Pred njim je službo direktorice festivala kar dolgih osemnajst let - do njegove simbolične polnoletnosti – opravljala Jelka Stergel. Edino prav se je zdelo, da ob okrogli trideseti obletnici prireditve na pogovor povabimo oba filmska strokovnjaka, ki sta s svojimi festivalskimi programi sooblikovala filmsko kulturo v Ljubljani.

Sorodna novica Festivalske uspešnice, gostovanje Abela Ferrare in domači avtorji na jubilejnem Liffu

Prvi Mednarodni dnevi avtorskega filma ali Film Art Fest so se v ljubljani odvijali od 22. in 31. oktobra leta 1990. Odvrtelo se je 13 projekcij, ki si jih je ogledalo malo manj kot štiri tisoč ljudi. Za lažjo umestitev: med novimi filmi tistega leta je bil denimo Goodfellas Martina Scorseseja.

To je bil seveda šele zametek festivala, ki že ves čas nastaja pod okriljem Cankarjevega doma. Leta 2016 se je število projekcij, kot povzame Uršula Cetinski v letošnjem uvodniku, tako razbohotilo na 314, število obiskovalcev pa je že več kot enkrat preseglo 50 tisoč glav. (Mimogrede: prav letos bo prag kinodvorane prestopil milijonti obiskovalec.) O formativnih letih festivala in njegovi letošnji izdaji pa več v spodnjem intervjuju.

Leta 1989 ste z ekipo Cankarjevega doma v Ljubljani začeli ustvarjati festival, ki se je takrat imenoval še FAF, Film Art Fest. Jelka Stergel, ste bili vi njegova pobudnica? Je bilo takrat pri odgovornih težko najti posluh, dovzetnost za take ideje?

Jelka Stergel (JS): "Težko" je še premil izraz! (Smeh.) To so bili časi socializma in Jugoslavije, časi Festa (beograjskega filmskega festivala, op. n.). Imeli smo popolnoma centraliziran način uvoza filmov in kaj takega, kot festival, sploh ni bilo v horizontu naše kulturne politike. Prizorišče se je začelo odpirati z raznimi civilnimi gibanji, kjer je bila aktivno soudeležena tudi filmska scena: pod okriljem revije Ekran smo v Cankarjevem domu pripravljali posebne tedne, retrospektive in podobne projekcije, ki so prinašale svež veter z Zahoda.

Iskrica, ki je zanetila festival, je bila na eni strani povezana z organizacijo Jesenske filmske šole, na drugi pa s filmsko distribucijo. Dejstvo, da Slovenija ni imela aktualne ponudbe, je bilo dovolj velika frustracija, da sem ustanovila neodvisno distribucijo: imenovala se je Distribucija Cankarjev dom. Tako smo bojkotirali jugoslovansko filmsko sceno, ki je nadzorovala vse nakupe. Modus operandi sem oblikovala s pomočjo sodelavcev pri Ekranu. Videla sem, da lahko na enak način, kot za njih pridobivam program za Jesensko filmsko šolo, organiziram tudi mednarodni filmski festival. Zelo dobrodošla je bila podpora filmskih strokovnjakov, predvsem teoretikov, kakršni so bili Silvan Furlan, Bojan Kavčič, Zdenko Vrdlovec, Stojan Pelko in drugi – tudi zaradi njih sem si sploh upala nastopiti s predlogom v Cankarjevem domu.

Kako velik festival je bil FAF v prvem letu, dveh? Je temeljil predvsem na predpremierah, filmih, ki so potem prišli v redno distribucijo?

