Praznovanje jubileja enega naših osrednjih mladinskih literarnih likov se je začelo že lani, saj je Josip Vandot planinske pripovedke o mladem pastirju Kekcu objavljal v letih med 1918 in 1924.

Kekec se je prvič pojavil v pripovedki Kekec na hudi poti, ki je od januarja do decembra 1918 izhajala kot priloga mladinskega lista Zvonček. Nato je bil glavni junak še dveh Vandotovih pripovedk, Kekec na volčji sledi in Kekec nad samotnim breznom, ki sta prav tako izhajali v Zvončku v letih 1922 in 1924.

Kekec tudi danes še zelo živ
Okroglemu jubileju so se poklonili ta teden v Kranjski Gori, med drugim s četrtkovim domoznanskim večerom, ki so se ga udeležili tudi pisateljevi sorodniki. Knjižnica Kranjska Gora je pri zaznamovanju stoletnice združila moči z Gornjesavskim muzejem. Tako so ta teden na Liznjekovi domačiji odprli razstavo likovnih del Ivana Erbežnika (1881‒1960), ki je ilustriral Vandotovega Kekca.

Kekec se uspešno ne kosa samo s Harryjem Potterjem

Kot je še povedala tamkajšnja knjižničarka Nataša Kokošinek, so dobro obiskane vse prireditve in ure pravljic, ki se nanašajo na Kekčevo tematiko. Zdi se ji, da je v sodobnih časih izjemno uspešen lik otroškega nacionalnega junaka, ki se ne kosa samo s Harryjem Potterjem, ampak tudi kakšnim novejšim likom. In to ne velja zgolj v primeru kranjskogorskih otrok, temveč za vso Slovenijo. V Kranjski Gori, ki je kot Vandotov rojstni kraj Kekčev dom, pa do Kekca seveda gojijo še prav poseben odnos.

Da je Kekec zelo pomemben, saj določi kulturno obzorje in identiteto otrok od najmlajših let naprej. Kot je poudaril literarni zgodovinar Miran Hladnik, pa vsaki generaciji prinaša neko drugo sporočilo. Tako je bil tudi Vandotov Kekec nekaj drugega kot filmski Kekec, ki je nastal po drugi svetovni vojni.

Kakšen je torej literarni in kakšen filmski Kekec?
Literarni Kekec je bil socialno depriviligran junak, ki je služil pri tujih ljudeh in je moral s svojo iznajdljivostjo in spretnostjo pretentati nasprotnika, se znajti in poiskati svoje mesto pod soncem.

Film pa na drugi strani govori o sožitju med otroškim junakom in vaško skupnostjo, ki stoji za njim in ga brani ter rešuje pred čudnimi bitji. Ker pa je od zadnje ekranizacije minilo že več desetletij, Hladnik težko ocenjuje, kaj je za današnjo mladino tisto, kar je pri Kekcu tako pomembno za aktualni čas.

Kekec se je izkazal kot zaupanja vredna točka
Vendar Slovenci Kekca tudi v prihodnje ne bomo pozabili, saj vsaka nacija potrebuje svoje identitetne točke, Kekec pa se je izkazal kot zaupanja vredna točka, je prepričan literarni zgodovinar. In tako optimistično skleni z besedami: "Če mu je uspelo preživeti sto let, zakaj jih ne bi še nadaljnjih sto, dokler Slovenci bodo oziroma dokler ne bodo tega junaka prodali najboljšemu ponudniku, ampak zaenkrat na srečo takega povpraševanja za Kekca nekje v tujini ni in mislim, da bomo še kar nekaj časa živeli z njim."