Univerza v glavnem mestu ameriške zvezne države Teksas je odkupila arhiv rokopisov in dokumentov letos preminulega kolumbijskega pisatelja, nobelovca Gabriela Garcie Marqueza, med katerimi je tudi natipkani rokopis slovitega romana Sto let samote, kot ga je poslal svojemu založniku (še s peščico popravkov), pa tudi začetek njegovega poslednjega, nikoli dokončanega dela En agosto nos vemos (Vidiva se v avgustu), ki obstaja v tudi do desetih različicah. Kolumbijska vlada je ob tem izrazila razočaranje, da zapuščina ni ostala v Kolumbiji, avtorjevi domovini.

Kolumbijska ministrica Mariana Garces je bila vse od njegove smrti v stiku s pisateljevo družino (17. aprila je umrl v mehiški prestolnici); ves čas je veljalo, da Kolumbijo zanima odkup Márquezovih del, za katera bi nekako na kup spravili tudi potreben denar.

O številkah ne govorijo
Kot so zapisali na ministrstvu, obžalujejo, da se pisateljeva dela ne bodo vrnila v njegovo domovino, vendar obenem spoštujejo odločitev pokojnikove družine. Koliko je odštela teksaška univerza za avtorjeve rokopise, med katerimi naj bi bilo tudi več kot 2000 njegovih pisem, ni znano. V zapuščini so poleg osebne korespondence tudi rokopisi, zvezki, fotoalbumi in osebni predmeti, med drugim dva pisalna stroja znamke Smith Corona in kar pet Applovih računalnikov.

Marquez je nesporno veljal za enega osrednjih predstavnikov literarne smeri magičnega realizma. Roman Sto let samote je izšel leta 1967 in bil od takrat prodan v več kot 50 milijonih izvodov ter preveden v več kot 25 jezikov. Poleg kultnega romana med njegova najbolj znana dela spadajo še Kronika najavljene smrti, Ljubezen v času kolere in Žalostne kurbe mojega življenja.

Postumno v dobri družbi
Center Ransom pod okriljem teksaške univerze je v resnici eden od vodilnih literarnih arhivov v državi, in obenem "edini v državi, ki meji na Latinsko Ameriko," kot je pripomnil njegov direktor Steve Enniss. Literarna zapuščina velikega Gaba bo tako spravljena ob arhivih Jamesa Joycea, Ernesta Hemingwaya, Williama Faulknerja, Jorgeja Luisa Borgesa in drugih literarnih eminenc. "To je skoraj tako, kot da bi James Joyce spoznal Gabriela Garcío Márqueza; njun vpliv na književnost 20. stoletja je bil primerljiv," je bil poetičen Enniss. "Zelo primerno je, da ga dodajamo naši zbirki. Težko bi se bilo spomniti avtorja z bolj daljnosežnih vplivom."

"Kot da bi ga ujeli v spodnjih gatah"
Že res, da je roman Sto let samote pisatelja izstrelil med zvezde, a v resnici bodo zdaj za biografe in akademike zanimivejši osnutki za poznejša dela. "To je tako, kot da bi se nam odprlo okno v laboratorij alkemista, ki ni hotel razkriti receptov za svoje napoje," je za New York Times komentiral Jose Montelongo, strokovnjak za latinskoameriško književnost na Univerzi v Teksasu, ki je v Mehiki pred nakupom ocenil zapuščino. "Osnutki razkrivajo šibke točke, ovržene različice, prečrtane besede. Res si lahko predstavljaš napor ustvarjanja." (Kar Márquezu najbrž niti ne bi bilo všeč. Brskanje po rokopisih je nekaj takega, "kot da bi te ujeli v spodnjih gatah," kot je že leta 1983 pripomnil v intervjuju za Playboy. Osnutke in družinska drevesa, ki jih je sestavil kot ogrodje za Sto let samote, je tako po izidu knjge uničil.)

Vso poetičnost izlil v dela
"Moj oče je bil perfekcionist, in perfekcionist ne razkazuje dela v nastajanju," je v nekem intervjuju pripomnil tudi pisateljev sin Rodrigo García. "Nenehno je pripovedoval anekdote o junakih iz nastajajoče knjige, besedilo pa nam je pokazal šele, ko je bil 90-odstotno končan." Menda sicer ni imel nič proti temu, da je njegova žena Mercedes shranjevala rokopise poznejših del, potegnil pa je črto pri osebnejših stvareh. Družinska anekdota poroča, da je ob zaroki z Mercedes ponudil, da od nje odkupi ljubezenska pisma, ki ji jih je napisal, in to zato, da bi jih lahko uničil. "Mislim, da za seboj ni hotel pustiti osebne sledi na papirju," zdaj razmišlja Rodrigo, ki svojega očeta opisuje kot "človeka za telefonske pogovore", ki ni maral pisati osebnih pisem. "Vse, kar sem doživel, vse, kar sem si mislil, je v mojih knjigah," je govoril.

Gotovo pa bodo za literarne zgodovinarje zanimiva pisma, ki si jih je izmenjaval z velikimi pisatelji svojega časa; pisali so mu Graham Greene, Milan Kundera, Julio Cortázar, Günter Grass, Carlos Fuentes in drugi. Med pismi ni takih, ki bi pričala o pokojnikovem prijateljstvu s Fidelom Castrom ali o njegovem političnem udejstvovanju, saj je te reči raje urejal po telefonu ali v živo.

Ni še jasno, kakšna bo končna usoda romana En agosto nos vemos, v katerem 52-letna ženska vsako leto na tropski otok pripotuje obiskat grob svoje matere in se tam sreča s svojim ljubimcem; aprila je odlomek objavil španski časopis La Vanguardia, pisateljeva družina pa se nikoli ni odločila za izdajo. Pa to niti ni bila zadnja zgodba, ki jo je Gabo hotel povedati, je za New York Times še razkril njegov sin. "Malo pred smrtjo je pripomnil, da je ena najbolj žalostnih stvari pri vsem skupaj to, da bo edini dogodek v njegovem življenju, o katerem ne bo mogel pisati."