JS: Sploh ne. Prvi festival je bil sestavljen iz filmov, ki smo jih nabrali z veliko težavo. Imel je podobno vsebinsko težo, kakršno ima danes predpremierni program, a s to razliko, da ti filmi potem niso prišli v redno distribucijo. Imeli smo retrospektivo režiserja Erica Rohmerja, predvajali pa še filme Jima Jarmuscha (Vlak Skrivnosti), Martina Scorseseja (Lumpi), Woodyja Allena (Zločini in prekrški), Janosa Zsombolyaija (Na smrt obsojen), Pavla Lungina (Taksi blues) in drugih. Seveda se nismo mogli na ravni svetovnih premier primerjati z nobenim od velikih festivalov, kot so tisti v Cannesu, Berlinu ali Benetkah. Želeli smo si samo ustvariti kredibilen festival, ki bi nekaj pomenil za to regijo. Vsekakor smo bili na tem področju pionirji, leta pred sarajevskim festivalom, in zapolnili praznino, ki jo je pustil Fest. Če bi pridobili politično podporo in bi festival zaživel neodvisno življenje, če bi dobil dovolj financ za razvoj programa, bi lahko postali vodilni festival v regiji. Bili smo na dobri poti, a je to vlogo pozneje prevzel sarajevski filmski festival.

Na kateri točki se je FAF preimenoval v mednarodni ljubljanski filmski festival? Je šlo zgolj za kozmetični popravek ali za zavestno strategijo, kako Ljubljano profilirati kot filmsko prestolnico?

Naziv se je spremenil leta 1997, na pobudo Ministrstva za kulturo. Res se je izkazalo, da je Film Art Fest morda premalo ambiciozen naziv, ker vendarle ni več šlo za festival nekih umetniških filmov, pač pa je prerasel v relevanten mednarodni festival, kakršni dobivajo tudi vlogo promotorjev krajev, v katerih se odvijajo. Zdelo se mi je, da smo dovolj odrasli – stari smo bili sedem let, dovolj za šolo – da lahko prevzamemo bolj resen naziv.

Simon Popek (SP): Tisto obdobje je bilo pomembno tudi zato, ker je festival postal tekmovalnega značaja – leta 1996 so prvič podelili nagrado vodomec.

Simon Popek, kako se spominjate tistih prvih let ljubljanskega festivala? Je bila ta prireditev za vas kot mladega filmofila na kak način formativna, vam je razširila obzorja oziroma oblikovala vaša zanimanja?

SP: Takrat smo ravno prišli iz vojske, se mi zdi. Naslednje leto se je zgodil prvi FAF in vem, da smo si že ogledali nekaj filmov. Spomnim se predvsem Lunginovega Taksi bluesa in Jarmuscha, ki je imel takrat kultni status – čeprav se nam je takrat zdelo, da se je že malo prodal, ker je posnel film v barvah ... (Smeh.)

Na koncu osemdesetih sem sicer že hodil na festival Fest, tako da lahko rečem, da sem za rep še ujel jugoslovansko festivalsko sceno. Takrat so kinodvorane že opustošene zaradi vzpona videokaset: zgodil se je prvi veliki upad obiska. Z izjemo kakšne britanske produkcije je bilo v kinih skoraj nemogoče videti kaj drugega kot ameriške filme. Hkrati so bila to zadnja leta Jugoslovanske Kinoteke in ljudje, ki so v kinoteki spremljali azijske in evropske avtorje, so pogrešali svežo produkcijo iz teh koncev sveta.

JS: Treba je razumeti, zakaj je bila potreba po festivalu tako velika. Tudi po štiri leta smo morali čakati, da je nov evropski avtorski film prišel v naša kina. Morali smo preseči ta provincializem na področju kinematografije.

Danes festival festival Liffe v slovenskem prostoru ne potrebuje posebnih predstavitev, ker je utečen in ima svoje zvesto občinstvo. A očitno tudi na začetku občinstva ni bilo treba posebej "vzgajati" za zahtevnejšo filmsko ponudbo? Je bila žeja po tovrstnem festivalu tako velika?

JS: Ne, v resnici ni bila. Filmska skupnost je bila takrat vseeno zelo majhna, bilo nas je nekaj deset posameznikov. Zanimivo je bilo tudi to, da je bila scena slovenskih filmskih ustvarjalcev popolnoma ločena od teoretikov in kritikov – med njimi ni bilo izmenjave ali sodelovanja, prej nasprotno. Liffe je tako postal neke vrste most med filmskim ustvarjanjem in refleksijo. Priznam, da se na začetku nisem niti zavedala, kakšen pomen ima tudi za slovensko filmsko ustvarjalnost festival, ki predvaja nizkoproračunske avtorske filme. Avtorjem sporoča, da je mogoča tudi drugačna produkcija kot samo studijska.

