Antologija sodobne evropske lezbične poezije Brez besed ji sledim je v evropskem prostoru unikatna, pravi Brane Mozetič, saj zajema avtorice iz širše, in ne le Zahodne Evrope. Obsega dela 55 pesnic iz 25 držav, ki so prevedene iz 23 jezikov. Zbrana so dela še živečih avtoric, ki se same deklarirajo za ustvarjalke lezbične literature. Spremno besedo podpisuje Nataša Velikonja, ki je na predstavitvi spomnila na zgodovino lezbične poezije v šestdesetih letih preteklega stoletja ter na prelomna obdobja v zgodnjih sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih, ki so definirala to poezijo.

Mozetič je predstavil tudi svoj novi roman Objemi norosti, ki ima nalašč dvoumen naslov. Gre za slogovno in vsebinsko zbito delo, pravi avtor. V središču zgodbe je ostareli prevajalec, ki si išče družbo v mladih gejih, tudi prostitutih, za katere pa se izkaže, da so telesno ali psihično poškodovani. Nemalokrat so med njimi tudi begunci, ki jih prodajajo gejem.

Kirurški oris urbane Ljubljane v zadnjih desetletjih 20. stoletja
Tomislav Vrečar je v delu 2nd Hand Emotions popisal pripoved o ljubezenskem trojčku, ki pa po besedah avtorja spremnega zapisa Roka Vevarja ni ljubezenski trikotnik, saj se posamezniki v njem ne razdvajajo na dvojice. Roman časovno zajema kulturni prostor na prehodu devetdesetih let v novo tisočletje in ponuja vpogled v urbano Ljubljano, kakršno smo po Vevarjevih besedah poznali v osemdesetih letih. Delo razpolavlja samomor enega izmed protagonistov, zaradi česar je drugi del romana bolj avtorefleksiven. Vrečarjeva proza je po Veverjevih besedah kljub različnim žanrom glasna, hitra in neposredna, prinaša pa tudi več literarnih in glasbenih referenc. Vrečar je povedal, da se je dela lotil zelo obrtniško, roman pa po njegovem mnenju ponuja kirurški oris časa in prostora.

Prelomna zbirka Alje Adam
Tretja pesniška zbirka Alje Adam Dolgo smo čakali na dež je po besedah pesnice Barbare Korun prelomna. Pesmi izražajo celovitost, ki pa jo Adamova dinamično prepleta z detajli. Veliko pesmi izhaja iz družinske in telesne metaforike, pri čemer pesnico še posebej zanima odnos do svojih prednic. Loti se tudi družbenih vprašanj, a na tako subtilen način, da se izmika fiksaciji pomena, je dejala Korunova.

Prahova poezija ostružkov
Tišima, pesniška zbirka Uroša Praha, je knjiga manjšinske književnosti, saj jo zaznamuje zakrčen jezik, značilen za tovrstna dela, je povedal Muanis Sinanović. Po njegovih besedah ni povsem jasno, koga pesnik nagovarja - svojega partnerja, bralca, samega sebe ali v splošnem drugega, podaja pa odgovor, zakaj se določene stvari lahko upoveduje zgolj v poeziji. Avtor, ki je delo označil za poezijo ostružkov, je pojasnil večpomenski naslov, ki v štajerskem dialektu pomeni tišiva, spominja pa tudi na besedo tišina.