Andrej Bekeš je osnoval študij japonologije na ljubljanski univerzi in bil eden od soustanoviteljev oddelka za azijske študije na Filozofski fakulteti ter njegov prvi predstojnik.

Leta 2008 je kot prvi državljan v Republike Slovenije prejel japonsko državno odlikovanje red vzhajajočega sonca: zlati žarki z rozeto za prispevek k razvoju izobraževanja na področju japonskega jezika in kulturne izmenjave, pred dvema letoma pa nagrado japonske fundacije za življenjsko delo na področju japonskega jezikoslovja in didaktike japonskega jezika.

Med drugim je avtor pionirske monografije na področju empiričnega raziskovanja besedil Besedilo in skladnja (Tekusuto to šintakusu), avtor učbenika sodobne japonske slovnice za začetno stopnjo, z japonskimi soavtorji je sestavil slovar japonskih stavčnih vzorcev, ki je bil preveden tudi v kitajski, korejski, tajski, vietnamski in angleški jezik.

V letih 1990–1995 je na univerzi v Cukubi predaval japonsko jezikoslovje kot vabljeni tuji profesor.

Med študijem ste eno leto živeli pri japonski družini. Je bila takrat kakšna razlika med družino in njeno dinamiko tam in pri nas?
Ne, zdela se mi je povsem običajna družina, oče je delal, mama je bila gospodinja, otroci so hodili v šolo in jezik sem več ali manj znal, tako da v komunikaciji ni bilo nekih težav. Bila je zelo odprta družina. Takrat sem začel razumeti, kako živi jezik deluje.

Strokovna, recimo medicinska terminologija uporablja veliko kitajskih elementov …
Več kot polovica japonskega besedišča je kitajskega izvora. Kitajski izrazi lahko pokrivajo abstraktno polje pomenov, ki jih japonski izrazi ne.

Na Japonskem nepismenosti praktično ni. Čemu bi to pripisali?
Gre za zelo rigorozno vzpostavljen šolski sistem, za zelo učinkovit sistem.

In ta večni japonski smehljaj; baje naj bi ga ustvarjala izgovarjava črke u?
Ja, glasu u. To je res. Ta nerazumljivi japonski smehljaj prihaja iz izgovarjave glasu u. Namreč, japonski u se ne izgovarja z zaokroženimi ustnicami kot pri nas, ampak z razprtimi.

Koliko pa je sicer v jeziku samem čutiti vljudnost, ponižnost naroda, morda tudi bahavost?
Če je družba sama kompleksno urejena, potem to seveda odraža tudi jezik. V času predmoderne Japonske se je v središčih razvil za naše pojme zelo baročni sistem izražanja spoštljivosti, ki pa ga v podeželskem miljeju niso poznali. Imamo določen sloj, zlasti gospa iz t. i. srednjega sloja, ki namesto draguljev nosijo svoje znanje spoštljivega govora in ga uporabljajo tudi tam, kjer se običajnim ljudem zdi, da pa morda ni potreben.

Hčerka cesarja Naruhita kot edini otrok kljub prizadevanjem njenega očeta ne more postati cesarica? Pravila o dedovanju so izobčila ženske …
Ta skupek zakonov, ki urejajo nasledstvo cesarskega prestola, je bil narejen v obdobju najbolj radikalnega patriarhata na Japonskem.

Kakšno vlogo v sodobni japonski kulturi pa imajo gejše?
Gejše so zelo kompetentne pri zabavi in vse se dogaja še vedno v zelo patriarhalnem kontekstu. Moja izkušnja je bila bolj mokra. Na sprejemu slovenske delegacije je eno steklenico rdečega vina po moji zakmašni obleki polila.

Japonski vlaki res ne poznajo zamud?
S Slovenijo bolje, da ne primerjamo; tudi z zahodno Evropo, ki je za nas neki vzor, tudi ne. Ko pride človek iz Japonske, se mu zdi, da bi malo več reda prav prišlo.

Od kod japonski perfekcionizem, natančnost, občutek odgovornosti?
Gre verjetno za neki ponos, da če neko delo dobiš, tisto delo tudi kakovostno opraviš.