Se vama zdi, da je bila v časih pred internetom služba programskega direktorja festivala lažja ali težja kot danes? Danes imamo lažji dostop do informacij o filmih in celo do filmov samih, tako da včasih kdo festival tudi zaobide. Hkrati pa ravno ta visoka stopnja splošne razgledanosti najbrž pomeni, da je širše občinstvo včasih bolj dovzetno za nekonvencionalen filmski izraz ...

SP: Dejansko je zdaj treba biti bolj pazljiv. Nekaterih dobrih filmov namenoma ne uvrstim na Liffe, ker vem, da jih je mogoče dobiti na spletu. Celo nekateri filmi s festivala v Cannesu so že dosegljivi, pa naj bo to na uradnih ali neuradnih platformah. Berlinale, ki je sicer zelo dober, je ravno zaradi tega za Liffe postal manj relevanten festival. Še posebej je ta faktor pomemben pri žanrskih filmih, v sekciji Ekstravaganc: žanrski ljubitelji spremljajo izdaje na DVD-jih in dostopnost na spletu; če film dobijo že prej, jih na Liffe ne bo. To sem se naučil iz izkušenj. Arthouse občinstvo je vseeno malo drugačno: želijo si izkušnjo filma na velikem platnu. Na splošno nas distributerji še vedno kar upoštevajo – Liffe je za veliko filmov prva stopnica na distribucijski poti; kakšnega nam "odžrejo" poletne projekcije na Ljubljanskem gradu, ki služijo kot most za filme, ki pridejo v kino jeseni.

JS: Ne smemo pozabiti vloge, ki jo je Liffe igral za distribucijo: vedno je imel vpliv na odkupe filmov. Vzpostavil se je dialog med selektorjem in lastniki distribucijskih hiš, ki se posvetujejo, kaj kdo meni o odkupu tega ali onega filma. Ko je film enkrat izbran za festival, je to za distributerje znak, da je dober. To ima velik vpliv na ponudbo kulture v državi. Vloge Liffa ne gre podcenjevati.

Filmi se na festivale uvrščajo ali preko prijav ali pa tako, da selektor obiskuje festivale v tujini. Liffe v trenutni obliki ni odprt za prijave. Kako je bilo z obiskovanjem festivalov v vaših časih, ga. Stergel?

JS: To bi pa morali vprašati mojega nekdanjega direktorja! (Smeh.) Ves čas sem ga moledovala in prepričevala, da me je spustil na čim več festivalov, kar je bil v resnici edini način, kako filme sploh videti. Cannes in Berlin sta bila obvezni repertoar, potem pa sem navadno "nažicala" še Benetke, Rotterdam in podobne. Včasih sem si uspela izposlovati tudi vabila v žirije tujih festivalov, kar je bil najcenejši način, saj so ti v tem primeru festivali krili vse stroške.

Prvi festivali so nastajali v popolnoma drugačnih okoliščinah kot danes – filmov nismo mogli gledati prek spleta, na kasetah ali CD-jih. Film je bilo treba videti v kinu ali pa sploh ne, zato je bilo toliko pomembnejše hoditi po festivalih. Tudi sami transferji kopij so bili popolnoma druga stvar kot danes: ogromno dela je bilo že s tem, da si 35- ali 40-kilogramsko škatlo s kopijo filma sploh dobil in jo začasno uvozil - takrat še ni bilo Evropske unije, ki bi olajšala te prehode.

Kateri od velikih festivalov je bil letos najbolj relevanten za sestavo Liffovega programa? Iz Cannesa ste med drugim pripeljali Parazita (r. Bong Joon-ho), Mladega Ahmeda (r. Jean-Pierre in Luc Dardenne) in Nevidno življenje Evridike (r. Karim Aïnouz), iz Benetk Obtožujem! (r. Roman Polanski), O neskončnosti (r. Roy Andersson), Izdajalca (r. Marco Bellocchio), itd.

