V Hiši Evropske unije v Ljubljani je bil v četrtek dopoldne strokovni posvet o poklicnih standardih v prevajanju, tolmačenju in lektoriranju, ki ga je spodbudila Bela knjiga o prevajanju. Gre za 167 strani prispevkov 41 avtorjev, ki so ga v sodelovanju z vsemi štirimi slovenskimi univerzami in nevladnimi organizacijami, kot sta Zadruga Soglasnik in društvo Asociacija, zasnovali v Društvu slovenskih književnih prevajalcev (DSKP), Društvu znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije (DZTPS), Društvu slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev (DSFTP), Združenju konferenčnih tolmačev Slovenije (ZKTS), Združenju stalnih sodnih tolmačev in pravnih prevajalcev Slovenije SCIT ter Lektorskem društvu Slovenije (LdS). Bela knjiga o prevajanju tako ponuja celovit vpogled v položaj jezikovnih poklicev v Sloveniji in je namenjena tako ponudnikom kot naročnikom jezikovnih storitev, konec koncev pa tudi odločevalcem.

Zakaj sploh bela knjiga o jezikovnih poklicih?

Kot pravi Barbara Pregelj, glavna urednica Bele knjige o prevajanju, sicer prevajalka iz španščine in predavateljica, je sedanje stanje težko vzporejati s stanjem nekoč, saj je Bela knjiga o prevajanju prva obravnava tega področja v Sloveniji v takšnem obsegu. A subjektivni občutek prevajalcev o stalnem nižanju cen, ki ga že več let izkazujejo tako domače kot vseevropske ankete, npr. tiste Evropskega sveta združenj književnih prevajalcev (CEATL) ali tiste Evropske komisije (izsledke za leto 2018 je na posvetu predstavil Peter Jakša, slovenski predstavnik Evropske komisije za jezike), v slovenskem prostoru nakazuje tudi na manjšanje števila avtorskih izvodov ter odsotnost tantiem ob ponatisih; obstaja sicer leta 2004 uvedeno knjižnično nadomestilo, a do njega so upravičeni res brani ustvarjalci …

Na nazadovanje razmer kaže tudi kriza slovenskega založništva. Po raziskavi CEATL-a je leta 2008 povprečna bruto plača prevajalca dosegala 72 odstotkov povprečne plače v proizvodno-storitvenem sektorju. Še očitneje pa stanje postane z naslednjo primerjavo: v 90. je Ministrstvo za kulturo še objavljalo priporočeno ceno prevoda in načeloma je bilo mogoče 20 tisoč bruto letnega dohodka doseči s 30 avtorskimi polami prevoda – danes, opozarja Pregljeva, je za isto vsoto potrebnih 70–120 avtorskih pol. Če pa omenjeni cenzus prevajalec preseže, izgubi pravico do plačanih prispevkov, ki jo je pri Ministrstvu za kulturo pridobil na podlagi izkazane vrhunskosti.

Na majhnem trgu, kot je Slovenija, ugotavlja Barbara Pregelj, je specializacija težavna, kar ponudnike jezikovnih storitev sili, da ob primarni dejavnosti gojijo še druge: tako predavajo in poučujejo, urednikujejo, prevajajo/lektorirajo več zvrsti ali se celo priučijo drugih dejavnosti, npr. cvetličarstva … postajajo večživke, ki jim zmanjkuje časa za nadgradnjo znanja na primarnem področju.

Prevajanje postaja ženski poklic
Najočitneje pa je, da sta slabše plačno izhodišče in možnost dela od doma vplivala na feminizacijo poklica, kar je sicer pojav, ki ga zaznavajo po vsej Evropi, ima pa za dejavnost precej negativne posledice: ne samo, da večja homogenost skupine pomeni njeno večjo ranljivost, povečuje se tudi neenakost med spoloma, saj so v takšnem okolju moški prevajalci konkurenčnejši, tradicionalna vloga žensk v gospodinjstvu pa se še utrjuje.

(Ne)priznavanje vrednosti jezikovnih poklicev
Omenjena CEATL-ova raziskava je tudi pokazala, da v Sloveniji ponudba prevajalskih storitev presega povpraševanje. Prav Bela knjiga o prevajanju pa jasno kaže, da slovenski trg ni prezasičen, saj skoraj polovica aktivnih prevajalcev dela občasno ob redni službi z drugega področja in za prevajanje nima formalnih kvalifikacij. Podobno se je izkazalo za lektorje: kar tretjina jih lektorira v prostem času za postranski zaslužek ali preprosto iz ljubezni do jezika. To poklicne prevajalce in lektorje postavlja v nezavidljiv položaj hude cenovne, ne pa vedno tudi kakovostne konkurence, zato je zahteva po minimalni izobrazbi in skrbi za jasne standarde dejavnosti nujna tako za ponudnike kot naročnike jezikovnih storitev, so prepričani. Le tako se strokovna javnost lahko ogradi od vprašljivega dela posameznikov in začne presegati strokovna nesoglasja.

