Ob njegovem uvodnem besedilu, v katerem zagovarja izbor "svetih predmetov", je napisal tudi esej o kranjski klobasi, ki se ob harmoniki, vaški situli in prekmurski gibanici uvršča med tiste predmete, za katere sam meni, da jih obdaja svetniški sij. O izboru svetinj in njihovem siju je spregovoril za naš portal.

Česa »prava slovenska« družina nikakor ne bi smela pogrešati v svojem domovanju

Le kaj je »prava slovenska družina«? Že na prvo vprašanje ne vem točnega odgovora. Mogoče si bom moral znova zavrteti Đurotov film Kajmak in Marmelada …

Kranjska klobasa, harmonika, prekmurska gibanica in vaška situla so elementi, ki ste jih v knjigi izpostavili. Zakaj?

Odgovor je preprost: izbor oziroma nabor tukajšnjega venčka domačih je večinoma arbitraren, in če bi se našel osebek, voljan ugrizniti v potico, razstaviti kozolec, se okrepčati s cvičkom, bi bila knjiga debelejša še za eno, dve, tri svetinje.

Zelo slovenski so, recimo, copati. Zakaj ste jih izločili?

Pri natikanju copat na noge fascinira, sveti dejanje – natikanje, seveda jasno opredeljeno s predmetom – copati. Le z veliko domišljije bi rekli, da so copati Slovencem sveti.

Morda veste, kdaj smo začeli uporabljati copate?

Ne. Sanja se mi ne. Predpostavljam, da gre za relativno sodoben pojav, povezan z ambicioznimi higienskimi standardi oziroma s procesom »očiščevanja« naših bivalnih prostorov.

Kje po svetu še najdemo copate?

Ko sem bil nazadnje v Avstriji, so mi jih tudi nabili na noge. Očitno nismo edini, ki to počnemo. Seveda pa so pomembni percepcija, verovanje, zamišljanje – kaj je tisto, kar nas opredeljuje kot Slovence, ki nas dela drugačne od drugih narodov. Pogosto gre za zelo majhne razlike, ki pa imajo veliko simbolno moč. Kot je rekel Freud, gre za »narcizem majhnih razlik«, ko »majhne razlike med ljudmi ob siceršnjih podobnostih ustvarjajo podlago za občutke tujosti in sovražnosti med njimi«.

Kranjska klobasa. Pa je Kranjska klobasa res tako zelo slovenska ali gre morda zgolj za produkt dobre promocije?

Kranjska klobasa je nedvomno že zelo dolgo in zelo pogosto v slovenskem nacionalnem imaginariju. Teza mojih besedil o kranjski klobasi je, le kakšen nedonošenček, shiranec, niče bi bil slovenski narod, če se ne bi mastil s klobaso? Prvo omembo kranjske klobase najdemo že takoj po pomladi narodov, leta 1849, in že takrat se kuha v vročem narodnem loncu, že takrat je globoko v slovenstvo namakana reč. Skozi celotno avstro-ogrsko obdobje, obdobje prve in nekoliko manj druge Jugoslavije vihra kot najopaznejša, najpriročnejša, največja kulinarična slovenska zastava, s katero se maha, ko se bodrijo narodna čustva in krepi narodni ponos. Lahko bi rekli, da stalno ohranjanje medsebojne prepoznave s pomočjo kranjske klobase zagotavlja sprotno rekonstruiranje naroda. Toda moč zamišljene kranjske klobase se ne skriva samo v repetitivnem interpelacijskem nagovarjanju, ampak predvsem v njenem nenehnem udejanjanju. Drugače rečeno, kranjska klobasa ni le označevalec, simbol, metafora za slovenski narod, ampak ima moč delovanja, oblikovanja, je konstitutivna za slovenski narod.

Pa še k dandanašnji velepromociji kranjske. Čas socializma je kranjski klobasi manj prijazen čas, ko ta »velevažen faktor našega narodnega prestiža« dobi status cenene, tradicionalne jedi, iz časov, ki jih je treba pozabiti. Samostojna Slovenija oziroma novo tisočletje pa je kranjski klobasi namenilo novo rojstvo. V svojem tisočletju ta ne dobi le svojih dogodkov, recimo festivala kranjske klobase v Sori in v Clevelandu, ampak dobi tudi svojo zaščito, dobi svojo pravo institucijo – z resničnimi stenami in ljudmi, kot je GIZ Kranjska klobasa, samo njej v čast se ji napiše in oblikuje knjiga, ki pobere nagrade doma in po svetu. Seveda to še zdaleč ni vse, kar kranjska klobasa pokloni novemu tisočletju oziroma kar novo tisočletje pokloni kranjski klobasi.

