Tako opisuje prizorišče svojega filma Strupeno Saulė Bliuvaitė, ki v prvencu pripoveduje zgodbo o najstnicah iz ekonomsko opustošenega litovskega mesta, ki upanje za pobeg iz svojega okolja vidita v avdiciji lokalne manekenske šole.

Saulė Bliuvaitė, rojena leta 1994, je litovska filmska režiserka in scenaristka. Študirala je filmsko režijo na litovski Akademiji za glasbo in gledališče v Vilni. Leta 2019 je sodelovala kot soavtorica in montažerka zgodovinskega celovečerca Isaac režiserja Jurgisa Matulevičiusa. Film je bil nominiran za evropsko filmsko nagrado in je bil litovski kandidat za nominacijo za oskarja 2022 v kategoriji najboljši mednarodni celovečerni film. Za kratki film Limuzina je Saule Bliuvaitė prejela nagradi na nemškem filmskem festivalu GoEast in Varšavskem filmskem festivalu. Petnajstminutni kratki dokumentarni film prikazuje najrazličnejše skupine ljudi, ki obupano iščejo zabavo. Igrani film Strupeno, prvi celovečerec Saule Bliuvaitė, govori o dveh trinajstletnih dekletih, ki želita pobegniti iz brezupnega litovskega mesta, v katerem odraščata.

Upanje za pobeg jima predstavlja manekenska šola, ki najboljšim na prihajajoči avdiciji obljublja manekensko kariero v tujini, zato se dekleti na vsak način trudita izgubiti dodaten centimeter ali dva v obsegu pasu. Scenarij za film, ki najstniško željo po pobegu močno zakorenini v kontekstu socialnega okolja, iz katerega dekleti izhajata, temelji na izkušnjah, ki jih je Bliuvaitė sama doživela kot najstnica, prav tako je film posnet v mestu, v katerem je režiserka odraščala.

Film Strupeno je bil poleti predvajan v tekmovalnem programu 77. filmskega festivala v Locarnu, enega najprestižnejših v Evropi, kjer je Bliuvaitė zanj prejela glavno nagrado, zlatega leoparda. Z režiserko smo se na daljavo, takrat je namreč film predstavljala tudi v New Yorku, pogovarjali v času mednarodnega ljubljanskega filmskega festivala, na katerem je bil film v jeseni prikazan.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Saule Bliuvaitė, v intervjujih z vami lahko preberemo, da ste navdih za svoj film dobili ob ogledu dokumentarnega filma Dekle model režiserjev Ashley Sabin in Davida Redmonda iz leta 2011. Kaj je bilo tisto, kar vas je pri njem tako pritegnilo?
Ta film je bil zame zelo zanimiv. Navdihnil me je, da sem želela to temo nadaljevati v formatu igranega filma. Pritegnila me je tema, saj film prikaže določen tip mladih deklet, ki jih take agencije novačijo. Z njimi sem se zlahka poistovetila, saj je bilo to tudi pri nas zelo popularno, ko sem bila stara 13 ali 14 let. Tudi jaz sem v mladosti s prijateljicami hodila na avdicije, kjer so agencije iskale suhljata, bleda dekleta iz vzhodne Evrope. Ko sem videla ta dokumentarec, sem pomislila, da morda lahko na ta način posnamem film, ki bo povezan s krajem, v katerem sem odraščala. To temo sem želela preplesti tudi s splošno izkušnjo te starosti, saj sem si želela nanjo pogledati iz svoje današnje perspektive. Gre namreč za poglavje v življenju, ki je ključno za izoblikovanje človekovega značaja in marsičesa drugega.

