Literarni večer prirejajo v torek ob 20. uri. Ars Teatralis prihaja na odrske deske Male dvorane Slovenskega stalnega gledališča v Trstu z neposrednim radijskim prenosom na Programu Ars in Radiu Trst A.

Da bomo z barbarskimi klici hiteli preko zemlje,
da bomo pobijali vse, razrušili vse,
mi, ki čitamo Byrona, Gorkega, Bloka, Puškina,
in da bomo jutri divjali s peno
krvavo na ustih.
Uživali bomo ob krvi nedolžnih teles.
O, ne … o, ne …
Kako sram me je …

Večer se bo začel s Slutnjo, verzi še ne šestnajstletnega mladeniča, ki so nastali v viharnih predvojnih časih, leta 1938. Pesnik, ki se je izražal pod številnimi psevdonimi, med njimi kot Karli, Jernej Puntar, Blaž Burjevestnik, Kajuhov Tonč in končno Kajuh, je bil rojen v Šoštanju, mestu z največjo tovarno usnja na Balkanu, z obubožanim delavstvom, s premožnimi trgovci, revnimi kmeti in precej močno nemškutarsko manjšino. To okolje ga je kot rahločutneža navdalo z iskreno in nadčasovno človečnostjo. V njegovi poeziji zasledimo prepletanje lirike socialnega realizma s stilističnimi prvinami ekspresionizma. Pogosto se usmerja v človekovo notranjost, k čustvom in mislim, in čeprav zna biti abstrakten, je hkrati razumljiv, preprost.

Marsikomu so najbližje Kajuhove ljubezenske pesmi, čeprav običajne ljubezenske poezije, poudari scenarist dogodka Vlado Vrbič, pri njem sploh ne najdemo, razen v dveh pesmih: Suženj in Pričakovanje, in še ti sta iz obdobja pred okupacijo. Predvojno motiviko pozneje preobrazi v partizansko liriko in postane njen najpomembnejši slovenski predstavnik.

Kot še zapiše Vrbič v scenariju, "šestnajstletnik obsoja socialne krivice, šestnajstletnik, sedemnajstletnik, osemnajstletnik, devetnajstletnik, dvajsetletnik ljubi in kliče k uporu. Enaindvajsetletnik je izkrvavel med svojimi verzi: toda za kar sem umrl, bilo je premalo umreti. Vse to je Kajuh."

Režiser Alen Jelen, ki je tudi idejni vodja radijsko-gledaliških srečevanj Ars teatralis, v ospredje postavlja Kajuhovo poezijo in nekakšen sprehod skozi njegovo ustvarjanje, ki bo odrsko in radijsko intimen. Slišali bomo na primer pesmi Novoletni sonet, Kadar padajo snežinke, Večerna impresija, Divje kakor lačni psi, Pesem talcev, Ne joči, mati, Ob slovesu, Dekle v zaporu, pa cikel Ljubezenske. Tu so še pisma, med njimi dopisovanje z materjo in njegovo ljubeznijo, Silvo Ponikvar.

".. Kričal bi od žalosti in sreče, tako te ljubim.
Od žalosti, ker sem te izgubil. Od sreče, ker te vendarle imam. Vem, da je tudi tebi tako.
Potihoma upam, da je to, kar mi je povedala mama, res! Silvica, ne moreš si misliti, kako sem srečen. Otrok! Živ, majcen, droben otrok, ki bo ves Tvoj in moj. Oh, kako bova še srečna.
Toda če ne bo imel očeta, tedaj mu bodi Ti oče in mati. Pripoveduj mu o meni in povej mu, kako neizmerno sem Te ljubil. Ti sama pa se vedi kot moja žena, kateri zapuščam vse, kar imam in kar pripada meni.
Vedno tvoj Korlek"

Nastopili bodo igralci Iztok Mlakar, Dušanka Ristić, Lara Wolf, Mak Tepšić, Danijel Malalan in povezovalka Tamara Stanese. Kajuhove besede, misli, občutja bo dopolnjevala glasba, za to bosta poskrbela violončelistka Andrejka Možina in tolkalec Marko Jugovic.

Ars teatralis si prizadeva, da bi sodeloval s slovensko skupnostjo na celotnem področju Furlanije - Julijske krajine, to je njegovo poslanstvo. Za te svečane večere je posebej pomemben prostor, kjer se zgodijo – tako po zvočni kot pomenski plati. Če omenimo samo dva: nazadnje, posvečen Simonu Gregorčiču, je gostoval v intimnem prostoru Narodne in študijske knjižnice Damirja Feigla v Gorici, pred tem pa v akustično bogati cerkvi sv. Andreja apostola v Štandrežu, kjer se je rodil pater Romuald, ki je zapisal najstarejše ohranjeno dramsko delo v slovenščini – Škofjeloški pasijon.