Peter Stoneley, profesor z Univerze v Readingu, se je lotil obsežne študije zapornikov, ki so bili za zapahi v istem obdobju kot Wilde, in pri tem naletel na fotografije Henryja Bushnella. Prišel je do sklepa, da je slavnega dramatika Bushnell "privlačil", da pa narava njunega odnosa v resnici danes ni znana.

Wilde je bil leta 1895 na dve leti zapora obsojen zaradi homoseksualnosti. V enem od pisem, ki so nastala v tem času, takrat že javno sramočeni umetnik omenja "majhnega, temnookega fanta"- in to naj bi bil Bushnell, ki je bil med letoma 1892 in 1911 kar 21-krat zaprt zaradi kraje. Večine zapornikov v tistih časih niso slikali, Bushnella pa imajo v arhivih ohranjenega na kar sedmih fotografijah.

Enega najbolj razvpitih zapornikov ni bilo treba slikati
Čeprav jo je Stoneley iskal, v resnici ne verjame, da bi obstajala kaka fotografija Wilda iz časa, ki ga je preživel v ječi. "Okrog fotografij je obstajal razkol - notranje ministrstvo zanje ni hotelo plačati, zapori niso hoteli plačati, zato so slikali samo nekatere zapornike. V to kategorijo so spadali povratniki, kar je Bushnell vsekakor bil. Wilde, ki je bil v življenju neštetokrat portretiran, je bil eden najbolj prepoznavnih ljudi v Angliji, zato ni bilo prave potrebe, da bi ga dokumentirali, še posebej, ker je bilo zelo malo verjetno, da bo zaradi istega prekrška še kdaj pristal za zapahi."

Tudi na svobodi ni pozabil nanj
"Ne poznamo vseh podrobnosti o razmerju med Wildom in Bushnellom," priznava profesor Stoneley več kot 60 let po pisateljevi smrti. "Vemo pa, da je Wilde poleg tega, da ga je omenjal v pismih, Bushnellu pošiljal tudi denar, ko je prišel na prostost, čeprav ni zelo verjetno, da sta se še kdaj videla." (Poslal mu je dva funta in deset šilingov, kar je bilo več kot povprečna delavska mesečna plača.) Obenem je treba vedeti, da "se v viktorijanskih časih zaporniki uradno niso smeli pogovarjati, kaj šele, da bi skupaj jedli, delali ali gojili kakršna koli prijateljstva".

V istih arhivih so se našli tudi podatki o usmrtitvi Charlesa Wooldridgea, vojaka, čigar smrt je navdahnila Wildovo najslavnejšo pesem, Balado o readinški ječi. Zaporniški zdravnik je na primer pod opombe zapisal, da je imel kaznjenec "razmeroma dolg vrat".

Travmatična izkušnja
Študija popisuje tudi vsakodnevne podrobnosti iz zaporniškega sistema; na številne nepravilnosti je Wilde po prihodu na prostost tudi skušal opozarjati. V ječi je preživel 18 mesecev od svoje dveletne kazni, v tem času je dovolj očaral upravnika, da je smel prejemati knjige in pisarniške pripomočke. Svojo izkušnjo je ovekovečil v pismu, De profundis, ki ga je naslovil na svojega nekdanjega ljubimca, lorda Alfreda Douglasa (ki je bil posredno tudi kriv za njegovo nesrečo: Wilda je prepričal, da se je z njegovim očetom zaradi blatenja dobrega imena soočil pred sodiščem, a je tožbo nato izgubil in bil sam obtožen.)