Pri Mladinski knjigi so eno od svojih paradnih zbirk, Roman, obogatili s štirimi novimi prevodi v slovenščino: na knjižne police tako prihajajo prvenec nemške avtorice Astrid Rosenfeld Adamova zapuščina, roman nizozemskega pisatelja Arnona Grunberga Tirza, delo francoskega avtorja Laurenta Bineta HHhH in Popolna akustika italijanske avtorice Darie Bignardi, ki bo marca Slovenijo tudi obiskala.

Vest za ljubitelje Juliana Barnesa
Izid knjig je s svojo iniciativo Ustvarjalna Evropa omogočil EU, v letošnji "komplet" pa spadata še dve knjigi, ki izideta v naslednjih dveh mesecih; to bosta zbirka kratkih zgodb Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol Juliana Barnesa ter katalonski roman Jordija Puntíja Izgubljeni kovčki. Slovenska književnost bo tako bogatejša za šest vrhunskih del evropskega romanopisja zadnjih desetih let, je prepričan urednik Andrej Ilc, in za nameček še za take s pisanim razponom nacionalnosti in specifičnih glasov.

O atentatu na "Himmlerjeve možgane"
Najbolj enigmatično je naslovljen HHhH, romaneskni prvenec Parižana Laurenta Bineta, ki ga je poslovenila Vesna Velkovrh Bukilica. Pri tem je zanimivo, da roman v vseh prevodih, in teh je že več kot 30, ohranja isti naslov, čeprav gre za nemško "kratico": Himmlers Hirn heisst Heydrich (Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich). Danes njegovo ime ni tako zloglasno kot imena nekaterih njegovih kolegov, a Reinhard Heydrich je bil, še celo po Hitlerjevem mnenju, eden najnevarnejših ljudi tretjega rajha. Nagrajeni roman - dobil je Goncourtovo nagrado za najboljši prvenec - s prepletanjem elementov trilerja, zgodovinskih dejstev in metafikcije opisuje (resnično) junaško "operacijo Antropoid", poskus atentata na Heydricha, ki je spremenil tok zgodovine in je bil, tako piše Binet, "najpomembnejše dejanje odpora v drugi svetovni vojni".

Obenem pa je HHhH več kot samo zgodovinski roman - je tudi zgodba o tem, kako je zgodba povedana (z avtorjevimi besedami, kot film in "making of" filma v isti sapi). Kljub težki vojni tematiki pa Binet, nam na srce polaga urednik Andrej Ilc, svojo snov spleta v lahkotnem, optimističnem tonu - s čimer se postavlja v neposreden kontrapunkt še enemu Goncourtovemu nagrajencu, Američanu Jonathanu Littllu in njegovemu romanu Sojenice (tudi tega je v slovenščino prevedla Vesna Velkovrh Bukilica).

Skrivnostne veje družinskega drevesa
Tudi roman Adamova zapuščina je postavljen v čas druge svetovne vojne. Mlada nemška pisateljica Astrid Rosenfeld se je pred romanopisno kariero ukvarjala z gledališčem in filmom, zdaj pa je podpisana že pod dve knjigi. Kaj nam lahko po vseh knjigah in filmih, ki jih na temo druge svetovne vojne že poznamo, še en roman sploh lahko ponudi novega, se je ob njem pred prvim branjem spraševala urednica Darja Marinšek. Rosenfeldovi je uspel preplet pretresljive zgodbe in neverjetno lahkotnih, celo duhovitih trenutkov: svoje niti ne razpleta na moreč način, čeprav v ozadju ves čas ohranja kruto zgodovinsko resničnost. Knjiga se je globoko dotaknila vseh, ki so se ukvarjali z njeno slovensko izdajo, priznava Marinškova, predstavila pa jim jo je prevajalka Neža Božič.

