Virginia Woolf: Intelektualka brez diplome

Pisateljica je bila glede svoje izobrazbe pretirano skromna

Virginia Woolf je morda bolj kot kateri koli drug pisatelj (z izjemo Jamesa Joycea) udejanjila modernistični roman - drastičen odklon od tradicionalne forme in vsega, kar je značilno zanjo: junaštev in njihovih razčustvovanih nosilcev, moralne drže, vsevednega pripovedovalca ter jasno zakoličenih postavk začetka, sredine in konca.

Z Gospo Dalloway, romanom, ki opisuje en sam dan v življenju naslovne junakinje, je Woolfova našla svoj pisateljski glas in se prepustila toku zavesti; literarni kritiki Gospo Dalloway pogosto primerjajo z Joyceovim Uliksesom (1922). Sledila so še druga ključna dela, ki sodijo v sam začetek razvoja modernega romana: K svetilniku (To the Lighthouse, 1927), Orlando (Orlando, 1928), Valovi (The Waves, 1931) in Med dejanji (Between the Acts, 1941).

Ko je Woolfova dokončala rokopis romana Med dejanji, je padla v globoko brezno depresije, s katero se je spopadala vse življenje. Druga svetovna vojna je bila v polnem razmahu, njeno nekdanje domovanje je bilo uničeno v bombnem napadu, njena biografija pokojnega Rogerja Frya pa je naletela na hladen sprejem. Njena bolezen se je tako poslabšala, da ni mogla več pisati. 28. marca 1941, ko je imela za seboj še en živčni zlom, je naredila samomor: žepe si je obtežila s kamenjem in zakorakala v reko Ouse; njenega trupla niso našli vse do 18. aprila.

Literarna zgodovina je po sočnih podrobnostih življenja Virginie Woolf vedno rada brskala: veliko je bilo napisanega o njenih lezbičnih razmerjih, duševnih zlomih in seveda samomoru pri 59 letih. V zgodovino bi se prav lahko zapisala v prvi vrsti kot boemka.

Virginia Woolf je morda bolj kot kateri koli drug pisatelj (z izjemo Jamesa Joycea) udejanjila modernistični roman - drastičen odklon od tradicionalne forme in vsega, kar je značilno zanjo: junaštev in njihovih razčustvovanih nosilcev, moralne drže, vsevednega pripovedovalca ter jasno zakoličenih postavk začetka, sredine in konca. Foto:

Virginia Woolf — Z Gospo Dalloway, romanom, ki opisuje en sam dan v življenju naslovne junakinje, je Woolfova našla svoj pisateljski glas in se prepustila toku zavesti; literarni kritiki Gospo Dalloway pogosto primerjajo z Joyceovim Uliksesom (1922). Sledila so še druga ključna dela, ki sodijo v sam začetek razvoja modernega romana: K svetilniku (To the Lighthouse, 1927), Orlando (Orlando, 1928), Valovi (The Waves, 1931) in Med dejanji (Between the Acts, 1941).

Poslovilno pismo Virginie Woolf — Ko je Woolfova dokončala rokopis romana Med dejanji, je padla v globoko brezno depresije, s katero se je spopadala vse življenje. Druga svetovna vojna je bila v polnem razmahu, njeno nekdanje domovanje je bilo uničeno v bombnem napadu, njena biografija pokojnega Rogerja Frya pa je naletela na hladen sprejem. Njena bolezen se je tako poslabšala, da ni mogla več pisati. 28. marca 1941, ko je imela za seboj še en živčni zlom, je naredila samomor: žepe si je obtežila s kamenjem in zakorakala v reko Ouse; njenega trupla niso našli vse do 18. aprila.

Toda temeljita raziskava njenih del, ki so jo pred kratkim sklenili na univerzi v Cambridgeu, je razkrila, da so bili njeni romani še bolj večplastni in sofisticirani, kot je veljalo do zdaj: v besedila so vpletene neukemu očesu popolnoma nevidne reference na klasično literaturo in politični kontekst tistega časa. Prav tako se je izkazalo, da je bila Woolfova, čeprav je o sebi zapisala, da "ni nikoli hodila v šolo", izobražena do univerzitetne stopnje. Akademiki se zdaj zavzemajo, da bi Woolfovo ob novih ugotovitvah prevrednotili in jo postavili neposredno ob bok največjima modernistoma, T. S. Eliotu ter Jamesu Joyceu.

