Bila je vzor pokončnosti, poguma in zavzemanja za podcenjeno ustvarjalnost žensk, je bilo zapisano v utemeljitvi nagrade mira, ki jo je Jolka Milič prejela leta 2013. (Bila je prva, ki jo je Ženski odbor Slovenskega centra PEN počastil s to nagrado.) Vest o njeni smrti je objavil Primorski dnevnik.

Sorodna novica Literarno nagrado mira bo kot prva prejela Jolka Milič

Jolka Milič se je rodila leta 1926 v Sežani, kjer je živela vse življenje. Dokončala je učiteljišče v Gorici, se nato zaposlila kot bančna uslužbenka in začela v revijah objavljati kratke zgodbe in pesmi, uveljavila pa se je predvsem kot prevajalka.

Italijanom predstavila Šalamuna, Kosovela in Milo Kačič
V več kot šestih desetletjih delovanja je pripravila več deset knjig prevodov slovenskih pesnic in pesnikov v italijanščino, ki jim je pogosto tudi sama našla založnika. Zaslužna je tudi za vrsto prevodov italijanskih, francoskih in španskih avtorjev v slovenščino. Pri delu je promovirala tudi poezijo, ki je bila v slovenskem prostoru odrinjena.

V italijanščino je med drugim prevedla dela Srečka Kosovela, Edvarda Kocbeka, Jožeta Udoviča, Cirila Kosmača, Cirila Zlobca, Milo Kačič, Ivana Minattija, Ervina Fritza, Tomaža Šalamuna, Marka Kravosa in Josipa Ostija, v slovenščino pa je prevedla poezijo Prima Levija.

Kritična do našega mačehovskega odnosa do jezika
Poznana je tudi po svojih polemičnih zapisih in kritičnih izjavah. Tako slovenščino kvarimo kar Slovenci, "ki jo zapostavljamo, ki jo pehamo na drugo in tretje mesto, ki ji ne dovolimo, da bi normalno zadihala in dihala," je pred leti dejala v enem izmed intervjujev.

Za svoja dela je bila večkrat nagrajena. Poleg mire je prejela tudi Lavrinovo diplomo, najvišje priznanje za prevode iz slovenščine v tuje jezike, in red zvezde nacionalne solidarnosti, ki velja za najstarejše odlikovanje Republike Italije.