Adamova zapuščina je vstala iz pisateljičine osebne fascinacije, iz njenega prepričanja, da nekatere teme kljub pogosti obdelavi ostajajo pomembne za sodobno nemško družbo; v pripravah na pisanje se je prebila skozi vse mogoče tematsko gradivo, od zapisnikov povojnih procesov in pričevanj taboriščnikov pa do spominov vodilnih nacistov od Hitlerja do Speera. Zgodba je razdeljena na dva dela; prvi se suče okrog Edwarda, fanta, ki odrašča v osemdesetih letih prejšnjega stoletja - in ogromnokrat sliši, kako zelo je na videz podoben dedkovemu stricu Adamu, ki je med vojno izginil. Vrsto let pozneje na podstrešju najde nedotaknjen rokopis, za katerega se izkaže, da je prav Adamova zgodba, ki je obenem seveda tudi drugi del romana. V njem ima pomembno vlogo judovska matriarhinja Edda, ki je tudi v trdih časih nacizma s svojimi skrivnimi posli znala obvarovati družino.

"Popolno" življenje, ki lahko v hipu razpade v prah
Prav tako ganljiv je roman Popolna akustika, ki ga je napisala Daria Bignardi, v Italiji precej znana kot novinarka in televizijska voditeljica (povezovala je celo tamkajšnjo izdajo resničnostnega šova Big Brother). Popolna akustika je leta 2012 izšla kot njen tretji roman. "To je zgodba o pomanjkanju zaupanja v intimnih odnosih, o zadušenih strasteh in o nepredelanih travmah, ki vplivajo na človeka," povzema prevajalka Anita Jadrič. Zaplet je preprost: violončelist Arne nekega dne namesto žene, za katero je mislil, da je bila zadnjih 13 let srečna z njim, doma najde le pismo, v katerem mu Sara sporoča, da je "preprosto morala uiti iz svoje kletke". Arne jo seveda po začetnem šoku in užaljenosti sklene poiskati, da bi ugotovil, kaj in kje se je med njima sploh sfižilo. Ko hodi okrog prijateljev in jih sprašuje o Sari, izve tudi stvari, ki mu ženo predstavijo kot popolno tujko. Po teh novih izkušnjah tudi Arno ni več isti človek, sklene Jadričeva. "Razpad zakona skoraj do samega konca spremljamo z ene same perspektive," dodaja Marinškova. "Z junakom smo prisiljeni iti skozi vse faze dvoma, strahu in trme, dokler ne odkrijemo, da, tako kot v vsakem odnosu, obstaja tudi druga plat zgodbe."

Bignardijeva v Ljubljani in Kopru
Ponoviti velja, da boste pogovoru z Bignardijevo lahko v živo prisluhnili 9. marca: opoldne v ljubljanski knjigarni Konzorcij, ob sedmih zvečer pa v Domu knjige v Kopru.

O hčerah in očetih
Tirz je osmi (in najuspešnejši) roman sodobnega nizozemskega pisatelja, esejista, novinarja in celo vojnega poročevalca Arnona Grunberga, ki ga slovenski bralci morda že poznajo po delu Plavi ponedeljki; v domovini je bil sicer nagrajen že s priznanjem za svoj celotni opus. Roman v prevodu Mateje Seliškar Kenda, po katerem so na Nizozemskem posneli celo film, prek zgodbe o odnosu med očetom in hčerko prinaša razmislek o človekovem obupanem boju proti življenjskim izgubam in razočaranjem. Grunberg je pisatelj, ki v svojem pisanju rad razgalja človeške hibe in šibkosti, in Tirza v tem pogledu ni izjema.

Protagonist Jörgen Hofmeester se v svojih poznih petdesetih letih spopada s spoznanjem, da mu življenje polzi iz rok. Po izgubi službe in žene, kopnenju prihrankov in odhodu starejše hčere mu je ostala le še mlajša Tirza, ki jo zasipava z vse bolj obsedeno predanostjo. Toda z osemnajstimi leti Tirza očeta zapusti in odide s fantom v Afriko ... Roman je napisan pretkano, se zdi Marinškovi, in skoraj vsakega bralca s svojim končnim obratom ujame nepripravljenega.