Glavni protagonistki v filmu sta pri trinajstih, štirinajstih, še vedno otroka, a obenem hote in tudi nehote že vstopata v svet odraslih. Ko ju gledamo pri poskusih manekenske hoje v manekenski šoli, se pogosto zdi, kot da gledamo dekletci, ki se samo igrata, da sta manekenki. Kaj je bilo za vas pri prikazu te starosti najpomembnejše?
Mislim, da je to, kar ste omenili, bistvenega pomena, saj me je zelo zanimalo, kako se poglobiti v to vmesno stanje. Mislim, da so vsa poglavja v življenju, ko si nekje vmes, zelo pomembna. V določenih trenutkih izgubiš svojo osebnost in jo nato spet najdeš ali pa se v nekaj preobraziš. To so obdobja preobrazbe. Zanimivo mi je bilo razmišljati in govoriti o tem. Ko vstopiš v najstniško obdobje ali si tik pred vstopom v najstniško obdobje, se začnejo nate nenadoma projicirati raznorazne stvari. Ni nujno, da jih doživljaš sam, vendar se vseeno projicirajo nate od zunaj. Tu je še tema manekenstva, kjer je model pravzaprav lutka za oblačenje v različne obleke. To ima veliko opraviti z drugimi ljudmi, ki nekaj projicirajo nate. Tako sta se temi izkušnje najstništva in izkušnje manekenstva prepletli.

Zakaj mislite, da je takšnih agencij več prav v tem delu Evrope?
Mislim, da so dekleta iz tega okolja kar najbolj dovzetna za tako plenilsko vedenje. Obup, ki se pojavi ob življenju na območjih brez možnosti ali z zelo malo možnosti, pomeni, da so ljudje dovzetni za prevare, za nerealnosti, ko jim neki ljudje želijo prodati sanje. Ljudje iz obupa verjamejo v te stvari. V drugih delih sveta, z bolj privilegiranimi družbami, takšne prevare verjetno hitreje prepoznajo.

V filmih o najstniškem obdobju deklet se pogosto zgodi, da prav režiserji ali režiserke na glavne junakinje projicirajo pretirano seksualnost, kamera njihova telesa snema erotizirano, provokativno. Pri vas teh pogledov kamere ni, pa čeprav dekleti večkrat, denimo na avdicijah, vidimo pomanjkljivo oblečeni. Kako ste sami ob snemanju filma razmišljali o pogledu kamere na dekliška telesa?
Ko sem se pripravljala na film, sem veliko razmišljala o tem, kakšen je moj pogled v vsakem prizoru in za kakšen položaj gre. Povsem sem se distancirala od tega, da bi na dekleta gledala kot na seksualna bitja, saj ta film govori o projiciranju seksualnosti na otroke. S tega vidika sem želela, da je pogled kamere zelo humanističen. To je bilo zame pomembno, ni pa bilo težko, saj se naravno zavedam določenih pogledov. Sicer pa vem, o čem govorite. Pri določenih filmih o najstništvu je očitno, da najstnice seksualizirajo, pa čeprav je morda prav to tema, ki jo film obravnava. V isti sapi kritizirajo seksualizacijo, a jo tudi sami pretirano poudarjajo.

Mislim tudi, da ima direktor fotografije, s katerim sem sodelovala pri filmu, zelo specifičen pogled, vendar ta ni voajerističen. Za naju ni bilo težko, da se od tega odmakneva, saj že po naravi nimava pogleda, ki je značilen za številne režiserje, ko na zgodbe o najstništvu gledajo kot na nekakšne začetke spolnega življenja mladih deklet. To ni nekaj, s čimer bi se želela igrati. Od tega sem se oddaljila, saj to zame preprosto ni resnično.

Kako ste našli dekleta, ki nastopajo v filmu? Ne gre namreč za profesionalne igralke.
Poskušala sem se osvoboditi iskanja primernega dekleta, ki bi ustrezalo določenemu liku v filmu. Pravzaprav smo iskali najrazličnejše najstnice. Imeli smo skupino kandidatk, s katerimi smo izvedli nekaj igralskih delavnic, da smo videli, kakšen je njihov potencial, kdo bi se lahko ujel s katerim likom in podobno. Vse je bilo zelo odprto in želela sem, da bi bila to zanje prijetna izkušnja. Želela sem, da bi bilo to od samega začetka kastinga pa vse do konca snemanja tudi nekaj zanje in da ne bi bile le nekakšno orodje za ta film. Zato je bil proces kastinga zelo razgiban.

