Simonovićeva, ki je s tem skorajda mitskim ustvarjalcem tesno prijateljevala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je ena izmed urednic biografije, ki je izšla ob jubileju, in glavna »krivka« za njen nastanek. Prireditev je bila v okviru literarnih pogovorov Odprti horizonti, ki so del dogodkov, ki jih prireja Mariborska knjižnica ob svoji 65-letnici obstoja.
Mladinska knjiga je v zbirki Album letos izdala biografijo z naslovom Vitomil Zupan: Važno je priti na grič, ki poleg odlomkov iz njegovih del vsebuje še dokumente, fotografije, intervjuje, pričevanja in raziskovanja. To je deseta izdaja v tej zbirki; do zdaj so v njej izšli albumi, ki so poleg drugih posvečeni imenom, kot so Srečko Kosovel, Alma M. Karlin, Edvard Kocbek in Ciril Kosmač.
Važno je priti na grič je bilo vodilo pogovora v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor. Sprva je kazalo, da bo večino občinstva starejši občani, vendar so malo pred začetkom prispeli tudi pripadnikovi mlajše generacije v lepem številu.
Veliki književnik in študentka
Ifigenija Simonović je druženje z velikim pisateljem in pesnikom na kratko predstavila skozi kronološko povzeto serijo njunih srečevanj, ki je zanimiva predvsem zaradi vključevanja njegove neverjetne dnevne rutine. Spoznala sta se že, ko je njej bilo samo šestnajst let, njemu pa štirideset več. Vendar se je njuno druženje, ki je nato trajalo celo dekado, začelo šele štiri leta pozneje, ko se je nanj obrnila po finančno pomoč za sobo v študentskem naselju.
Zupan je po njunem nekajurnem dopoldanskem posedanju v kavarni Maximarketa opravil še svojo dnevno turnejo in obredel več lokalov, nato pa kljub temu očitno ponoči ustvarjal in se dodatno izobraževal. Ne le da je veljal za trmasto avtoriteto, znano je bilo tudi, da je velik poznavalec svetovne umetnosti in same kulture na splošno. K njegovemu velikemu slovesu tako prispeva tudi, da je že kar težko odgovoriti, kako mu je uspelo toliko ustvarjati in vase vsrkati toliko znanja.
Kronist svojega časa
Simonovićeva je povedala, da je bil Vitomil Zupan nedvomno »kronist svojega časa« in tako se je tudi sam dojemal - imel je tako rekoč svoj »globalni načrt«. Želel je tudi urediti zgodovino filozofije po svoje - obstaja namreč njegovih osemnajst zvezkov s tega področja, kar pomeni tri tisoč strani, vendar pa je od teh le štiristo pretipkanih.
Sogovornika sta se nato dotaknila še piščeve skoraj nedoumljive ustvarjalne plodnosti, tudi in še posebej takrat, ko ni bilo možnosti za delo - ko v zaporu ni bilo ne pisala ne papirja. Izpostavila sta zanimivo dejstvo, da so pesmi, ki so bile napisane v zaporu (Pesmi iz zapora), pravzaprav bolj pozitivne v primerjavi s pesmimi, napisanimi na prostosti (Pesmi s »prostosti«).
Simonovićeva je izpostavila še podatek, da je bil Menuet za kitaro, čeprav gre za obširno delo, napisan in izdan v dveh letih; v nasprotju z nekaterimi deli, ki so izšla šele trideset let po nastanku. Dodala pa še, da je sveža izdaja Levitana v ruskem prevodu v Rusiji prepovedana.
Ganljivo posvetilo za Partljiča
Seveda je bil Zupan figura, ki je močno polarizirala tudi pisateljsko srenjo; nedvomno pa je bil tudi tisti, ki je tudi s svojo markantno pojavo že na prvi pogled vselej najbolj izstopal. Partljič se spominja, da sta se ob nekajkratnih predhodnih srečanjih vselej le pozdravila, nato pa je nastopil pomemben sestanek Društva slovenskih pisateljev, ki mu je Partljič takrat predsedoval. Bila so osemdeseta, časi so bili vse bolj negotovi, Partljič pa tik pred napornim sestankom negotov vase. V tistem Zupan v fini žametni obleki, puliju in s temnimi očali pristopi k njemu in mu izroči izdajo Menueta za kitaro s posvetilom. Partljič je posvetilo le ošvrknil in bil tako presenečen nad njegovo srčno vsebino, da je knjigo raje na hitro kar potisnil v torbo. Dal mu je namreč vedeti, da ga ima rad in da spoštuje njegovo delo, čeprav se Partljiču ni niti sanjalo, da ga spremlja.
Pogovor se je vrtel še o posebnostih in življenju ustvarjalca, ki ne živi nujno po od zunaj vsiljenih pravilih. Gre za to, da življenjska usoda pretirano »sedi« na njegovih stvaritvah oziroma na njihovem dojemanju. To nedvomno velja za Zupanova dela, kar pa seveda še dodatno stopnjuje močna avtobiografska nota njegovih del.
Vendar kolikor se na eni strani opisujejo kot težavnega, ostrega, razuzdanega in kar je še takih pojmov, sta se oba sogovornika strinjala, da je bil drugi strani tudi izrazito topel človek z mehko dušo in nezadržno privlačnostjo in karizmo.
Zapor namesto vina in pršuta
Znano je, da ta samosvoji ustvarjalec intervjujev ni maral, kar se seveda kaže tudi v odgovorih tistih nekaj, v katere je vendarle privolil. V biografiji je objavljenih pet intervjujev, med njimi tudi njegov zadnji, ki sta ga za Mladino naredila Meta Roglič in David Tasić le nekaj dni pred njegovo smrtjo. Partljič je - kot človek gledališča - preprosto »moral« odigrati rekonstrukcijo teh vprašanj in odgovorov, s pomočjo Darke Tancer - Kajnih iz Mariborske knjižnice v vlogi izpraševalke. Kaj je pričakoval po vojni? »Obljubljali so nam vino in pršut ...« Sledil je zapor, o pršutu in vinu pa seveda ne duha ne sluha. Vendar je bila dobra stran tega, da če »so že pljuča šla, so vsaj jetra ostala«.
Za konec je Partljič še izrazil obžalovanje »zakaj ni bilo ene take mariborske Ifigenije, ki ne bi imela denarja za študentski dom in bi bil lahko jaz zdaj pomirjen glede svoje literarne zapuščine«.
Razstava v NUK-u ob stoletnici rojstva Vitomila Zupana Način biti je zaradi velikega zanimanja podaljšana do 30. aprila, nato pa se bo preselila v Maribor.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje