".

Ko je Flanagan po študiju v Oxfordu (ki je, kot je povedal včeraj na literarnem večeru v Cankarjevem domu, neznosno siv in dolgočasen) prvič prispel v Slovenijo, ga je ta v svoji živopisanosti spominjala na "sliko Jacksona Pollocka".

Tokrat je Ljubljano obiskal, ker je v okviru projekta Knjiga za vsakogar v slovenskem izvodu nazadnje izšel njegov roman Plosk ene dlani (The Sound of One Hand Clapping, 1997), zgodba o življenju slovenskih priseljencev, ki so po drugi svetovni vojni pribežali v Avstralijo (tematika je pisatelju blizu, ker je njegova žena hči slovenskih priseljencev). Družino Buloh je izkušnja vojne na stari celini razjedla navznoter: Marija bolečine kmalu ne zdrži več in brez slovesa zapusti moža ter triletno hčerko. Njen mož Bojan se najprej skuša oprijeti sanj o uspehu v novi domovini, a ga obup in alkoholizem počasi streta. Sonja, nad katero se pijan znaša, ga pri šestnajstih zapusti. Šele dvajset let pozneje, ko ugotovi, da je noseča, se vrne na Tasmanijo, da bi poiskala svojega očeta, zbrala drobce svojega nesrečnega življenja in jim morda našla nekakšen približek smislu. Po začetni zadregi se počasi začne razpletati skrivnost usode njene izginule matere ...

V Avstraliji je knjiga v hipu postala uspešnica (ob izidu je bilo prodanih za fikcijo rekordnih 150.000 izvodov, prejela pa je tudi kopico nagrad. V slovenščini imamo že nekaj let prevedena dva romana Richarda Flanagana, prvenec Smrt rečnega vodnika (1994) ter roman Neznana teroristka (2007).

49-letni Flanagan, ki zase pravi, da je vedel, da hoče biti pisatelj, še preden je znal pisati, je očarljiv in neznansko razgledan sogovornik. S svojim izrazitim avstralskim naglasom v pogovor brez sledu kakršne koli nadutosti natrosi najrazličnejše omembe literature, umetnosti in zgodovine. V intervjuju je beseda tekla predvsem okrog Ploska ene dlani.

Tokrat v Sloveniji seveda niste prvič; redno prihajate že od osemdesetih let dalje. Se vam še vedno zdi, da je dežela nekakšna "zanimiva mešanica med Zahodom in Balkanom", kot ste jo nekoč opisali - ali pa je globalizacija pustila (pre)velik pečat?

Predvsem mislim, da ste neverjetno uspešna država. Prebrodili ste izjemno težko poglavje evropske zgodovine; majhen evropski narod, ki je bil uspešnejši kot kateri koli drug na tem območju. Obenem pa opažam, paradoksalno, da Slovence ta dosežek navdaja z dvomi. Ves čas razlagajo, da so Nemci od njih boljši v tem, Italijani v onem, Srbi v čem tretjem … Mislim, da je ta občutek manjvrednosti v odnosu do okolice značilen za majhne narode – a Slovenci ga res ne bi smeli imeti. Neverjetno je, da ste vzpostavili demokracijo brez zatekanja k represijam ali krutim družbenim in gospodarskim ukrepom. Obdržala je svoje ime in kulturo – to ne uspe mnogim.

Meni je bilo od nekdaj všeč, da ni Slovenija niti del Zahoda niti na Balkanu. Del njene moči je v tem, da je bila vedno negotova glede svojega mesta v svetu. Države, ki so našle svoje mesto, so dolgočasne ali opresivne in škoda bi bilo, če bi Slovenija postala taka.

Tokrat ste prišli v Ljubljano predstavit roman Plosk ene dlani, ki je pravzaprav star že trinajst let. Ali nanj zdaj gledate drugače kot ob izidu? Se vam zdi, da bi ga danes napisali drugače?

Nekateri pisatelji svoja dela popravljajo in pilijo vse življenje; sam roman vidim kot portret pisatelja v danem trenutku, ki se razkroji, ko enkrat končaš delo. Vizije končanega dela, ki jo imaš med pisanjem, ne boš mogel nikoli popolnoma uresničiti, a nekje v prostoru med tvojim stremenjem in popolnim neuspehom je, če imaš srečo, roman. Če se pozneje še poigravaš z njim, lahko morda izpiliš slog in popraviš stukturo, izgubiš pa njegovo krhko bistvo, dušo romana.