Če želimo nekoga izbrati za določeno vlogo in videti, kakšen potencial ima kot igralec ali igralka, ga moramo postaviti v položaje, v katerih se bo sprostil. Biti mora ustvarjalen, izkazovati mora zanimanje. Kajti če ga je strah, ne morete videti ničesar. Ne morete videti, kdo v resnici je in kaj lahko zmore. Imeli smo zelo obsežen proces, mislim, da je trajal skupaj dve leti. To je bilo v času, ko smo čakali na sredstva za film, zato smo imeli veliko časa, da smo iskali in spoznavali ljudi. Veliko pogovorov, ki smo jih imeli z njimi, mi je dalo veliko snovi za raziskovanje tem v filmu, tako da je bilo to tudi s tega vidika zelo zanimivo.

Režiserji, ki delajo z naturščiki, in ne s profesionalnimi igralci, pri snemanjih pogosto improvizirajo. Ste tudi sami poskusili določene prizore prepustiti improvizaciji?
Glede scenarija sem vedno zelo odprta. Tako je bilo tudi med snemanjem tega filma. Na vajah smo sprva veliko improvizirali. Z glavnimi igralkami sem se pogovarjala o določenem prizoru. Pogovarjale smo se o tem, kaj si mislijo o določenem prizoru, kako bi kaj naredile v določenem prizoru, kakšen je njihov osebni odnos do njega in podobno. Z njimi smo improvizirali in preizkušali različne možnosti. Ko smo začeli snemati, so torej vedele, kaj bodo počele. Na snemanju za improviziranje ni bilo dovolj časa, že med vajami pa sem ugotovila tudi, da se počutijo varne, če vedo, kaj bodo na določen dan počele. Če bi glede tega, kako bo potekal prizor, pustila preveč odprtega ali negotovega, bi jih bilo nekoliko strah, skrbelo bi jih. Zato smo prizore, kolikor se je dalo, zvadili vnaprej. Seveda se je čez dan kaj spremenilo ali pa so se nekateri prizori zamenjali in je bilo nekaj prostora za improvizacijo, vendar smo predvsem tiste prizore, v katerih je veliko dialogov, dodobra vadili vnaprej, da bi bili videti naravno.

Kaj je bilo za vas pri delu z dekleti, ki niso profesionalne igralke, najpomembnejše?
Mislim, da mi je bilo na začetku, ko sem iskala glavne igralke, zelo težko, saj so v scenariju nekateri prizori intenzivni, celo nasilni. Gre za prizore, ki jih vsaka 13- ali 14-letna deklica ne bi razumela, gre pa tudi za na videz preproste stvari, kot je poljubljanje. Če bi za vlogo izbrali nekoga, ki tega še nikoli v življenju ni počel, bi bilo to z etičnega vidika zame zelo težko. Zato sem se morala posvetovati z veliko ljudmi. Na snemanju smo imeli med drugim koordinatorico za intimne prizore. Od samega začetka sem se pogovarjala s starši deklet in jim predstavila najbolj ključne ali težke prizore. Vsak dan sem morala biti prepričana, da je z dekleti vse v redu. Se vprašati, kakšno razpoloženje je na snemanju. Pri delu s profesionalnimi igralci tega seveda ni treba početi na ta način. Bolje znajo poskrbeti zase. Vem pa, da sem morala pri mladih igralkah že pred začetkom snemanja pridobiti njihovo zaupanje in razumevanje do te mere, da mi lahko preprosto povedo, če jim kaj ne ustreza, če se ne počutijo varne ali če nečesa ne želijo početi. Ko delate s 14- ali 13-letniki, jih je lahko preveč strah, da bi vam kaj rekli. Veliko sem morala vlagati v komunikacijo in zgraditi zaupanje, da sem lahko na pravi način uporabila moč, ki jo imam kot režiserka. To je bil zame težak proces. Počutila sem se, kot da ves čas hodim po zelo tanki meji, in s tega vidika sem se morala marsičesa naučiti.

