Zbornik, ki vsebuje eseje devetih avtoric in avtorjev z obeh strani meje, z različnimi pristopi in pogledi osvetljuje raznolik opus tržaškega pisatelja in esejista Alojza Rebule, ki se je poslovil leta 2018. Zbornik predstavlja njegovo življenje in delo, ob njegovem literarnem ustvarjanju tudi raziskovanje antike in opravljanje profesorskega poklica.

Deveterica esejev različnih značajev
V zborniku zbrani eseji devetih avtoric in avtorjev z obeh strani meje so spominskega, literarnozgodovinskega, teološkega in zgodovinskega značaja. Eseje so prispevali Miroslav Košuta, Aleš Maver, Igor Grdina, Božo Rustja, Ignacija Fridl Jarc, Alenka Puhar, Marija Pirjevec, Barbara Zlobec in Milček Komelj.

Urednik zbornika Ivo Jevnikar je v spremni besedi zapisal, da so se tržaška založba Mladika in sodelujoči pisci z njim želeli pokloniti pisatelju in mislecu Rebuli ob stoletnici rojstva. Bil je nedvomno mislec in pisatelj evropskega formata, a tudi nadvse dragocen in zvest sodelavec tako revije Mladika kot same založbe, so navedli pri založbi Mladika.

Sorodna novica Slovesnost ob 100. obletnici Alojza Rebule, ki je skozi zgodovino vedno odkrival tudi sedanjost

Misel, ki še zmeraj oplaja tako zamejsko kot tudi nasploh vseslovensko družbo
Številne pobude v spomin na Rebulo so se zvrstile že ob lanski stoletnici njegovega rojstva. Društva in ustanove, ki so včlanjeni v Slovensko prosveto v Trstu, so se odločili za niz prireditev s skupnim naslovom V Rebulovem vetru, ki namiguje na pisateljevo najpomembnejšo mojstrovino, na roman V Sibilinem vetru, a tudi na njegov duhovni nemir, in nakazuje, da je ta "veter" raznesel v različne smeri prvine njegove besedne umetnosti, narodnostne in teološke misli, zavezanosti demokratičnim vrednotam in ljubezni do antike, tako da živijo in se razvijajo dalje ter oplajajo zamejsko in vseslovensko družbo, s prevodi pa tudi širši prostor.

Vse povojno obdobje dejaven zamejski avtor
21. julija 1924 v Šempolaju pri Trstu rojeni Alojz Rebula je sodil med tiste, danes že redke predstavnike slovenske književnosti v Italiji, ki so ustvarjali vse povojno obdobje. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, kjer je študiral tudi arheologijo in angleščino. Leta 1960 je v Rimu doktoriral z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu. Umrl je 23. oktobra 2018 v Topolšici.

Njegovo pripovedno ustvarjanje sega od mladostnih proznih poskusov, črtic in novel, prvega romana Devinski sholar (1954), zbirke novel Vinograd rimske cesarice (1956) in povesti Klic v Sredozemlje (1957) do romana Senčni ples (1960) ter omenjene osrednje pisateljeve stvaritve V Sibilinem vetru (1968), ki je najvišji dosežek ne samo prvega proznega cikla, temveč Rebulovega opusa sploh.

Avtor se je ukvarjal tudi z vprašanji, kot sta življenje Slovencev kot narodne manjšine in nacionalna problematika, povezana z moralno, ob tem pa razmišljanja o globljih eksistencialnih vprašanjih posameznika in širše skupnosti. Dejaven je bil tudi v publicistiki ter prevajanju iz italijanske književnosti in politične esejistike, je objavljeno na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), katere redni član je bil od leta 2009.

Dve mladosti, ena ljubezen ...
Alojz Rebula je za svoje delo prejel več nagrad, med drugim leta 1995 Prešernovo nagrado za svoj literarni opus in leta 2005 kresnika, ki mu ga je prinesel roman Nokturno za Primorsko. Leta 2012 je prejel tudi italijansko državno odlikovanje veliki častnik viteškega reda za zasluge. Poročen je bil z esejistko, prevajalko, pedagoginjo in kulturno delavko Zoro Tavčar (1928). Pred desetimi leti je pri Mohorjevi družbi izšla njuna skupna knjiga Dve mladosti, ena ljubezen, ki prinaša pričevanje o odraščanju nekega rodu, o njegovih doživetjih, stiskah, nazorih in tudi pričakovanjih.