SP: Canski festival ima navadno za nas osrednjo vlogo. Filme z beneškega festivala težko dobimo, razen, če so bili že prej odkupljeni za distribucijo. Navadno studii takoj po Benetkah še nimajo "festivalske strategije" in take filme je skoraj nemogoče dobiti. Zadnjih sedem, osem let je zelo močen igralec festival v Torontu, ki navadno zavrti večino istih filmov kot beneški, poleg tega pa še štirikrat toliko filmov. Toronto je tako rekoč požrl beneški festival, kar se pozna tudi pri zastopanosti medijev – v Benetke novinarje pošiljajo samo še tradicionalni veliki mediji, kot sta Guardian ali Le Monde; pa še ti navadno v torek pobegnejo na letalo za Toronto (Smeh). Sedemdeset odstotkov novinarjev v Benetkah je italijanskih. Benetke se preprosto ne morejo več razvijati, njihova infrastruktura je neprimerna; filme si še vedno ogledujemo v šotorih in aluminijastih hangarjih.

Poleg tradicije, ki se drži Benetk kot najstarejšega festivala, je zanje edina rešilna bilka to, da so v zadnjih petih, šestih letih v resnici predvajali večino poznejših oskarjevskih zmagovalcev: ameriški studii tja še vedno pošiljajo svoje prestižne naslove. Trojica jesenskih festivalov – Telluride, Benetke in Toronto – skupaj ustvarjajo t. i. oskarjevski "buzz".

Kaj torej pomeni, ko beneški festival nagradi Jokerja, film, ki bi tako ali tako dobil ogromno mainstreamovske pozornosti? Zamujeno priložnost? Določeno sporočilo žirije? Ali pa je najboljši film preprosto najboljši film in so žirantje samo sledili svoji vesti?

SP: Letos je Lucrecia Martel kot predsednica žirije res presenetila. V programu so bili po mojem mnenju tudi drugi enako kakovostni – ali pa še boljši – filmi, a žirije so pač vedno posebne. Rade imajo močne geste. V Cannesu je bilo pogosto očitno, kdaj so predsedniki oz. predsednice posamezniki z močnimi egi. V zadnjih desetih letih je tega morda malo manj, a včasih si lahko že ob najavi predsednika žirije lahko s precejšnjo gotovostjo napovedal, kateri film bo zmagal.

Gospa Stergel, festival Liffe ste vodili prvih 18 let, do njegove polnoletnosti. Kaj je botrovalo vaši odločitvi za slovo?

JS: V Sloveniji so bile takrat stvari organizirane tako, da je bil festival moja služba. V okviru službe v javnem sektorju s pripadajočo plačo sem ustvarjala zelo zahteven festival, festival z velikimi ambicijami. To je terjalo velik osebni angažma; človek se počasi utrudi od stalnega boja. Kaplja čez rob je bilo to, da nisem dobila dovolj podpore, da bi festival lahko šel še korak naprej. Dovolj sem imela zaletavanja v zaprta vrata. Kot programski selektor se tudi utrudiš in zdelo se mi je pošteno za nekaj časa s tem prekiniti. Selekcija je avtorsko delo, ki terja popolno iskrenost, in ne samo gola rutina. Morda si samo nisem mislila, da bo ta prekinitev dokončna.

Gospod Popek, vajeti festivala ste torej prevzeli leta 2007, ko je bil že profiliran in je imel na slovenski sceni podobno mesto kot zdaj. Kaj se je izkazalo za največji izziv in kakšne prioritete se si takrat zadali?

SP: Zame je bil največji izziv "ne zafurati", kar mi je bilo položeno v naročje. Na položaj sem prišel neposredno po obdobju, ko je festival dosegel rekordnih 50 tisoč gledalcev – v zgodovini festivala sta samo dve špici, v letih 2005 in 2011, ko smo dosegli tako visok obisk. Še iz časov revije Ekran, pa tudi iz obdobja dela na nacionalki, me je spremljal določen sloves, zaradi katerega so se ljudje šalili, da ne bo odslej nihče več hodil na Liffe, češ da izbiram negledljive filme.

JS: Ampak jaz sem mu zaupala. (Smeh.) Treba je povedati, da je bil Simon moja izbira. Vztrajala sem, da je on najboljši kandidat – zdelo se mi je, da bo on tisti, ki ne bo "zafural". Simonov uspeh je bil, da je festival obdržal svojo priljubljenost in svoj profil, da je v našem prostoru postal nepogrešljiva prireditev, na katero vsi računajo in se je veselijo. Moje ambicije, da bi bil Liffe festival A kategorije, so bile pač moje ambicije in jih ne morem projicirati na nekoga drugega. To se je tako ali tako izkazalo za neuresničljiv cilj, ker nismo imeli dovolj finančne podpore.

Avtonomna kulturna prireditev je nekaj čisto drugega kot prireditev v okviru kulturne ustanove – in mislim, da je festival dosegel optimalno obliko, kot jo v okviru Cankarjevega doma lahko. Tudi ekipa, ki je zaposlena v kulturnem centru in se ukvarja z različnimi projekti, se ne more celo leto posvečati samo organizaciji festivala.

SP: Festival danes lahko zraste samo, če ima zelo močno vejo industrije, če je tudi velik poslovni dogodek. A to je, kar se tiče stroškov, večkratna vsota v primerjavi s programskim delom.

Interesno presečišče vajinih trenutnih festivalskih funkcij, vodenja Liffa oz. FSF-ja, je polje slovenskega filma. Simon, že pred letom dni ste izrazili navdušenje nad Zgodbami iz kostanjevih gozdov, češ da bi si želeli mednarodno premiero tega filma na Liffu (ta se je sicer potem zgodila na letošnjem festivalu v Torontu). Po letošnji zmagi na FSF-ju Zgodbe niso bile prikazane v sklopu projekcij nagrajenih filmov v Kinu Komuni, kar je marsikoga vznejevoljilo. Je bila to situacija, v kateri je Liffe pokazal mišice in dosegel, da se je film "prihranilo" za festival?

SP: Zgodbe iz kostanjevih gozdov so primer tega, da se je festival Liffe umaknil – film je bil dokončan že lani poleti in želel sem si ga uvrstiti v lanski tekmovalni program. Na koncu smo se dogovorili, da mu Liffe ne bo odvzemal premiernega statusa v mednarodnem okolju: če bi ga predvajali lani, bi mu zaprli pot do mednarodne premiere na mednarodnem festivalu, kakršen je tisti v Torontu. (Festivali A kategorije, kamor spada Toronto, ne predvajajo filmov, ki so bili prej že predvajani na kakem drugem mednarodnem festivalu.) Ne skrivam pa, da po letošnji zmagi na FSF-ju nisem bil navdušen nad idejo, da se Zgodbe iz kostanjevih gozdov predvajajo na priložnostni projekciji v Ljubljani; vsak film si zasluži ugledno premiero. Sem pa vseeno pristal na to, ker sem razumel, kako nenavadno bi bilo, da ne bi vključili najbolj nagrajenega filma.

JS: Projekcija filma na Festivalu slovenskega filma pa, nasprotno, ni v konfliktu s premiero na Liffu ali katerem koli drugem mednarodnem festivalu. Je pa seveda s tem, da si prvi v mestu, povezan določen prestiž. Na koncu je bila producentka tista, ki je odklonila sodelovanje na pofestivalski projekciji v ljubljanskem Kinu Komuna, češ da bi bila primernejša predstavitev ljubljanska premiera s prisotnostjo avtorjev.

Ali med Liffom in FSF-jem vseeno obstaja kaka tekmovalnost za domače filme? Dokumentarec Poj mi pesem o Vladu Kreslinu smo denimo že lani gledali na Liffu, Festival slovenskega filma pa ga je predvajal šele letos.

