Zmagovalna Ihanova zbirka nosi naslov Državljanski eseji, ki so nekakšen apel za civilno razmišljanje na slovenskih tleh. Škamperletova zbirka Endimionove sanje je na tem mestu zanimiva predvsem zato, ker izpostavi izginevanje sanjskega, domišljijskega elementa iz naših življenj. Štefančič pa se z Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo dotika večinoma velikih, večinoma mejnih, če ne celo skrajnih imen in fenomenov kulturnega in družbenega življenja prejšnjega stoletja - seveda pa ne gre na splošno za marginalne teme, saj vendarle velja, da brez izjem tudi o pravilu ne bi mogli govoriti ...

Pogovor v Knjižnici Otona Župančiča je vodila dr. Ignacija J. Fridl, kritičarka in novinarka ter predsednica žirije za podelitev Rožančeve nagrade. Nagrado so podelili pred pol leta, kar je, kot kaže, ravno pravšnji čas, da se avtorji s predsednico komisije ozrejo nazaj na svoja dela in njihov današnji položaj.

Zakaj so ti eseji sploh nastali in kako je šest mesecev po razglasitvi nagrajenca
Uvod v pogovor je bilo vprašanje, ali so avtorji sami v preteklega pol leta zaznali kakšne spremembe v slovenski družbi, ki bi jih povzročila njihova dela. Alojz Ihan je izrazil zadovoljstvo, da je opazil, kako so določeni pojmi iz njegovih besedil postali del splošnega diskurza, kar zanj pomeni, da "je namen knjige več kot izpolnjen". Ihan je svoje Državljanske eseje napisal tudi z namenom provokacije bralca, saj je v praksi spoznal, da ta posameznika v naši družbi še najbolj navede k razmišljanju.

Skorajda v diametralnem nasprotju s tem je Igor Škamperle svoje delo ustvaril brez ideje spodbuditve, mobiliziranja ali angažiranja ljudi; temveč ravno zato, da bi jih pomiril. Pomiril v smislu, da bi jim "prek užitka branja teh besedil in spoznanj, ki iz njega izvirajo, dal vedeti, da aktivistična, produktivna, utilitaristična logika ni edina, ki obstaja". Torej, da smo ljudje kot posamezniki res vezani na svojo, s časom omejeno usodo, vendar da pa je ta del bistveno obširnejše trajnosti.

Štefančič je svojo zbirko Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo napisal iz preprostega razloga: "Pišem, da ne pozabim." In kot je dodal, je po tej zbirki, ki je izšla leta 2012, do danes spisal že tri nove knjige.

Dotaknili so se še spletnih komentarjev, ki so se nabrali pred podelitvijo nagrade in po njej. Štefančič je poudaril, da "če te danes kdo razsuje, je anonimen in spleten. To, kar je v Sloveniji izginilo, je kritika, je polemika". Vendar pa je druga stran te sprejemajoče situacije tudi udobje anonimnosti, ki brezimnega posameznika zlahka navaja k narcizmu, saj je skorajda "obsojen na to, da ima vedno prav".

Težava imperativa večne rasti
Ignacija J. Fridl je pogovor nadaljevala z dejstvom, da je narcistični posameznik tudi tisti, ki ga žene nuja po tem, da je vseskozi najboljši, da premočrtno napreduje, da se nenehno dokazuje. Štefančič se je na tem mestu navezal na pojem večne rasti, ki se ga nam predvsem na gospodarskem področju bolestno prodaja kot neizogibnega, saj bomo sicer propadli.

Igor Škamperle je glede nenehnega napredovanja povedal, da je znanost izšla iz želje po spoznavanju oziroma spoznanju novega in da jo je ta vsaj nekoč poganjala. Danes pa imamo pri marsikateri odrasli osebi v družbi, ki je podvržena racionalnim načelom, ki temeljijo v znanosti, v mnogo sferah opraviti "z naivnim otroškim pohlepom po večni rasti".

"Obstaja samo en pravilen odgovor"
Za sodobno družbo je značilna tudi velika izoliranost, saj - kot pravi Ihan - je danes pogost pojav "izključenost iz družbe že zaradi majhnega odstopanja"." V nasprotju s tem, da se je nekoč za ljudi različnih sposobnosti vselej našlo delo, je danes področje sprejemanja in s tem vključenosti v družbo skrajno ozko zamejeno. Zato prevladuje instruktivni del vzgoje, vlada tako rekoč epidemija racionalnosti. Nekaj je prav ali ni, nekaj je mogoče ali ni, nekaj se sme ali ne.

Štefančič se je strinjal, da kakor torej otroke danes učijo, da obstaja samo en pravilen odgovor, odrasle - še posebej zadnjih šest let - prepričujejo o konstruktu, da "ni alternative". Večna rast je pač neizogibna. Na to je navezal opažanje, kakšno obliko medgeneracijske solidarnosti imamo dandanes pri nas: "To je prenašanje strahu na mlade."

Škamperletovo stališče glede vzgoje se navezuje tudi na umetnost, ki je zrcalo časa, vendar pa je tudi nadčasna in je seveda lahko tudi mehanizem vzgoje. Vendar pa je drugo vprašanje, koliko smo danes sploh še sposobni dojemati sebe in resnico skozi umetnost. Vednost torej pogosto ni več podana prek zgodb oziroma naukov, s spoznavanjem katerih bi učeči se sam prišel do spoznanja. Ta dvojnost pa je prikladna digitalni dobi, sestavljeni iz ničel in enic. Nekaj je ali pa pač ni.