V odzivih na vaš film sem zaznala, da se nekaterim zdi, da je vaša upodobitev okolja, ki ga prikazujete v filmu, pretirana. Ste se tudi sami spoprijemali s takšnimi mnenji in kako nanje odgovarjate?
Seveda. Že med pisanjem scenarija, ko sem ga razvijala na delavnicah ali sem ga predstavljala ljudem, je bilo veliko vprašanj. Nekateri so rekli, da ta svet ne obstaja več. Spraševali so me, kdaj se ta zgodba odvija? V devetdesetih letih, leta 2000 ali danes? In ko sem rekla, da se dogaja danes, vendar gre za kraj, ki je obtičal v preteklosti, nekateri tega res niso razumeli. Nekateri so trdili, da ta svet ne obstaja več. Morala sem ostati močna in ohraniti svoje stališče. Ko ste v glavnem mestu neke države v vzhodni Evropi, se vam morda zdi, da se je ta država spremenila, vendar se morate odpeljati 10 ali 20 kilometrov ven iz mesta in odkrili boste kraje, za katere se zdi, da so še vedno v devetdesetih letih. Te posovjetske pokrajine so še vedno tam. Ljudje tam se še vedno spopadajo z istimi bitkami. Med razvijanjem in snemanjem filma sem razmišljala predvsem o tem, kako ga bodo dojemali gledalci iz tega dela Evrope, saj ljudem, ki živijo v Litvi, ni najbolj všeč, da je njihova država predstavljena na tak način. Nekateri ne želijo slišati, da se nekatere stvari še vedno niso spremenile. Zdaj, ko s filmom potujem po festivalih, pa je običajno vprašanje ljudi iz drugih držav, ali je Litva res takšna.

V angleščini ima film naslov Toxic, posledično ima tudi v slovenščini film naslov Strupeno, vendar sem nekje prebrala, da izviren naslov Akipleša pomeni nekaj drugega …
Izvirni naslov je nemogoče prevesti v angleščino. Pomeni nesramnega človeka, ki ima težave z avtoriteto in vam lahko dobesedno iztrga oči. Sestavljen je iz dveh besed: aki, to so oči, in pleša, ki pomeni trgati. Če denimo ukradete nekaj z babičinega vrta, vam bo rekla akipleša. Iskala sem angleško besedo, ki bi se navezovala na ta litovski naslov, pa tudi na film na splošno. Tako sem našla besedo Toxic. Pomislila sem, da lahko angleški naslov v zvezi s tem filmom pomeni veliko stvari, saj v njem vidimo veliko toksičnih stvari, toksične pokrajine, ljudi, odnose, lepotne standarde in podobno … zato smo na koncu izbrali ta angleški naslov.

Strupeno je vaš celovečerni prvenec in z njim ste le nekaj dni po premieri osvojili glavno nagrado na festivalu v Locarnu. Kako ste doživeli to zmago in kaj vam ta pomeni za nadaljnje ustvarjanje?
Bilo je nepojmljivo. Občutek je težko opisati. Tega nisem pričakovala. Mislila sem, da bo to film, ki ga bodo zares razumeli in se z njim poistovetili le prebivalci tega dela Evrope. Nad sprejemom sem bila zato precej presenečena, a hkrati zelo vesela, da so se ljudje s filmom poistovetili z različnih vidikov, na različnih ravneh, da so cenili kinematografijo in nasploh umetniški pristop k tej najstniški zgodbi. Zelo rada bi se lotila novega projekta, vendar moram najprej še potovati in promovirati ta film, tako da sem zdaj v nekakšnem obdobju limba, o kakršnem sem govorila prej, glede starosti 13 ali 14 let; ko nekaj še ni končano, vendar bi že radi začeli nekaj novega.