JS: Na koncu gre vedno za odločitev vsakega posameznega producenta, kaj se bo pri promociji določenega filma najbolj obrestovalo. Seveda iščejo tak način premiernega prikazovanja, ki se bo najbolj obrestoval – tako pri renomeju kot pri zaslužku. Zato si vsi tudi želijo prvo premiero v tujini: na ta način v Portorož že prispejo z nekakšno avreolo priznanja. Seveda pa obstajajo tudi zelo kakovostni domači filmi, ki preprosto ne sodijo na mednarodno festivalsko sceno, ker se tam ne bi dobro odrezali.

Številni slovenski filmi si želijo odrivno desko premiere na Liffu, preden se podajo na pot po domačih kinematografih. Letos festival tovrstno platformo denimo ponuja drami Jaz sem Frenk Metoda Pevca, pa tudi trem manjšinskim koprodukcijam, Šivi, Dnevnik Diane Budisavljević in Bog obstaja, ime ji je Petrunija. Se vam zdi na načelni ravni pomembno slovenski film postaviti od bok kakemu Kenu Loachu ali bratoma Dardenne? Ali pa gre pri izbiri zgolj za merilo kakovosti?

SP: Festivali so tudi diplomacija (Smeh.) Liffe pod mojim vodstvom je dolgo veljal za "festival, ki ne mara slovenskega filma," če citiram objave v medijih. Verjetno je name postopoma vplival tudi cikel Naši filmi doma, dolgoletno sodelovanje Cankarjevega doma s Filmskim centrom – čisto mogoče, da se spreminjam. V zadnjih letih imamo povprečno na sporedu po dva domača filma; še posebej rad uvrstim dela mladih domačih avtorjev v tekmovalni program. Za manjšinske koprodukcije pa niti nisem vedel, da bodo vse tri predvajane že v Portorožu. Če bi se FSF odvijal v Ljubljani, teh filmov na Liffu verjetno ne bi bilo.

V svojem uvodniku v festivalskem katalogu ste dosedanjo zgodovino festivala razdelili na tri dekade: desetletje vzpostavljanja identitete, desetletje popularizacije in širitve, ter desetletje umirjanja, vpeljave digitalizacije in inkorporacije novih medijskih vsebin. Kaj bo torej po vašem zaznamovalo četrto desetletje?

SP: Dandanes se stvari spreminjajo tako hitro, dobesedno iz leta v leto, da je težko napovedovati. Zavedati se je treba, kako močne postajajo platforme za pretočne vsebine. V preteklosti sem ostal brez nekaj močnih filmov, ker se je pojavil Netflix, na mizo vrgel vrečo denarja in v zadnjem hipu odkupil distribucijske pravice – pa čeprav so bili ti filmi morda posneti za čisto "običajno" predvajanje v kinih. Občutek imam, da tudi pri Netflixu še ne vejo čisto natančno, na kakšen način je najboljše lansirati prestižne naslove. Beneški festival je bil letos preplavljen z Netflixom, od Marriage Story Noaha Baumbacha do Kralja Davida Michôda in drugih. Strategija je drugačna kot lani s filmom Roma: teden dni pred Netflixovo premiero bodo vse te filme poslali v kina – a to velja samo za velike teritorije. Pri nas bi na ta način za festival v poštev prišel Irec Martina Scorseseja, ki sicer na spored prihaja 27. novembra. Pri Netflixu so se teden dni odločali, ali je balkanska regija dovolj zanimiva, da bi ji Irca odstopili – in se na koncu odločili, da ni. Enako se je zgodilo s skandinavskim trgom.

JS: Za tako premiero bi pogojno v poštev prišel le sarajevski festival. Zato se je meni zdelo tako pomembno, da bi Liffe prerastel v festival A kategorije – šele potem postaneš resen igralec, sogovornik na mednarodni sceni. V nasprotnem primeru si zgolj odvisen od situacije, v kateri se znajdeš.

Letos je Liffe prič na spored uvrstil televizijsko nadaljevanko iz domače produkcije, Jezero v režiji Klemna Dvornika in Matevža Luzarja. Videli bomo lahko samo prva dva dela, kar bo torej bolj pokušina kot zaokrožena izkušnja ...