Položaj lahko izboljša le regulacija poklica?
Ta hip je uradno urejen le položaj sodnih tolmačev. Za ostale je ureditev razmer težavna, saj je državna in evropska zakonodaja regulacijam poklicev nenaklonjena. Viktorija Osolnik Kunc iz SCIT-a je ob tem osvetlila težave sodnih tolmačev, ki so ostale nerešene. Dve leti je trajalo usklajevanje s pravosodnim ministrstvom o primernih delovnih razmerah. Pestijo jih še materialni stroški pošte in tiskanja ter oddajanja dokumentacije v več izvodih.

Sodni tolmači se morajo v petih letih udeležiti vsaj petih izobraževalnih dogodkov, ki pa pogosto ne ustrezajo pričakovanjem kakovosti, zato je poudarila željo po kakovostnejših izobraževanjih, ki bi upoštevala potrebe udeležencev. Omeniti je treba še, da sodni tolmač ni poklicna označba, pač pa funkcija, ki jo lahko podeli in zato tudi odvzame ministrstvo.

Tudi kadar standardi obstajajo – prezrti
Podobno Andreja Skarlovnik Ziherl z ZKTS-ja opozarja, da je treba organizatorje dogodkov vedno znova seznanjati z uveljavljenimi standardi (npr. o velikosti, zračnosti, izpostavljenosti tolmaške kabine) in uzaveščati, da tolmaški dan pomeni po 2–3 ure dopoldanskega in popoldanskega tolmačenja, da tolmačenja ni dovoljeno snemati brez predhodne odobritve tolmača in povišanega honorarja, da je tolmačenje filma mogoče le, če si tolmač posnetek lahko ogleda vnaprej in posluša s slušalkami ipd.

Naročniki preredko upoštevajo, da morajo tolmaču zaradi têrminov zagotoviti delovno gradivo, ob jutranjih termínih konferenc pa nadomestilo za izgubljeni čas, če se na pot odpravi že prejšnjega dne.

Prevajalska etika in popuščanje pritiskom trga

Ob poklicnih standardih pa je pomembna tudi notranja ureditev, ki jo vzpostavlja kodeks poklicne etike. V ZTKS-ju poudarjajo norme integritete in profesionalnosti: tolmač je zavezan spoštovati tajnost dokumentov in pogovorov, zavrniti mora delo, če preceni, da ga ni sposoben opraviti, ali zaradi delovnih razmer žali njegovo dostojanstvo, izkazovati mora solidarnost ipd.

Omenjeni vidiki profesionalnosti pri neusposobljenih prevajalcih in lektorjih pogosto umanjkajo, kar vpliva tako na njihovo zdravje kot dejavnost kot celoto. Slabo opravljeno delo posameznika, ki kot gotov prevod oddaja strojno prevedeno na pol besedilo, ne bi smelo omadeževati celotne stroke in utrjevati prepričanja, da je nepotrebna.

Nada Primožič (DZTPS) in Kristina M. Pučnik (LdS) rešitev vidita v registru svobodnih poklicev, kot ga imajo npr. v Nemčiji. Šlo naj bi za tako imenovani primarni register. ki bi za vsak poklic, uvrščen v register, določal poklicne standarde oziroma pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki želi opravljati določeno dejavnost. Med primarne registre (razvidi, registri, imeniki ali druge evidence) v Sloveniji uvrščamo npr. razvid samozaposlenih na področju kulture, ravid samostojnih novinarjev, register pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo storitve socialnega varstva zunaj mreže javne službe, druge evidence fizičnih oseb, ki priglasijo opravljanje dejavnosti na podlagi drugih predpisov, kot npr. notarji, odvetniki, zasebni raziskovalci itd.

Se zavedamo pomena dobrega besedila ali profesionalnost prinaša odgovornost

Pomemben vidik je predvsem kulturotvornost prevajalsko-lektorske dejavnosti. Slovenska identiteta je utemeljena na knjižnem jeziku, ta pa v prevedenih besedilih. Na knjižnem trgu je teh še danes okoli polovica, le pri poeziji in slikanicah prevladujejo domači avtorji. Prevajalci odpirajo vrata v sodobnost, v jezik prenašajo nove pojme in izraze, zagotavljajo tudi ustrezno predstavitev dosežkov slovenske znanosti in gospodarstva.

