V maturitetnem eseju se pokažejo posameznikova zmožnost literarnega branja, interpretacije besedila, literarnega raziskovanja, obvladanja slovenskega knjižnega jezika in sposobnost pisanja eseja. Napisati dober šolski esej je velik izziv, predvsem za tiste dijake, ki jim gre pisanje slabše od rok.

Sledenje navodilom zatira kritičnost
Profesorica slovenščine na gimnaziji Bežigrad Nada Barbarič Naskov pravi, da moramo najprej ločiti med umetniškim esejem in šolskim esejem. V šolskem, ki jih čaka na maturi, morajo dijaki argumentirano odgovoriti na problemska vprašanja in ovrednotiti svoje stališče. Čeprav sta izraziti značilnosti eseja subjektivnost in kritičnost, Nada Barbarič Naskov opozarja, da morajo biti maturanti previdni.

»Navodila so tako obsežna, da komaj prideš do konca. Tudi za kritičnost potrebuješ nekaj časa, da jo rodiš. Pri tem eseju pa v le 120 minutah enostavno ali zmanjka časa ali energije za to. Tudi točkovnik za esej je narejen po navodilih, dijaki to vedo, in ker želijo čim bolje pisati esej, si navodila pokljukajo, kar pa pomeni, da morajo zelo sistematično pisati. Pokljukavanje in organiziranje pa po navadi zatirata kritičnost in subjektivnost.«

Pomladni dan
V oddaji Studio ob 17-ih smo pod drobnogled vzeli roman, ki so ga morali dijaki dobro poznati že za predmaturitetni preizkus: delo Cirila Kosmača Pomladni dan. Roman je prvič v knjižni izdaji izšel leta 1953, literarni kritik Herbert Grün ga je imenoval razpotna točka zgodovinskega vzpona našega slovstva, več kot 30 let pozneje, leta 1985, pa ga je literarni zgodovinar Boris Paternu opredelil kot kontrapunkt med klasiko in modernizmom. Gre za roman, ki je napisan v izjemno lepi slovenščini. Kosmač je bil doma s Tolminskega, ki je bilo med obema vojnama pod italijansko okupacijo. To je pri njem vzbudilo posebno skrb za jezik. Roman gradi na zgodbi, ta je pretežno prvoosebna, delno tudi avtobiografska, pisatelj tako živo opisuje razmere, od vojne, italijanske okupacije, družinske probleme do težavnih socialnih razmer, da bralca nenehno vleče v zgodbo … Gre za delno asociativni roman, saj pripovedovalec skače iz ene na drugo asociacijo, ob tem pa jih povezuje tudi s sedanjostjo. Roman je razdeljen na tri dele. Ta Kosmačeva razdelitev je premišljena, povezana z dvojnim potekanjem časa. Po eni strani gre za pripoved o dogodkih tistega pomladnega dneva, maja leta 1945, šest dni po osvoboditvi, po drugi strani pa za vračanje pripovedovalčevega spomina v tri različna pretekla življenjska obdobja in zgodovinske okoliščine. Stavek, s katerim se roman začne in konča, je postal že skoraj citat: »Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kot iz čistega srebra ulit.« To je le ena od mnogih metafor, ukrasnih pridevkov, narečnih besed, stalnih besednih zvez in drugih značilnosti Kosmačevega sloga.

Erazem Bahčič, dijak Gimnazije Bežigrad: »Kosmač ni depresiven pisatelj – trdemu življenju se smeje v obraz. Njegova življenjska filozofija, da je treba vztrajati in iti naprej, se kaže čez celoten roman in bi jo bilo pametno prevzeti tudi v resničnem življenju. To je tudi dobra izhodiščna točka za vse nas, da vemo, da slabe situacije v življenju niso nerešljive in da se zavedamo, kaj je res pomembno – družina in domačija, to, kar tudi sicer večini ljudi pomeni največ.«

Ubežni delci
Polno globokih povedi in sporočil je tudi drugo obvezno čtivo za letošnji maturitetni esej: Ubežni delci kanadske pisateljice Anne Michaels. Roman, ki se ukvarja z izhodom človeka iz travmatičnih spominov na drugo svetovno vojno v normalno življenje, je slogovno in vsebinsko zahtevno branje.