Se vam zdi, da je izid slovenskega prevoda Ploska ene dlani nekako zaokrožil njegovo zgodbo, ga "vrnil domov"? Ali pa vas samo čudi, da ni roman, ki je tako tesno povezan z našim narodom in njegovo povojno usodo, pri nas izšel že prej?

Zelo sem počaščen. Stvari se zgodijo, ko napoči pravi trenutek zanje. Vesel sem, da je knjiga končno izšla, in da je na prodaj v izdaji, ki stane zelo malo, ker si želim samo, da bi jo ljudje prebrali.

Vedno sem si želel, da bi se roman "vrnil" v Slovenijo. V uvodu Ploska ene dlani je citat Iva Andrića iz leta 1946, v katerem opisuje prezgodaj osivele in izžete Beograjčanke, ki jim je druga svetovna vojna ukradla mladost; s svojim kratkim zapisom jih je skušal rešiti pred popolno pozabo zgodovine in poznejših generacij.

Na podoben način sem verjetno jaz skušal postaviti spomenik izseljenim Slovencem in globoki žalosti njihovih življenj. Izseljenstvo je strašna stvar; izgubiti lasten jezik, kulturo in deželo je neverjetno kruto. Upal sem, da bom lahko ponudil kanec utehe družinam, ki jih je taka usoda razklala, in morda pomagal Slovencem razumeti, da so tisti, ki so šli, v sebi ohranili bistveno: duhá te dežele.

Se vam zdi, da Slovenci Plosk ene dlani beremo drugače kot drugi narodi? Odlomki, ki se zdijo kakšnemu Avstralcu najbrž eksotični, na primer opis tradicionalnih jedi, so nam najbolj domači.

Zanima me, kaj si bodo Slovenci mislili o romanu, vedeti pa tega ne morem. Vem le, da je roman izšel že v številnih državah in fascinantno se mi zdi, da sem dobil na stotine, na tisoče pisem in elektronskih sporočil od migrantov z vsega sveta. Vsi, pa naj bodo to turške družine v Nemčiji ali Japonci v ZDA, so pisali, da je njihova izkušnja blizu tisti v romanu. Migracije so eden izmed ključnih zgodovinskih dejavnikov zadnjih stotih let, pa o tem ni veliko napisanega. Mene je pritegnilo to, da bi lahko nekdo v kakšni daljni deželi, ki ni Slovenija, bral zgodbo in se v njej našel. Sem pa radoveden, kakšen bo sprejem tu. Kot piše na začetku romana: "Odpustite mi slabosti, a pripovedujem z ljubeznijo.“

Po pričujočem romanu ste leta 1998 posneli še istoimenski film – in pozneje zatrdili, da je to prvi in zadnji film, pri katerem ste sodelovali, češ da vas je industrija razočarala. Zakaj ste si torej premislili? Kot scenarist ste sodelovali pri Avstraliji Baza Luhrmanna.

Pisateljem je najbrž dovoljeno, da smo nedosledni (nasmeh).
Samo snemanje mi je bilo v užitek, nisem pa maral preračunljivosti, ki je del filmske industrije, in tiranije načela, po katerem je čas denar. To dvoje ima celo vrsto zelo motečih posledic. Ko sem končal film, sem prišel do sklepa, da je knjiga presenetljivejši in izjemen medij, da lahko še vedno bolje osvetli, kdo in kaj smo in da je konec koncev še vedno bolj subverzivna. Celotna izkušnja je v meni najbrž znova obudila navdušenje nad pisanjem.

Baz Luhrmann je bil zelo zagret za to, da bi sodeloval pri Avstraliji. Ampak tam sem bil soscenarist, ne režiser. Najbrž sem mislil na režijo, ko sem rekel, da ne bom nikoli več (se zamisli) … ali pa tudi ne. Lahko bi še kdaj kaj posnel, ni pa to zame prioriteta. Če bi imel občutek, da bom imel nadzor nad projektom in toliko umetniške svobode, kot je potrebujem, bi se verjetno lahko lotil novega projekta. V nasprotnem primeru bi se pa vsemu skupaj brez težav odpovedal.

Ste bili zadovoljni s končno podobo filma? Je bilo težko imeti manj nadzora nad njo, kot bi si morda želeli?