Po drugi strani pa je skrb za knjižni jezik ob toliko izvorno predvsem angleških besedilih nujna za ohranjanje vezi z jezikom slovenskih klasikov. “Sodelovanje lektorja in prevajalca je lahko težavno,” priznava Barbara Pregelj, “a na koncu vendarle nujno.” Vsem se sicer ne zdi tako. S hiperprodukcijo besedil, zaradi katere dejavnost tudi zaznava rast, je postalo povsem običajno, da se nekatera besedila, sploh oglasna, pred objavo ne pregledajo, čeprav v javnem jeziku lahko pustijo opazno sled.

Ker je normativni vidik prevajalsko-lektorske dejavnosti nespregledljiv, so si zbrani želeli, da se pripozna tudi v javnosti. “Književno prevajanje je vselej slabše ovrednoteno kot prevajanje drugih zvrsti, a pušča dober občutek dela za narodov blagor,” pravi predsednica uredniškega odbora bele knjige.

Vsi beremo podnapise
V tem smislu je še posebno pomembno delo prevajalcev avdiovizualnih vsebin, saj dandanes prav podnaslovi veljajo za najbolj brano besedilno zvrst. Podnaslovi niso omejeni le na slovenske, ampak tudi na tuje programe, predvsem pa vsebine približajo gluhim in naglušnim. Kljub temu je položaj prevajalcev avdiovizualnih vsebin, kot se imenujejo, saj se ukvarjajo tudi s sinhronizacijo (med njimi tudi tehnično zahtevno usta na usta, pri kateri je treba uskladiti besedilo in govorjenje lika), eden težjih v dejavnosti, saj predvideva še obvladovanje nestandardnih tehniških znanj in pogosto delo v izredno kratkih rokih.

Predsednica društva DSFTP Polona Mertelj je opozorila na nesprejemljivost tarife 1,3–2,86 EUR/minuto oddaje ter do trikratnega preseganja priporočenega obsega dela glede na smernice evropske zveze AV-prevajalcev. Ob tem pa sploh ni izčrpana problematika podnaslavljavcev neprevajalcev, podpornih tipkarjev in vnašalcev podnaslovov.

Moje delo – moj ponos
Predsednica DSFTP-ja je posebej opozorila na raven uživanih avtorskih pravic – finančnih ugodnosti ob razmnožitvi ali predvajanju del ne uživajo, prav tako ne ugodnosti iz malih avtorskih in sorodne pravice, saj jih leta 1991 ob pripravi zakona niso uvrstili med upravičence. Žalosti pa jih, da se pogosto zgodi, da jim odrečejo še moralno avtorsko pravico, torej pravico avtorjev, da so navedeni pod svojim delom.

Ob vprašanju avtorskih pravic je bilo opozorjeno tudi na neprimerno obravnavo avtorstva v okviru knjižničnega nadomestila, saj se kot avtor navaja le izvirni pisec dela, ne pa tudi prevajalec, ilustrator …

Prevajanje kot poklic posameznikov oz. vseprisotnost espeizacije
Da so prevajalci in sorodni poklici delovno obremenjeni kaže tudi precejšnja apatija ob izidu Bele knjige o prevajanju. Čeprav je dvorano napolnilo 62 ljudi, je to manj kot odstotek vseh, ki se z dejavnostmi, opisanimi v beli knjigi, ukvarjajo. Druga plat je tudi status samostojnega podjetnika. “V zadnjih devetih letih je delež samozaposlenih prevajalcev zrasel za 14 odstotnih točk,” navede Barbara Pregelj. Prav jezikovni poklici predstavljajo pomemben delež v naboru prekarnih dejavnosti.

Nekolektivno delo ljudi še bolj odtuji drug od drugega in jih postavlja v položaj medsebojne konkurence pod dopustno mejo. Odzivi so zato redki tako v stroki kot zunaj nje. To je razočaranje za snovalke, ki so za urejanje bele knjige porabile po več deset ur, ki bi jih lahko namenile za delo, družino ali počitek. Dejstvo je, da to ni dokument, pripravljen pri posebej financiranem projektu, temveč v celoti temelji na perečem stanju, veliko volje in prostovoljnega dela, predvsem pa na zavedanju, da mnogi stanovski kolegi ne znajo postaviti primerne cene svoje storitve, tisti, ki bodo to nekoč postali, pa imajo o zaslužku samostojnega podjetnika popolnoma nerealne predstave, razloži Kristina M. Pučnik.

Bela knjiga torej predvsem ozavešča – ponudnike, da skrbijo za stalno izpopolnjevanje in odgovoren odnos do strank, cenijo svoje znanje in se zavzamejo za svojo moralno avtorsko in iz nje izhajajočo finančno pravico, naročnike, da se zavedo pomena kakovostne storitve in kje jo poiskati, in odločevalcev, da slovenskemu jeziku in vsem jezikovnim posrednikom namenijo kaj več od besed ter podprejo prizadevanja strokovnih društev za ureditev razmer, v katerih opravljajo svoje poklice.