Nenaden uspeh Puzovega romana je Ameriko presenetil: naslovnice časopisov so navsezadnje preplavljale čisto druge teme: umora Martina Luthra Kinga jr. in Bobbyja Kennedyja, Woodstock, tragedija v Altamontu, pristanek na Luni, vietnamska vojna. 'V zraku je bil nemir zaradi
Nenaden uspeh Puzovega romana je Ameriko presenetil: naslovnice časopisov so navsezadnje preplavljale čisto druge teme: umora Martina Luthra Kinga jr. in Bobbyja Kennedyja, Woodstock, tragedija v Altamontu, pristanek na Luni, vietnamska vojna. 'V zraku je bil nemir zaradi "razkroja ameriške družine" in Američane neitalijanskega rodu je navdušila ideja, da bi bil nekdo pripravljen ubijati v imenu družinskih vrednot ter tradicije,' piše Gay Talese. 'Puzo se je dotaknil občutljive točke, za katero večina Američanov niti vedela ni, da jo imajo.' Foto: Učila
Razlogov za Puzov neverjetni uspeh je več: glavni je seveda Francis Ford Coppola, ki je z istoimensko filmsko trilogijo Puzu prinesel ogromno množico bralcev - a milijone izvodov je bilo prodanih že, preden se je prvi film leta 1972 sploh pojavil.
Mario Puzo
Puzo, ki je umrl leta 1999, ni dočakal izida svojega zadnjega romana, Omertà. Morda je tako bolje, kajti kritiki so ga raztrgali. Recenzent San Francisco Chronicla je, denimo, pisal, da 'je sicer videti, kot da je knjigo dokončal kak nenadarjen pisunček', obenem pa priznava, da so tovrstne racionalizacije verjetno le sad truda, da bi se izognil pravilni oceni - 'da je vse skupaj v resnici napisal Puzo in je grozljivo'.

Roman The Family Corleone (Družina Corleone) bo pravzaprav preddel slovitega romana Maria Puza; po predlogi nikoli realizirane različice scenarija izpod peresa Maria Puza ga bo napisal Ed Falco. Družina Corleone bo zgodba o tem, kako se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja v New Yorku italijanski priseljenec Vito Corleone med vrstami malih kriminalcev počasi povzpel na čelo vplivne mafijske družine.

Zveni nekam znano?
Zaplet seveda poznate: točno tak je sinopsis filmskega Botra II, ki je bil prav tako preddel prvega Botra - in za zdaj še ni povsem jasno, v čem se bo roman od s šestimi oskarji ovenčanega filma F. F. Coppole iz leta 1974 pravzaprav razlikoval. Puzov sin Tony je zatrdil le, da bo "novi" roman "ostal zvest dediščini Maria Puza". Pri založbi Grand Central Publishing, ki bo knjigo izdala, obljubljajo, da bo roman "na vznemirljiv način Puzove junake ponovno oživil v preddelu, ki je obenem poklon izvirniku in samostojno literarno delo". Puzo je za svoja prirejena scenarija za prvi in drugi del filmskega Botra dobil tudi oskarja.

Boter, ki je prvič izšel leta 1969, je ena najbolje prodajanih knjig vseh časov; v okviru ameriškega leposlovja je nedvomno v prvi deseterici, v promet pa gre še vedno zelo dobro (do danes je bilo prodanih več kot 21 milijonov izvodov). Puzo je pozneje napisal še dve tematsko povezani knjigi, The Sicillian (1984) in Omerta, ki je izšla leto dni po njegovi smrti, torej 2000.

Morda ne ravno literarna klasika ...
Kdor se knjige (najbrž po ogledu filmov) loti danes, bo najverjetneje razočaran: mesta v zgodovini si resnično ni priborila z ravnjo pisanja. Šestdeseta so bila namreč čas "novelizacij" - lahko berljivih romanov, namenjenih ljubiteljem popularnih filmov. Puzo je - skupaj z Michaelom Crichtonom, s Petrom Benchleyem in z Johnom Grishamom - pripomogel k nastopu obdobja, v katerem "novelizacija" izide pred filmom samim.

Družina na prvem mestu
Ameriški pisatelj Wilfrid Sheed je jezik Botra opisal kot "hitrostno nizanje klišejev" - in v resnici v knjigi ne boste našli izvrstnih replik iz filma, ki si jih citiramo še danes, denimo "Luca Brasi spi z ribami" ali "Pusti pištolo, vzemi kanolije". Kaj je bil torej preblisk genialnosti, ki je pritegnil pozornost Francisa Forda Coppole? Gay Talese (avtor slavnega neleposlovnega dela o italijanski mafiji Honor Thy Father in Puzov tesen prijatelj) je za Wall Street Journal odgovor povzel v eni sami besedi: La famiglia. "Mario ni vedel veliko o organiziranem zločinu, je pa znal naslikati italijansko družino. Če odvzameš kockanje in umore, imaš pred seboj bolj ali manj linearno zgodbo o tem, kako so se italijanske družine asimilirale v ameriško družbo."

Literarnih primanjkljajev lastnega pisanja se je zavedal tudi Puzo sam: "Če bi takrat vedel, da bo knjigo prebralo toliko ljudi, bi jo napisal bolje," je v intervjuju z Larryjem Kingom na stara leta priznal Puzo. Ko je Botra pisal, je imel pred očmi namreč predvsem čim hitrejši zaslužek.

Italijansko-ameriški gangsterji so bili del ameriške popkulture seveda že prej, a šele Puzo je iz njih naredil družinske može, ugotavlja pisateljica Maria Laurino. "Vsi tisti dodelani odlomki v Botru, ki opisujejo, kako patriarh kraljuje nad rojstnimi dnevi in krsti, nato pa mirno naroča umore, so liku italijanskega očeta dodali novo razsežnost. Filmi so nam vedno kazali umore, nikoli pa niso povedali, da so imeli ti morilci žene in otroke."

Grobo stereotipiziranje Italijanov (in Sinatre)?
Ameriška italijanska skupnost je imela do Puza in njegovega uspeha vedno vačplasten odnos: veliko jih je, ki ga obtožujejo blatenja njihovega kolektivnega ugleda. Kajti če so bili prvi veliki mafijci, kot ugotavljajo zgodovinarji, denimo Arnold Rothstein, Owney Madden, Meyer Lansky, Dion O'Bannon in Dutch Schultz, je Puzo mafijo prikazal kot izključno "cosa nostro" - sicilijansko domeno. Če ne drugega, je Puzo gotovo pomagal malce pohabiti ugled Franka Sinatre: najbrž se še vsi spomnimo prizora z odrezano konjsko glavo v postelji trmastega hollywoodskega producenta, ki je bil nato iz "Johnnyja Fontana", Sinatrovega dvojnika, prisiljen narediti "največjo zvezdo v deželi".