Najvišjo literarno nagrado na svetu je od Akademije v svoji lastni domovini dobil leta 2011, z utemeljitvijo, da "nam v zgoščenih, razsvetljujočih slikah kaže novo pot k resničnemu".

Predstavnik Akademije Peter Englund ga je ob razglasitvi označil za enega največjih pesnikov našega časa, Jelka Ciglenečki iz Študentske založbe, po zaslugi katere je njegova poezija dostopna v slovenščini, pa za redkobesednega klasika, ki je pravzaprav objavil zelo malo pesmi.

Tihi verzi o drobcih resničnosti
"Malo več kot 200 Tranströmerjevih pesmi je brez napake, to so tihi verzi, ki spregovorijo o bistvenem, o tistem, česar pogosto ne opazimo v naglici prehitrega življenja. Piše v zelo dostopnem jeziku slehernika in vztraja na strani nevidnega, v svojih pesmih osvetljuje ključne vezi med drobci resničnosti," je tedaj povedala.

Tudi strokovno razumel človeško dušo
Tranströmer je v 50. letih študiral psihologijo, literarno zgodovino in zgodovino religij v rojstnem Stockholmu. Tudi po pisateljskem krstu leta 1954 je še naprej delal kot psiholog v domu za mladoletne prestopnike, pozneje pa kot svetovalec na zavodih za zaposlovanje. Gotovo je imela tudi pesnikova "vzporedna" kariera del zaslug za njegov luciden vpogled v nianse človeške psihologije in njegovo "metafizično, vizionarsko poezijo".

Svojemu poklicu psihologa je ostal zvest do leta 1990, ko ga je zadela kap. Zaradi infarkta je polovica njegovega telesa ohromela, poleg tega pa je od takrat trpel tudi za afazijo, motnjo v jezikovni dejavnosti, kar pa ga ni ohromilo pri njegovem pesniškem delu.

V 60. in 70. letih so pesniku nekateri stanovski kolegi očitali, da je preveč estetski in da je premalo političen, pri čemer so seveda merili na to, da pušča aktualne politične teme ob strani in da se ukvarja s 'preveč pesniškimi temami'.

Kar zadeva estetiko njegove poezije, švedski pesnik slovi po metaforah, ki nikdar niso same sebi namen, kot tematika pa je pri njem pogost nekakšen krščanski misticizem oziroma razodetja, ki se zgodijo v pesmih. Zanimivo pri njem je to, da so vse njegove zbirke tanke knjižice, ki vsebujejo do 10 pesmi, le da so te navadno malo daljše. Njegove pesniške zbirke na Švedskem praviloma dosegajo izjemne naklade, preveden pa je v več kot 60 jezikov.

Ste ga že vzeli v roke?
V slovenščino sta bila prevedena dva izbora njegove poezije. Leta 1998 je pri Študentski založbi izšel izbor Napol dokončana nebesa v prevodu Maje Caserman, ki je bil razprodan. Leta 2010 pa je v sklopu Dnevov poezije in vina na Ptuju pri isti založbi izšla knjiga Skrivnosti na poti, ki je prinesla vse dotlej še neprevedene Tranströmerjeve pesmi, njegove avtobiografske eseje Spomini me gledajo in njegovo zadnjo integralno zbirko Haikuji. Poezijo je v slovenščino prelila Mita Gustinčič Pahor.

Priložnost, ki se ne bo vrnila
Tranströmer naj bi takrat kot častni gost Dnevov poezije in vina tudi obiskal Slovenijo, a je svoj obisk tik pred začetkom festivala zaradi bolezni odpovedal. Lavreat je sicer pred tem naše kraje večkrat obiskal.