Lahko bi še in še nadaljevali. Recimo, poleti v vesolje, kar jo spravi na naslovnice slovenskih tiskanih medijev in v osrednja poročila številnih televizijskih postaj, njej v čast je delno ali točneje veliko posvečen raziskovalni projekt, izzove pravi mednarodni spor s sosednjo Hrvaško, njej v uživanje je oblikovan poseben papirnat krožnik, v katerem je zataknjena špila za uživanje narezane kranjske klobase ... In ne boste verjeli, postane Kranjska klobasa. V veliko začetnico jo namreč obleče njena zaščita.

Kako je Kranjska klobasa sploh postala kranjska? Gre vendarle za navadno domačo klobaso?

Odgovor ostaja zavit v zgodovinsko meglo in vprašanje, ali nam bo uspelo to meglo kdaj razkaditi. Legenda oziroma razlagalna pripovedka pravi, da naj bi ji ime zakuhal sam cesar Franc Jožef oziroma njegov lačni želodec, ko je potoval z Dunaja v Trst. Na Kranjskem je zavil v gostilno, in ker ni bil napovedan, so mu lahko postregli le s tistim, kar so imeli pri roki. Ker je bila v hiši tudi mesarija, je na mizo priromala kranjska klobasa. Cesar je poskusil, si vihal brke – od ugodja ali od jeze, to je zdaj vprašanje, si je mislil oštir – potem pa prišel z besedo na dan: »To je bilo odlično, kakšna klobasa pa je to?« je radovednost razganjala cesarja, gostilničar pa je skromno pomencal: »Klobasa kot klobasa, klobasa, pač.« In so cesar za konec pribili: »To ni zgolj klobasa, tej odlični klobasi porečemo Krainerwurst.« Kakor koli že, zadnji avstro-ogrski cesar kranjski klobasi ni mogel vdahniti imena, vsaj ne tako, kot nam priča zgornja »legenda«.

Najstarejša znana omemba te kranjske znamenitosti je, kot smo že rekli, iz leta 1849. Takrat pa cesar še ni bil na Kranjskem. A pri nacionalizmu ne štejejo dejstva, ampak predvsem čustva. Ni pomembno to, kar je, ampak to, kar občutimo. A vendarle, »legenda« ni nujno povsem privlečena za lase. S tem ne merim le ali sploh ne na to, da so kraljevi in cesarski dvori pogosto določali in usmerjali okus, oblačenje nižjih slojev in tako naprej. Gre za to, da ji imena najbrž niso dali Kranjci. Da je ime dobila od drugih, bržkone Nemcev. Malokatera beseda je Frana Levstika tako jezila kakor kranjska klobasa, ki se je po Levstikovem pisanju popolnoma udomačila za nemški »Krainer Wurst«. Zarohnel je: »Kaj prtene, jetrne in krvave klobase niso tudi kranjske klobase? 'Krainer Wurst' se pravi m e s e n a klobasa. Zapomni si!« A Slovenci so povsem pozabili na Levstikovo jezo glede kranjske klobase. Najbrž je tudi na takšne pozabe mislil Ernest Renan, ko je rekel, da »bistvo naroda je ravno v tem, da imajo vsi posamezniki mnogokaj skupnega (npr. kranjsko klobaso), kakor tudi v tem, da so vsi mnogokaj pozabili«.

Prekmurska gibanica. Je res slovenska? Prekmurska?

Pri gibanici je stvar nekoliko drugačna kot pri kranjski klobasi. Prvič, enako jed s celo istim imenom poznajo tudi v sosednjem, danes hrvaškem Medžimurju, ki je bilo vse do prve svetovne vojne oziroma do prve Jugoslavije bržkone Prekmurju kulturno, jezikovno in sploh bližje kot pa, recimo, sosednja dežela Štajerska, kaj šele Kranjska.

Drugič, prekmurska gibanica je relativno pozno in počasi, postopoma, zadržano stopicala v slovenski nacionalni imaginarij. Do sedemdesetih letih preteklega stoletja je to jed brez večjih ali sploh narodnih ambicij. Nekoliko več volje in ambicioznosti je pokazala v zadnjih dveh desetletjih, ko je postala del znanih zgodb o zaščiti, turistični in kulinarični promociji države, iskanju simbolov in podobno.

Kaj pa raznorazne jote, pašte ...? So to primorske jedi? Ali ni pašta prišla v naše in sosednje kraje z Marcom Polom?