To najbrž ni pravo vprašanje, ker mi tako ali tako ni všeč nič, kar naredim, pa naj bo to knjiga ali film. Ampak mislim, da ni moja naloga, da bi mi bilo lastno delo všeč (ali pa ne). Kot pisatelj, režiser ali kakršen koli umetnik moraš pač iz dneva v dan opravljati svoje delo, kot ga najbolje znaš, brez pretiranih obetov in brez obupa. In na koncu vsakega dneva se moraš vprašati le: "So bili ti stavki najboljši, kar sem jih lahko napisal? So bili ti prizori najboljši, kar sem jih zmogel posneti?" Osredotočati se moraš le na počasno, vztrajno obrt tega, kar počneš. Razsodbe so za kritike in za Boga. Nečimrnost so. Če pisatelj misli, da je vse, kar napiše, briljantno, je to seveda smovšečno – kot tudi to, da rečeš, da je vse skupaj zanič. Ključ je v tem, da skušaš iti vsak dan sproti prek svojih omejitev in ustvariti najboljše, kar je v tvojih močeh.

Preteklost vaše družine je pisana: vaš prapradedek je bil iz Irske kot kaznjenec izseljen v Van Diemen's Land (današnja Tasmanija, op. n.), vaš oče je bil japonski vojni zapornik … Kako to, da ste se v tem romanu osredotočili na kulturo in izvor svoje žene, ki je Slovenka? So vas pritegnile razlike ali pa morda nepričakovane podobnosti med kulturama?

Odraščal sem v odročnem rudarskem mestu na zahodni obali Tasmanije, ki je bilo od sveta odrezano s pragozdom. V tem mestecu je bilo ogromno priseljencev iz vse Evrope - Grkov, Italijanov, Poljakov, Jugoslovanov – in vsi so s seboj na konec sveta prinesli svoje neverjetne zgodbe. Fascinantno se mi je zdelo, da je v usodah teh ljudi povzeta kratka zgodovina velikih premikov celega stoletja: fašizem, komunizem, migracije ... Njihova življenja so bila prepredena s temi neverjetno dramatičnimi preobrati, Avstralci pa so jih imeli za najnižji razred državljanov, za dno družbe. O tem sem hotel napisati roman, in ko sem se lotil dela, je bila slovenska priseljenska skupnost tista, ki mi je bila najbližja. Če skušaš napisati roman, ki bo ljudi nagovoril na univerzalni ravni, moraš zgodbo usidrati v nekaj zelo konkretnega.

To me spomni na besede Jonathana Franzena, ki je med nedavnim obiskom Ljubljane premišljeval o tem, kako težko je imeti pisatelja med ožjimi družinskimi člani, češ da ta prej ali slej neizbežno izda zaupanje svojih bližnjih in piše o stvareh, za katere bi njegova družina raje videla, da ne bi. Se vam zdi, da pisatelj vedno vsaj na neki ravni piše o sebi in svoji izkušnji?

Jonathan Franzen ima zanimiv pogled na pisanje (kar nekaj njegovih esejev sem prebral), je pa to samo en način gledanja na stvari. Nedvomno to za številne pisatelje drži, predvsem za ameriške. Mislim, da je Janet Malcolm, kritičarka za New York Times, prva zapisala, da je novinar nekdo, ki vedno izda svoje prijatelje. Sam ne verjamem, da to drži za vsakega pisatelja. Življenja mojih prijateljev in družine me pri pisanju ne zanimajo preveč, ker mislim, da je treba iti prek svojih osebnih izkušenj in preteklosti do nečesa bolj temeljnega. Prave zgodbe te povlečejo onkraj omejitev tvoje lastne osebnosti, prek ozkosti tvojih prepričanj in nazorov ter ti pokažejo nekaj večjega, osvobajajočega. Nič nimam proti drugačnemu pristopu, le zame ne velja.

V mladih letih ste počeli najrazličnejše stvari, za katere človek ponavadi ne pričakuje, da jih bo našel v življenjepisu pisatelja: poprijeli ste za raznorazna fizična opravila v gradbeništvu, bili ste drvar in nekaj časa tudi rečni vodnik. Kako je to oblikovalo vaš pogled na pisateljski poklic? Je to nekaj, kar vam je bilo usojeno in bi vas v vsakem primeru "našlo", ali pa je bilo vse skupaj splet naključij ter bi se lahko videli tudi v kakem drugem poklicu?

Od nekdaj sem hotel pripovedovati zgodbe, to je bilo edino, kar sem v življenju jemal resno. Še preden sem znal pisati, sem delal nekakšne majhne knjige, ki sem jih polnil s čačkami v obliki stavkov in poglavij.