»Prvo poglavje je zelo kratko, ampak je zelo nenavadno in je povezano z zgodovino. Nekateri obupajo že na tistem mestu. Mislim, da je na nekaterih mestih slog zahteven, na nekaterih malo manj. Predvsem ga dela zahtevnega množica znanstvenih podatkov, med katerimi se včasih tudi izgubiš. Ko se človek prebije skozi slogovne zapreke in modernistični način podajanja, je zgodba enostavna. Zgodba v Pomladnem dnevu je zapletenejša,« razloži Lilijana Gustinčič, profesorica slovenščine na Gimnaziji, elektro in pomorski šoli Piran. Njenim dijakom je bila zgodba všeč, a »roman je napisan tako, da se težko bere«, pove Žana Tosić.

Izkušnja holokavsta in uničevalnosti druge svetovne vojne je namreč zapisana v ohlapni dnevniški obliki, kot preplet in vznikanje spominov dveh osrednjih literarnih oseb (Jakoba in Bena), ki se, vsaka na svoj način, spopadata z intimno tragedijo in hkrati z razsežnostmi nacistične rasistične politike v drugi svetovni vojni. Oba pripovedovalca svojo zgodbo pišeta nelinearno, skačeta iz časa v časa, iz prostora v prostor, veliko je opisovanja, manj dogajanja, značilen je poetičen jezik (avtorica je tudi oz. predvsem pesnica), roman, ki spada med zgodovinsko fikcijo, pa je tudi poln metafor. Pisateljica Anna Michaels namreč psihološko dogajanje v človeku in njegove psihološke pretrese opisuje in vzporeja z geografskimi pojavi in naravnimi katastrofami - navezuje se na naravne, zemeljske in vremenske pojave, nenehno se izmenjuje poudarjanje elementov, kot so voda, kamen, les, ogenj, vsak naslov poglavja je skrbno izbran … Tudi naslov namiguje na to, da so delci spomini, ki po mili volji vznikajo, se potopijo, bežijo, nas lovijo.

Tako kot v Kosmačevem Pomladnem dnevu igrajo spomini poglavitno vlogo. Oba glavna literarna lika zasledujejo celo življenje, oblikujejo njuno osebnost in uničujoče vplivajo na njuno življenje po drugi svetovni vojni. Razlika med prvim in drugim pripovedovalcem v romanu, torej med Jakobom in Benom, oba sta poljska Juda, je ta, da je Jakob sam doživel grozote holokavsta, Ben pa, kot povojni otrok, le posredno – prek pripovedi, gledanja fotografij in življenja v družini, ki so jo do konca zaznamovale izkušnje iz koncentracijskega taborišča. A travma se prenaša v naslednji rod oz. ostaja z nami tudi v miru in v drugi državi. Ali kot lahko preberemo: »Človekova vojna izkušnja se ne konča z vojno.«

Čeprav Ubežni delci govorijo o neizrekljivem zgodovinskem dogajanju, pa Anne Michaels bolj kot holokavst zanima iskanje izhoda iz travmatičnih spominov v novi svet, iskanje možnosti normalnega življenja. In ponuja odgovor: rešitev je v jeziku, v komunikaciji z besedo, v upovedovanju travmatičnih spominov in sprijaznjenju z njimi. Pri tem nam lahko pomaga ljubljena oseba – zato je tudi (prava) ljubezen prava vrednota, ki reši literarna lika v romanu. Spominov pač ni mogoče izbrisati, lahko se naučimo le živeti z njimi. Ali kot je knjigo komentiral eden izmed našim mladih sogovornikov Žiga Aničič: »Preteklost se kakor dežne kaplje skozi kraška tla nevidno staplja s sedanjostjo. Ta stavek iz romana mi je razložil vso knjigo, celotno zgodbo. Govorimo o preteklosti in o sedanjosti, kot nakazuje že tema letošnjega eseja. Preteklost je torej nevidno neprestano z nami, spomini so neprestano z nami, se jih ne da videti, a so prisotni in ključnega pomena. Ta metafora je bila zame najbolj globoka, je name pustila največji vtis.«