V neki niti ne nujno hudo dolgi zgodovinski perspektivi so skoraj vse jedi od nekje prišle, ali so bile tako ali drugače zmešane z drugimi. Čistih nacionalnih, regionalnih, lokalnih jedi danes v vsaj neki najbolj zaostreni perspektivi preprosto ni. Črevo zaščitenih kranjskih klobas se uvaža iz Kitajske in vanje se daje meso madžarskih, italijanskih in drugih prašičev. Kranjsko klobaso tako razrežejo in jo zamešajo v testo za burek - dobimo kranjski burek. Hibridne jedi, kar koli to že pomeni, so vsaj v neki daljši zgodovinski perspektivi torej bržkone prej pravilo kot izjema. Pa tudi pri na videz preprostih jedeh največkrat ni stvar najbolj preprosta. »Tipična bovška jed« »čompe s skuto« bi brez »čomp«, ki so prišle v to lokalno jed iz 20.000 kilometrov oddaljene celine, bile kot kavboj brez pištole.

Hrana torej ne pozna meja. Pa vendar, kdaj lahko sploh rečemo, da pa je neka hrana res naša?

Izvor očitno ni pomemben. Pomembnejša je simbolika, ki jo določena jed vsebuje. Se motim?
Predvsem je pomembno, kaj ljudje do neke hrane čutijo, kako si jo zamišljajo, prisvajajo. Za dejstva jim je po navadi malo mar. Hrana je namreč zelo zgoščeno socialno dejstvo kot tudi neverjetno plastična oblika kolektivne reprezentacije z zmožnostjo mobiliziranja močnih čustev.
Vseslovenske veselice tipa Planica si tako rekoč ne gre predstavljati brez harmonike. Brez Kranjske klobase. Pa tudi ne brez čevapčičev. In zadnjih nekaj let tudi brez bureka. Kaj se je spremenilo? Kaj se je moralo zgoditi, da smo sprejeli priseljence z onstran Kolpe in Sotle? Da smo jih spustili v samo srce slovenstva, v Planico, v smučarijo?

Hm, ne vem, ali bo šlo v stavku ali odstavku ali dveh. To je tema, ki zasluži nekoliko več prostora, pa tudi premisleka. Predlagam, da greva na naslednje vprašanje.

Doktorirali ste na temo bureka. Ali lahko burek postane »slovenska jed«, torej nekakšna slovenska prehrambna ikona?

Odgovor je seveda pritrdilen, saj biografije, zgodovine številnih jedi, pričajo, da se ta pomenska sprememba oziroma prehod lahko zgodi v relativno kratkem času. Recimo krof (donut), današnja kanadska ikona, je bil do sedemdesetih let preteklega stoletja v kanadskih medijih predstavljen kot ameriška hrana. No, dejansko je bil res uvožen iz ZDA. V sedemdesetih so začele številne restavracije oglaševati krofe, predvsem zato, da bi privabile ameriške turiste, in v osemdesetih letih se je že pojavil kot močan simbol kanadskega življenja.

Mislim, da je burek že, vsaj do neke mere, postal slovenska jed. Burek je dandanes globoko zaplaval v slovenski prehranjevalni mainstream, 'glavni tok'. Priboril si je mesto v zmagovalni skupini, prav mogoče da prvo mesto, tako s kvantitativnim porastom kot z razširitvijo v številna nova polja in institucije. Burek je dandanes pomembno polnilo želodcev v Sloveniji, razkazuje se na slovenskih ulicah, skriva se za zidovi priseljenskih in vedno bolj tudi nepriseljenskih družin, krade prostor drugim globokozamrznjenim artiklom v zmrzovalnikih slovenskih (vele)trgovin, konzumira se v slovenski vojski, uživa se v slovenskih šolah, zabava se na številnih tako formalnih kot neformalnih zabavah, prireditvah, leti na nekaterih poletih slovenskega nacionalnega letalskega prevoznika, vozi se v tovornjakih, ki tovorijo v Sloveniji narejeno blago na tuje trge, in še bi lahko naštevali. Kar pa spet ne pomeni, da so bureku povsod odprta vrata, kaj šele na stežaj.

Kaj pa kranjski burek? A ni to »naša jed«?

Kot preberemo na spletni strani proizvajalca, je to »slovenska različica najbolj priljubljene jedi na Balkanu!« O svojem novem izdelku na spletni strani pravi tudi naslednje: »Končno smo le dočakali slovensko najbolj priljubljeno jed za hitri prigrizek v tradicionalnem slovenskem okusu.« »Tradicionalni slovenski okus« v to »slovensko najbolj priljubljeno jed za hitri prigrizek« prinesejo koščki kranjske klobase in zelja, ki so dodani skutnemu nadevu. Slovensko kolonizacijo kranjskega bureka pa še dodatno zakoliči slovenska zastavica, ki je zapičena v ta »kranjski« izdelek. Le katera jed bi lahko bila še bolj slovenska?