Vesna Milek, publicistka in pisateljica, se je v novi zbirki intervjujev osredotočila na mednarodne ustvarjalce podob in poskušala ujeti čim bolj skrite misli umetnikov, ki krojijo svetovno prizorišče na različnih vizualnih področjih. Pogovarjala se je s filmskimi ustvarjalci svetovnega kova (Javier Bardem, Luc Besson, Steve Buscemi, Alfonso Cuaron, Stephen Frears, Jeremy Irons, Mike Leigh ...), priznanimi oblikovalci in modnimi ikonami (Naomi Campbell, Damien Hirst, Ito Morabito, Philippe Starck ...) in tudi ustvarjalci z nekdanjega jugoslovanskega prostora (Dragan Bjelogrlić, Branko Đurić - Đuro, Goran Bregović, Lepa Brena, Milče Mančevski, Severina ...). Vsak od njih nosi v sebi nevsakdanje zgodbe in izkušnje, avtorica pa jih je znala spretno izvabiti iz njih in jih združiti v vznemirljivo celoto, so zapisali pri založbi UMco, ki je zbirko izdala.

Ob izidu Intervjujev II smo se na MMC-ju pogovarjali z Vesno Milek, ki je poleg mojstrskih pogovorov z velikimi imeni svetovne (pop)kulture (menda jih je bilo okrog petsto), kolumn in drugih objav napisala tudi dva romana (Kalipso je izšel leta 2000, Če pa pet let kasneje; izdala je tudi zbirko kolumen pod naslovom Brez filtra). Kateri intervju je Vesni najbolj ostal v spominu, ima po vseh teh pogovorih še kdaj tremo? Jo je kateri od intervjuvancev v živo razočaral?

Več v spodnjem pogovoru, v katerem se je Vesna za spremembo znašla na drugi strani, v vlogi intervjuvanke.

Kdo je bil vaš prvi intervjuvanec? Kakšni so spomini na prvi intervju?
Ne spomnim se natančno svojega prvega intervjuvanca ... Mislim, da je bil to (takrat še talentirani, zdaj uveljavljeno ime) modni oblikovalec Uroš Belantič za Stop, in to pred več kot petnajstimi leti. Morda sem prvi intervju za Stop naredila celo z evrovizijskim zmagovalcem Johnnyjem Loganom, ne vem več. Mislim, da sem za Stop prvi večji intervju naredila s Petrom Mlakarjem, pa z Andrejem Košakom ob izidu Outsiderja ... Spomnim se prvega intervjuja, ki je v meni sprožil različne vzporedne svetove in čase in me povlekel v svet magičnega, čarobnega ... to je bil pogovor z Alanom Hraniteljem.

Gotovo jih ne štejete več, pa vseeno ... koliko intervjujev je že za vami?
Iskreno povedano, ne vem. Ko sem nazadnje štela samo te res velike intervjuje, ki v Sobotni prilogi zasedajo kakšne štiri strani, jih je bilo okrog petsto. To niso samo srečanja, to so osebe, s katerimi potem naknadno preživim vsaj kakšen teden, ko nosim njihove misli s sabo v posteljo, večkrat preposlušam njihove stavke, citate, in jih poskušam izpisati tako, da bi tudi na papirju zveneli tako sočno kot v resnici.

Vseh skrivnosti nam gotovo ne boste izdali, a nas vseeno zanima, kako potekajo priprave na intervju? Najbrž gre za veliko branja, raziskovanja, poslušanja glasbe, gledanja filmov ... in nato spet branja?
Včasih je točno tako, kot pravite. Včasih me okoliščine prisilijo, da se spustim v pogovor brez pravih priprav – in gre za potapljanje na dah, takrat se našpičijo vsi čuti, takrat morda res verjamem samo svoji intuiciji. Eno je bistveno: zares poslušati sogovornika.

Kot sem večkrat napisala: delanje intervjujev je posebne vrste kanibalizem. Srkam občutja, misli, stavke, slogane, citate, provokacije, obraze, mimiko ... Tisto, kar me najbolj vznemirja, je človek. Kako čim bolj avtentično ujeti en košček osebnosti, tisti košček, ki mi ga ni ponudil sam, ampak sem ga iz njega izvabila.

Kateri intervju vam je ostal najbolj v spominu, morda zaradi kakšnega nenavadnega pripetljaja?
Takih z nenavadnimi dogodivščinami je kar precej. V bistvu intervju ni intervju, če se nekaj ne zgodi. Navzven ali navznoter.

Do katerega od intervjuvancev ste čutili največje strahospoštovanje? Ste imeli pred katerim od njih kaj treme, je po vseh teh intervjujih trema še sploh prisotna?
Strahospoštovanje? Hm, ne vem. Morda sem ga čutila do tistih kultnih imen, za katere sem vedela, da imajo obsesivne oboževalce, ki znajo na pamet citate iz njihovih filmov ... Luc Besson je bil eden tistih, pa se je takoj s prvim vprašanjem trema razpršila. Tudi tik pred pogovorom z oblikovalcem Philippom Starckom se nisem počutila najbolje, ko sem opazila, da bo ves čas pogovora z nama tudi njegova lepa žena, sicer njegova predstavnica za stike z javnostjo ... Intervju je zame namreč intimni stik med dvema osebama, trk dveh svetov. Tretja oseba razbije intimnost, sogovornik v tem primeru že govori "občinstvu" - torej se začne nadzorovati.

Trema se je pojavila tudi, preden sem na sarajevskem filmskem festivalu začela javni pogovor z Jeremyjem Ironsom in potem še s Stevom Buscemijem ... Trema, ne samo zaradi velikega števila fotografov, tv-kamer, diktafonov na skupni mizi, ne samo zaradi 40 stopinj Celzija v šotoru, ampak predvsem zaradi odgovornosti, da sprašujem tudi v imenu tistih novinarjev, ki niso imeli priložnosti za ekskluzivni intervju z igralcema takega formata.

Se vam je že zgodilo, da vas je nekdo, ki ste ga od daleč občudovali, nato v živo razočaral?
Razočaranja so vedno stvar prevelikih pričakovanj. Moja velika pričakovanja so bila pač povezana z velikimi imeni, največkrat tujimi popzvezdniki, ki pač po dolžnosti oziroma po pogodbi privolijo v tistih nekaj, morda deset, petnajst minut intervjuja - in ti moraš s komunikacijsko spretnostjo ta dogovorjeni čas podaljšati. Zato sem večkrat rekla, da se z določenimi tujimi intervjuvanci počutim kot Šeherezada, ki poskuša vsako naslednje vprašanje postaviti čim bolj zanimivo, nenavadno, da s tem pritegnem sogovornikovo pozornost in si kupim naslednjih pet minut ...

Ali po vseh teh intervjujih in obrazih ostaja še kdo, ki si ga resnično želite "izprašati", pa za to še niste dobili priložnosti?
Obstaja kar nekaj magičnih oseb, s katerimi bi se rada usedla, ne za eno uro, za več ur ... Žal so mi ušli Vitomil Zupan, Dane Zajc, Rudi Šeligo ....

Od nerealiziranih želja, ki se morda lahko kdaj realizirajo, je tukaj na prvem mestu Gabriel Garcia Marquez, takoj za njim pa Pedro Almodovar.

Se po izidu druge zbirke intervjujev v bližnji prihodnosti morda obeta še tretji roman?
O romanu, ki se še piše, se menda ne sme govoriti. Največje razkošje v tem trenutku bi bil zame čas, veliko časa. Navdih ni več problem. Pa tudi zgodba je že dolgo v meni.