Moja pot do cilja je bila tako vijugasta preprosto zato, ker sem odraščal v kraju, kjer ni nihče, ki bi ga poznal, postal pisatelj. Začel sem pisati nebeletristiko (zgodovinska dela, op. n.), ker je bilo to edino, kar so mi objavili, in ker sem se s takim pisanjem naučil veliko o "arhitekturi knjig", o tem, kaj je potrebno za dobro knjigo.

Evropejcem si je težko zares predstavljati, kako nesprejemljiv je bil pisateljski poklic v okolju, iz katerega izviram. Ljudje tam niso postali glasbeniki ali slikarji – če si hotel to početi, si moral iti v Evropo ali Ameriko.

Se vam kdaj zdi, da je vaša izobrazba (Flanagan je študiral zgodovino, op. n.) v neposrednem nasprotju z bistvom pisatelja kot nekoga, ki si izmišljuje zgodbe?

Če neko temo raziskuješ kot zgodovinar, moraš vse, kar si o njej izvedel, popisati tako, da stopiš čim dlje stran od samega sebe. Pisatelj seveda potuje v obratno smer: vsak dan znova se mora vračati sam vase in krmariti po nevarnih rokavih lastnega značaja in spomina v upanju, da bo našel vse tisto, kar ga druži z drugimi ljudmi in kar bi jih lahko nagovorilo. Vso ljubezen in sovraštvo, ki nas delata človeška.

Ne mislim, da je leposlovje boljše ali slabše od zgodovinopisja, le da sta v temeljih različna: eno je potovanje onkraj sebe, drugo pa potovanje vase.

Plosk ene roke je v več pogledih temen, brezupen in žalosten roman – na koncu pa iz njega posije žarek upanja. Zdi se, kot da nam sporoča, da se odrešitev skriva v odpuščanju. Je to bistvo ljubezni – sposobnost popolnoma razumeti sočloveka?

Pred kratkim sem bil v Rimu, kjer sem si ogledal neverjetno razstavo Caravaggiovih del. Ob slikah je bilo, kot je v navadi, spremno besedilo, v katerem je pisalo, da se je proti koncu svojega ustvarjanja posvetil temam odrešenja in odpuščanja. Jaz tega na samih slikah nikjer ne vidim. Dvomim, da je imel Caravaggio, ko je slikal ta fantastična platna, pred očmi konkretno sporočilo, ki ga je skušal podati - ideja se mu ni razkrila, dokler je ni naslikal. Tudi jaz nisem popolnoma razumel, o čem pišem, sem pa vedel, da zgodba od mene zahteva določene postopke. Nisem se lotil romana s to idejo, a v procesu pisanja sem prišel do spoznanja, da bistvo, globlji pomen svojega življenja, kolikor se ga pač da najti, najdeš v drugih ljudeh, v družini, prijateljih.

Knjiga je nastajala v času bosanske vojne, v času, ko se je rojevala nekakšna nova kultura nasilja, kakršno utelešajo Tarantinovi filmi. Nasilje se je v njih enačilo z mlako krvi – toda ta mlaka sama po sebi je zame popolnoma nezanimiva. Vzroki in posledice nasilja so resnična tema umetnosti.

Enkrat v tistem času sem tudi bral, da je skupina ameriških feministk v Bosno poslala svetovalke, da bi se pogovarjale z ženskami, posiljenimi med vojno. Delavnice so propadle na celi črti: svetovalke so mislile, da bodo pomagale ženskam kot posameznicam, za žrtve pa to ni imelo nobenega smisla, kajti namen posilstev je bil prizadejati bolečino skupnosti, uničiti družine, zlomiti ljudi do te mere, da si ne bi nikoli opomogli. Težko je bilo razumeti resnično razsežnost tega, kar se je zgodilo.

Sam sem počasi spoznal, da se nasilje ne konča, ko je konec samega dejanja - prenaša se z ene generacije na drugo. Na neki točki je treba zbrati pogum in se podati v têmo; ponavadi so potrebna dolga leta, da je družba na to pripravljena. Če prav razumem, so v Sloveniji povojni poboji še vedno zelo žgoča tematika. Ne preseneča me, da se je s tem težko spopasti ne glede na to, na kateri strani si. Taka dejanja ostanejo v družbi in rane se ne zacelijo cele generacije. Edina pot naprej je ljubezen, o tem sem prepričan.