Pisatelj je idejo za roman o morilcu, ki je navzven videti kot povprečen, izjemno simpatičen (čeprav morda malce suhoparen) možak, našel med zlaganimi nasmehi in neiskrenimi vljudnostmi udeležencev nekega občinskega srečanja. "Čisto mogoče je, da se na tihem hočejo pobiti med seboj," je takrat prešinilo Lindsayja.
Iz tega mračnega prebliska se je rodil Dexter Morgan - globoko moten osebek, čigar morilske težnje je že v mladih letih opazil njegov očim. Stari policist ni mogel drugega, kot da je fantu vcepil nekakšen "alternativen" moralni kodeks - lahko ubijaš, a samo take, ki so si to zaslužili. Odrasli Dexter, ki, ironično, dela za policijo, tako redno po Miamiju ubija morilce, ki se jim je uspelo izmuzniti roki zakona; ker je forenzik, zna za seboj skriti vsako sled, in ker ni sposoben nobenega globljega čustva, nima težav z etičnimi in moralnimi pomisleki.

Roman Darkly Dreaming Dexter, ki je navdahnil zgoraj omenjeno Showtimovo serijo Dexter (na ameriške male zaslone se, še vedno z Michaelom C. Hallom v naslovni vlogi, s četrto sezono vrača 27. septembra), se je v zadnjih letih razrasel v celotno serijo knjig, četrto, Dexter by Design, založba Random House na knjižne police pošilja v torek.

Prej opisani sestanek, na katerem je Lindsay začutil gnus in grozo nad človeško raso (ali vsaj njenim hinavskim vedenjem), se je zgodil že konec devetdesetih ("Preprosto utrnila se mi je misel, da umor ni nujno slaba stvar") - a trajalo je do leta 2004, preden mu je raztresene zapiske, ki jih je zapisoval na prtičke v restavracijah in podobno, uspelo zbrati v roman, najti založnika in ga izdati. Medtem ko je čakal na svoj veliki met, se je moral preživljati z raznimi službami (kot učitelj, igralec, kolumnist in celo voditelj lokalnega TV-šova). Danes je to seveda preteklost - Lindsay je "le" še pisatelj (in, mimogrede, poročen z nečakinjo samega Ernesta Hemingwaya).

Ne ugrizni roke, ki te hrani ...
"Ena izmed zadev, ki ti jo v tem poslu vcepijo v glavo, je to, da si dolžan, če ustvariš nekaj, kar je ljudem všeč, to tudi nadaljevati, dokler so ti pripravljeni zanjo plačevati." Z drugimi besedami: Dexterja še ne namerava kmalu pokopati. vse skupaj seveda ni pretirana muka: na tekoči trak Dexterjevih žrtev Lindsay denimo pošilja like, "napisane" po ljudeh, ki bi se jih rad znebil v resničnem življenju. "Saj ne mislim, da sem v tem drugačen od kogar koli drugega. Najbrž imamo vsi svoje sezname sovražnikov. Dexter je drugačen zato, ker glede tega dejansko nekaj naredi."

Lovec postane plen
V romanu Dexter by Design se naslovni junak sam znajde na muhi psihopatskega virtuoza, ki grozi, da bo razkrinkal njegovo dvojno identiteto. Dexter mora nasprotnika izslediti, obenem pa pred njim obvarovati svojo nič hudega slutečo mlado družino.

"Dexteromanija"
Zanimiva je tudi anekdota, ki jo Lindsay opiše na svoji spletni strani in ki dobro ponazori nenadni "izbruh" Dexterjeve priljubljenosti. "V Hollywoodu sem delal dvanajst let in vse, kar lahko rečem, je, da je nekaj resnice v prepričanju primitivnih ljudstev, da ti fotografija ukrade dušo. Zato si ne želim biti "instantno" prepoznaven - nočem slave tipa Tom Cruise, tipa Stephen King. (...) Priznam pa, da zadnje čase trpim, morda prvi na svetu, za kompleksom Edgarja Rica Burroughsa. Kot Burroughsov Tarzan je tudi moj lik znan po vsem svetu, jaz pa ostajam anonimnež. Na to se je treba malo navajati, čeprav seveda obstajajo tudi plusi. Doživel sem nekaj čudovitih trenutkov: recimo to, da sem se s taksijem pripeljal na Times Square, kjer je bil čez stolpnico razpet 20-metrski Dexter. 'Ste že videli to serijo?' me je vprašal taksist. 'Ne gledam veliko televizije,' sem odgovoril in pri tem buljil kot šolarček v striptizeto. Obstajajo tudi knjige, mi je razložil."