SP: Moja izvirna želja je seveda bila, da bi na Liffu predvajali vseh šest delov, a se je izkazalo, da vse epizode še niso bile poprodukcijsko dokončane. Festivali se glede serij včasih hecno obnašajo. Na beneškem festivalu smo lahko videli dva dela nove sezone nadaljevanja Sorrentinovega Mladega papeža – a predvajali so nam tretjo in sedmo epizodo, ne pa prve in druge. Kdo bi šel to sploh gledat? Na festivalih se je nekako uveljavilo, da se pokaže prvih par delov kot nekakšen napovednik. Z veseljem pa bi pokazal vseh šest delov Jezera, ker gre za vizualno zelo atraktiven projekt, ki se ga splača videti v kinu. Mislim pa, da premor ne bo tako velik – RTV Slovenija bo serijo predvajala že konec decembra – da gledalci ne bi mogli počakati na nadaljevanje na malih zaslonih.

JS: Ob tem je treba poudariti, kako pomembno je, da Slovenci obdržimo domačo produkcijo televizijske drame. Tudi znotraj Programskega sveta RTV Slovenija se borim za to, da bi se našel posluh za ambiciozno, avtorsko produkcijo. Vse ostalo so sitcomi, na hitro narejene komedije s šibko dramatorško zasnovo in nizkimi produkcijskimi standardi. Televizija Slovenija je v resnici zadnja zaslomba v produkciji tv-drame na višji ravni. Upam, da bo tudi Liffe pripomogel k temu, da se prepozna potrebnost tovrstne produkcije.

Na Liffe ste uvrstili tudi novi celovečerec Romana Polanskega, Obtožujem! Kakšno je vajino mnenje o nedoslednem odnosu filmske sfere do njega? Po eni strani je bil izobčen iz Ameriške filmske akademije, za njim je razpisana tiralica, hkrati pa tekmuje na najuglednejših svetovnih festivalih. Predsednica beneške žirije Lucrecia Martel je izrazila svoje zadržke do njega, na koncu pa so mu podelili nagrado za režijo. Je to tema, pri kateri pač ne moremo pričakovati konsenza v javnem mnenju?

JS: Z zgodovinske perspektive se mi zdi, da je absolutno bolje, da obstajajo različna mnenja in kontroverzne odločitve. Prav je, da se festival lahko odloči drugače kot denimo neka javna ustanova na Poljskem, kjer impulzov ne narekuje ravno liberalna vlada. Tudi odločitve žirije so lahko drugačne od sodbe medijev. To, da kontroverzna osebnost sproža različne reakcije, se mi zdi normalno in sprejemljivo. Veliko bolj zaskrbljujoče in celo fašistoidno bi bilo, če bi se vsi odzvali enako, človeka obsodili in ga zaprli. Možno je oboje: lahko je avtor naredil nekaj narobe, a če je naredil dober film, je treba priznati tudi to.

SP: Mene zanima izdelek. Seveda lahko debatiramo o Polanskem, tako kot te dni debatiramo o Handkeju. Vedno bom zagovarjal to, da je treba umetnost ločevati od umetnika.

JS: Umetnost je dobra stran umetnika, dobra stran človeštva. S te perspektive so stvari veliko bolj jasne in se je tudi lažje odločati.

Ena od tematskih retrospektiv je letos posvečena Agnès Varda – na neki način pričakovana odločitev, ki pa hkrati lepo podčrta, da je filmski svet sprejel ustvarjalko, ki je bila velik del svoje kariere outsiderka. Se kdaj odpoveste retrospektivi, ker je to že prej naredil kak drug festival, ker je lahka izbira? Ali pa gre za zaznamovanje, ki bi ga bilo napak izpustiti?

SP: Veliki cineasti imajo konstantno retrospektive po celem svetu. Težko je biti izviren, če posežeš po uveljavljenem avtorju. Zdela se mi je logična izbira, ki sem jo hotel speljati že marca na Festivalu dokumentarnega filma, a se žal ni izšlo; na Liffu smo zdaj raje izpostavili njen igrani opus. Smo bili pa v preteklosti tudi že kdaj prvi s svojimi odkritji – le malokdo je bil že leta 2007 pozoren na novi romunski film, ki mu je Liffe posvetil cel sklop. Z odkrivanjem popolnoma novih stvari tudi tvegaš, da te ljudje (še) ne bodo sprejeli, še posebej v našem okolju. Novi japonski film pred leti, na primer.

