odklene vrata do spomina na že davno pozabljeno preteklost. Proust velja za enega ključnih evropskih literatov 20. stoletja, fraza "Proustova magdalenica" pa tudi širše pomeni čutno izkušnjo, ki sproži spomin.