Britanci niso pozabili na 70-letnico smrti
Da doslej ni bilo tako, dokazuje že podatek, da sta Joyceov Ulikses in Eliotova pesnitev The Waste Land, če omenimo njuni najpomembnejši stvaritvi, doslej po navadi izhajala z dolgimi opombami in razlagami (v Eliotovem primeru jih je napisal kar avtor sam), modernistični romani Virginie Woolf pa po navadi izidejo "le" v svoji prvotni obliki - kot samostojna pripovedna dela. To bo zdaj popravila nova izdaja založbe Cambridge University Press, ki bo sovpadala s 70-letnico pisateljičine smrti. Nova zbrana dela bodo opremljena z opombami, ki bodo osvetlile skrite reference in komentirale spremembe v besedilih med prvim osnutkom ter končno različico.

Intelektualka brez "papirja"
Javno podobo Virginie Woolf je - poleg njenih komentarjev o lastni neizobraženosti - v veliki meri oblikovala biografija izpod peresa njenega nečaka Quentina Bella. V resnici je na Kraljevem kolidžu v Londonu poslušala predavanja iz zgodovine, nemščine, grščine in latinščine. Čeprav ni nikoli diplomirala, obstajajo dokazi, da je verjetno opravljala izpite. "Bila je popolnoma predana politična pisateljica in izjemna intelektualka. Neverjetno je videti, kako dosledna je bila pri svojem študiju in branju," opozarja profesorica Anna Snaith s Kraljevega kolidža.

Žrtev patriarhata in spolne zlorabe
Leta 1882 rojena Adeline Virginia Stephen ni imela srečnega otroštva; odraščala je v veliki, nikakor ne revni družini – Leslieju in Juliji Stephen so se rodili štirje otroci, z njimi pa so živeli še štirje iz Julijinega prvega zakona –, a sta jo že od šestega leta dalje spolno zlorabljala polbrata Gerald in George, kar je bil – skupaj z materino prezgodnjo smrtjo – tudi vzrok za dekletov prvi čustveni zlom. Čeprav je imela dostop do domače knjižnice in je že od mladih let kazala zanimanje za literaturo, je oče, ki ni prisegal na ravno liberalno vzgojo, univerzitetno izobrazbo omogočil samo sinovom.

Lahkoživi bloomsburyjevci
Po očetovi smrti leta 1904 se je Virginia s sestro in bratoma iz Kensingtona preselila v četrt Bloomsbury, ki jo še danes povezujemo z njenim imenom. Številni pripadniki t. i. “bloomsburyjske skupine” so pozneje postali pomembne figure v kulturnem življenju zgodnjega 20. stoletja (naj omenimo le E. M. Forsterja in Bertranda Russella).

Pa naj so bloomsburyjevci še tako udrihali po konvenciji patriarhalne družine, prave družbeno sprejemljive alternative zakonu niso ponudili. Čeprav niso skrivali svojega “eksperimentiranja” na področju spolnosti (številni so imeli zunajzakonska in/ali homoseksualna razmerja; Virginia je bila v zvezi s pisateljico Vito Sackville-West), so se nazadnje vsi poročili, z Virginio vred. Leta 1912 je vzela Leonarda Woolfa, pisatelja, s katerim jo je družila ljubezen do literature (skupaj sta ustanovila celo založbo, Hogarth Press).

Prevrednotenje mesta njene pratete v literarni zgodovini je navdušilo tudi hčerko Quentina Bella, Virginio Nicholson. "Zelo me veseli, da bodo njena dela dosegla več bralcev, pa naj bodo ti bolj ali manj izobraženi. Upam pa, da te trditve, da je bolj literarno kompleksna, ne bodo ljudem dajale vtisa, da je nedostopna. Večina njenih romanov je poleg vsega drugega pač krasno branje."