Drama Lep dan za smrt je bila pred dvema letoma na Tednu slovenske drame nominirana za nagrado Slavka Gruma, na oder kranjskega gledališča pa jo je postavil avtor in režiser Vinko Möderndorfer. Zgodba se je rodila iz značilnega duha 80. let, v katerih je odraščala mama. A po avtorjevih besedah to ni zgodba o punkovski generaciji, je zgodba, v kateri se soočita dve različni, a tesno povezani osebi. Mati - igra jo Vesna Jevnikar - še vedno ni prerasla uporniških najstniških let, njena nekoč morda simpatična nezrelost pa deluje zdaj le še čudaško in smešno. Je človek, ki se upira brez razloga, zgolj zato, da kljubuje, že davno jo je povozil čas, a se tega ne zaveda.

Hči (Vesna Pernarčič Žunić) je na prvi pogled mamino pravo nasprotje. Je precej neizrazito, dolgočasno dekle, polno predsodkov, očitkov in nekam konformističnega duha. A počasi se vendarle pokaže, da situacija le ni taka, kot se sprva zdi.

Brez spominov nas ni
"To je igra o odnosih med dvema ženskama, med materjo in hčerko. In v tem je igra univerzalna. Splošno prepoznavna. Je pa hkrati to tudi igra o preteklosti. O pomembnosti človekove preteklosti, o mladosti. Če nimaš spominov, je tako, kot da te ni," pravi o predstavil Möderndorfer.

Dejanska igra na punkovski kulisi
Kot je v gledališkem listu zapisal dramaturg in lektor Blaž Lukan, je treba dramo razumeti v dveh pogledih. Njena dejanskost namiguje na resnično življenje, iz katerega izhaja in v katerem išče možnosti razrešitve, torej gre za neke vrste sodobno »naturalistično« dramo, kjer na človekovo bivanje oziroma ravnanje vpliva dejanskost, in to tako v prirodnem, materialnem kot družbenem smislu. Hkrati pa se dejanskost nanaša tudi na svet oziroma čas, iz katerega prihaja mama, torej punkovsko gibanje kot subkulturno gibanje mladine s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja.

"Takoj pa moramo pripomniti, da v uprizoritvi odnosa v igri ne gre za kakršen koli poskus revitalizacije naturalistične drame, kakor jo poznamo iz zgodovine drame, in tudi ne za poskus faktografske ali dokumentaristične rekonstrukcije punkovskega gibanja, gre zgolj za ozadje, na katerem se odigrava drama odnosa med materjo in hčerjo, ki jo moramo razumeti zlasti iz nje same oz. iz imanentnih vzgibov obeh udeleženk," še piše Lukan.

Drama s podnaslovom 'dejanska igra,' pripoveduje po Lukanovih besedah tudi o prevzemanju odgovornosti in življenjski izpolnitvi. "A izpolnitev, kot že rečeno, nikdar ne pride kot dar, temveč si jo je treba zaslužiti, še več, zanjo je treba nekaj žrtvovati, pa ne kar koli, temveč del sebe samega, kos lastnega mesa. Zorimo šele skozi rane, ki jih zareže življenje, nam pripoveduje Möderndorferjeva igra, koža zrelega človeka je pravzaprav ena sama brazgotina, v kateri pa ždi realnost v svoji elementarni, najsurovejši obliki."

Pri uresničevanju predstave so sodelovali tudi scenograf Branko Hojnik in kostumografka Meta Sever, za izbor glasbe pa je poskrbel kar režiser in avtor predstave sam.