Na Mirovnem inštitutu so zapisali, da je bil vztrajen borec proti rasizmu in diskriminaciji, bister analitik razpada Jugoslavije, neizprosen kritik družbenih hipokrizij.

Kuzmanić se je rodil 18. marca 1956 na otoku Vis, kjer je končal osnovno šolo. Po srednji šoli v Splitu se je vpisal na Fakulteto za družbene vede v Ljubljani, kjer je leta 1982 diplomiral in pozneje tudi magistriral iz politologije. Leta 1996 je doktoriral iz sociologije na Filozofski fakulteti.

Zavzemal se je za etiko neodvisnega mišljenja ne glede na posledice
V osemdesetih letih je bil aktivist mirovnega in civilnodružbenih gibanj, eden izmed prvih članov odbora za človekove pravice, kolumnist Mladine in avtor številnih člankov. V besedilih, javnih nastopih in pedagoškem delu si je prizadeval, da prevzemamo individualno in skupinsko politično odgovornost, zavzemal se je za etiko neodvisnega mišljenja ne glede na posledice, so še zapisali v Mirovnem inštitutu.

Med drugim je bil urednik Časopisa za kritiko znanosti, raziskovalec na Inštitutu za sociologijo, predavatelj na Fakulteti za družbene vede in naposled izredni profesor na Univerzi na Primorskem. Ustanovil je tudi Delavsko-punkersko univerzo (DPU), izobraževalni projekt Mirovnega inštituta, ki je od leta 1996 odpiral možnosti aktivnega izobraževanja mladih o najsodobnejših političnih temah.

Vodil je več raziskovalnih projektov o nacionalizmu, rasizmu in diskriminaciji
Na Mirovnem inštitutu je vodil več raziskovalnih projektov o nacionalizmu, rasizmu in diskriminaciji. Bil je avtor, urednik in sourednik številnih knjig, med pomembnejšimi so Labinski štrajk: paradigma začetka konca (1988), Yugoslavia-War (1992), Ustvarjanje antipolitike - elementi genealogije družboslovja (1996), Bitja s pol strešice (2000), Nation-States and Xenophobias (2005), Prispevki h kritiki managerske paradigme (2008), Ponovno odkritje Amerike (2011).

"Gnalo ga je prepričanje, da univerza že nekaj časa zaostaja pri razmišljanju o sodobni družbeni in politični realnosti. DPU se je razvil v izjemen, neodvisen izobraževalni projekt, ki je trajal kar šestnajst let," so opisali.

Spodbudil je nastanek skupine za spremljanje nestrpnosti, ki je izdala vrsto analiz o rasizmu, nacionalizmu in sovraštvu do drugačnih, redno je pisal za revijo Medijska preža in za zbirko Mediawatch. Kot neutruden nasprotnik vojne je nasprotoval vključitvi Slovenije v Nato, so zapisali na Mirovnem inštitutu.

Sodelavci in sodelavke Mirovnega inštituta se ga bodo spominjali kot raziskovalca upornika in v tem smislu neizprosnega kritika. "Pogosto nas je pronicljivo opozoril na simptome, dogodke in družbene procese, ki jih je večina raziskovalcev prezrla. S svojimi izvirnimi idejami, radikalnostjo in iskrivim temperamentom je odločilno prispeval k zasnovi in obstanku Mirovnega inštituta," so še zapisali ob njegovi smrti.