Te pa ljudje včasih presenetijo. V svoj prvi Liffe sem vključil hommage Jamesu Benningu, ki je celo prišel v Ljubljano kot gost. Res me je bilo strah, da bo v dvorani pet ljudi. Fantastično se mi je zdelo, ko je bilo na koncu na projekcijah po sto ljudi. Presenečen in zadovoljen sem bil, da lahko Liffe avtomatično generira določen interes. Morda sem z leti res postal preveč konservativen, lahko bi pogosteje "usekal" s čim takim. Morda bo za koga presenečenje letošnja retrospektiva kubanskega filma – starejših filov s Kube pri nas praktično nikoli niso predvajali.

Majhen sklop filmov ste posvetili Abelu Ferrari, njegov novi celovečerec Tomasso bo tudi otvoritveni film festivala. Ste velikega cineasta povabili v Ljubljano?

SP: Abel Ferrara prihaja v Ljubljano – upam. Ne bi rad česa urekel. V zadnjih letih smo imeli že trikrat potrjen obisk režiserjev otvoritvenih ali izpostavljenih filmov, pa je vsakokrat nekaj prišlo vmes in se Liffa niso mogli udeležiti. To se nam je zgodilo z Jerzyjem Skolimowskim, z Ildikó Enyedi in z Luco Guadagninom. No, Abel Ferrara ima že kupljeno letalsko vozovnico, tako da upamo na najboljše. Ko snubiš gosta, je seveda bolje, da ga ne vabiš samo na otvoritveni film, in to za sabo potegne manjšo retrospektivo. Pri nas je avtor dovolj dobro znan, tako da se mi res obsežna retrospektiva ni zdela smiselna. Upali smo sicer, da bosta lahko prišla oba, Ferrara in njegov stalni igralec Willem Dafoe, a Dafoe trenutno snema v ZDA.

Za konec vaju prosim samo še za tradicionalna priporočila. Gospa Stergel, katere avtorje kot obiskovalka Liffa redno spremljate?

JS: V zadnjem času sem se res močno osredotočila na slovensko kinematografijo in na slovensko ustvarjalnost v kontekstu koprodukcij s sosednjimi državami. Že po strokovnem programu letošnjega FSF-ja lahko sklepate, da so mi zelo blizu italijanski avtorji. Zame bo nostalgična tudi retrospektiva Agnès Varda, ki sem jo spremljala skozi celo njeno kariero. V okviru prej omenjene Distribucije Cankarjev dom sem nekoč odkupovala filme Mika Leigha, Loacha, Jarmuscha, Polanskega ... Sami avtorji, ki se vedno znova vračajo.

Za konec pa še pet filmov po izboru programskega direktorja.

SP: Najbolj se veselim ponovnega ogleda Semiš jakne, francoske ekstravagance z Jeanom Dujardinom v glavni vlogi. Dujardin se je izkazal za izredno zanimivega igralca – pri njem imam podoben občutek kot pri Robertu Pattinsonu, ki letos na Liffu gostuje v Svetilniku Roberta Eggersa. Oba igralca spretno lovita ravnotežje med komercialnimi projekti in takimi, ki jih delata iz srca. Lagal bi, če ne bi omenil Parazita Bong Joon-hoja kot enega mojih najljubših letošnjih filmov – pa čeprav najbrž ne bo potreboval kakšne dodatne medijske podpore. Majhen film, ki pa bi si zaslužil promocijo, je Spominek Joanne Hogg, zanimive britanske avtorice, ki snema zelo osebne filme. Za konec bom izbral še Leto svobode nemškega režiserja Ulricha Köhlerja, ki je leta 2008 na Liffu zmagal s filmom Okna v ponedeljek. Leto svobode je intimen, majhen, nizkoproračunski film na temo odraščanja neke mladenke.