Bistvo vsega, kar delamo, če temu lahko rečemo umetnost, je, da zastavljamo vprašanja, je prepričan ugledni, doma in v svetu večkrat nagrajeni hrvaški režiser in scenarist Rajko Grlić.

Diplomant praške filmske akademije, ustanovitelj festivala v Motovunu in Imaginarne filmske akademije v Grožnjanu, je danes zaslužni profesor ameriške Univerze v Ohiu, pa tudi častni doktor Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici. Predaval in gostoval je na več kot 50 univerzah v ZDA in Evropi, kjer je in še vodi številne mojstrske delavnice.

V sklopu 33. Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala so se s filmsko retrospektivo in prevodom avtobiografije Še ne povedane zgodbe poklonili pripadniku praške filmske šole Rajku Grliću.
Rajko Grlić je med Festivalom slovenskega filma v Portorožu spregovoril ekskluzivno za TV Slovenija. NaGlas! je na sporedu TVS1 ob 12.35. Vabljeni k branju:

Gospod Grlić, že večkrat ste izjavili: "Nisem se hotel prilizovati raznim nacionalistom, zato v zadnjih približno 30 letih spreminjam naslove." Kje je zdaj vaš kovček?
Imam tri kovčke, v treh krajih. Zadnje čase sem najpogosteje v Istri, pogosto v Zagrebu, in še vedno predavam v ZDA. Korona mi je "pomagala", da sem lahko predaval "online", vseeno pa moram tja oditi tudi "v živo". Gibljem se torej med temi tremi naslovi.

V socialističnih časih ste si na razne načine prizadevali, da bi se izognili cenzuri. Povejte nam eno izmed Še ne povedanih zgodb – kako je torej JAT-ova stevardesa rešila vaš film Samo enkrat se ljubi, da ni končal v bunkerju?
(Smeh.) Neznana JAT-ova stevardesa! Vedeli smo, da s filmom Samo jednom se ljubi ne bo šlo gladko. Medtem ko smo končevali film, je umrl Tito, zato so, razumljivo, postali še bolj živčni. Potem pa so na Svetu Jadran filma med branjem scenarija na štirih straneh določili, kaj vse bi moral spremeniti. Med drugim so svetovali, naj glavni lik, ki je bil policist, ne bi bil policist. Ker sem vedel, da se bodo člani sveta, medtem ko bom zaključeval film, zamenjali, sem bil dovolj nesramen, da nisem upošteval nobenega od teh nasvetov. Dokončali smo film in si ga ogledali. Še isti večer so ljudje s policije, iz Udbe in Centralnega komiteja, odgovorni za varnost, prišli na projekcijo. Pravzaprav so jo oni tudi organizirali. Ker sva se s Sulejmanom Kapićem zavedala, kaj se bo zgodilo, sva se odločila, da bomo izdelali dve kopiji filma, v laboratorijski zapisnik pa vpisali samo eno. Drugo sem, takoj ko je bila narejena, odnesel na letališče v dogovoru z neko stevardeso. Vzela jo je, da je ne bi bilo treba pokazati na carini. Odnesla jo je v Pariz, tam pa jo je na letališču prevzela moja sestra. Rekel sem ji: "Kopijo skrij pod posteljo, da ne bo nihče izvedel, da sploh obstaja." (smeh) To je bil pravzaprav sistem, za katerega sem slišal od Agnieszke Holland in Andrzeja Wajde za Človeka iz marmorja (Człowiek z marmuru (1976)). Imela sta torej dve kopiji, eno sta poslala v tujino in barantala …

Potem je bil vaš film uvrščen v program canskega festivala, zato ga v Jugoslaviji niso mogli več prepovedati. Bi bilo zelo nerodno …
Policija je po projekciji vzela negativ. Takoj po njej so rekli: "Če bi pri ustaških izseljencih naročili film o Službi – tako so pravili samim sebi – ne bi dobili česa takega." Film je izginil, nihče ga ni hotel pogledati. Toda moja sestra je kopijo nesla vodstvu canskega festivala, in tako smo bili uvrščeni v njegov uradni program. To je bilo objavljeno v vseh časopisih, nihče pa ni vedel, da filma ni oziroma da je prepovedan. Dolgo smo barantali … Dejal sem jim, da film gre v Cannes, da se jaz ne bom nikoli vrnil, oni pa, da film gre z jugoslovansko zastavo, da bodo poslali svoje ljudi, da preverijo, kako je to šlo, da jih ne bi lagali. Na podlagi tega bodo sklenili, kaj naj s filmom ...

Kako je s cenzuro danes, v kapitalizmu? Zdaj se ji seveda ne reče tako, ampak?
Denar, samo in edino denar. To smo vedeli že prej. Posnel sem dva filma za tuje producente. Cenzura denarja je občasno hujša od politične. Politični cenzuri se lahko izogneš, finančni pa zelo težko. Lahko se "zmanjšaš", uiti pa ji ne moreš ...

Je zdaj težje?
Mislim, da je.

Vaš film V žrelu življenja je prvi spregovoril – še v času Jugoslavije – o narodnih stereotipih znotraj države – govorili ste o Slovencih, Hrvatih, Srbih kot ljubimcih. Prizori z Bato Živojinovićem in Radkom Poličem so nepozabni. Zakaj so še zdaj tako živi?
To je bilo obdobje, ko je že dišalo po nacionalizmu, v letih 1985, 1986. Po časopisnih člankih in izjavah politikov, ki so se po tihem začeli prilizovati "svojim" in govoriti o "mojih svojih", je bilo mogoče sklepati, da bo nacionalizem uspeval kot trava po dežju. Bila je zadnja priložnost, da se s tem pošališ, poigraš. Mislim, da je bila Dubravka Ugrešić jezna name, ko je ugotovila, da sem likom dodelil narodnosti, češ, "kaj če nam zdaj tu politika". Toda, ko sva bila skupaj 15–20 let pozneje gosta ne Univerzi North Carolina in sva po projekciji filma razpravljala o razlikah med knjigo in filmom – se pa je pohvalila, da sva že takrat vedela, da bo nacionalizem (smeh).

Bila sta avantgarda?
To so klišeji. V žrelu življenja se ukvarjam s klišeji, s kičem, v katerih živimo. Kliše veselega Slovenca, ki hodi na Triglav v kratkih hlačah s klobučkom, močnega Srba, ki "fuka" vse, kar lahko, Hrvata, ki je vedno "zajeban" in mu je vedno nekdo kriv za kaj – to so bili klišeji, v katerih smo živeli. Meni je to predstavljalo ogromno veselje, igralcem še večje, da to igrajo.

To so res nepozabni prizori tudi Mire Furlan, seveda ne samo iz tega filma. Kako se vi spominjate Mire Furlan?
Dolgo sem jo poznal, ker so se naši starši poznali. Spomnim se, ko se je vpisala na Akademijo, mi je mama nekoč dejala: 'Moral boš najti kakšno vlogo za malo Miro'. (smeh) Dvakrat sem našel vlogo za 'malo Miro'. Ni bila seveda več mala, bila je velika igralka. Bila je strašno občutljivo bitje. Lahko si jo zapeljal, prepuščala se je s celim srcem. Bila pa je zelo tenkočutna, bila je igralka, na katero morate zelo zelo pazljivo igrati, da bi iz nje to dobili. Bila je res velika igralka, največja v svoji generaciji, zlasti v gledališču. Tako kot je bil Rade Šerbedžija največji igralec svoje in še nekaj generacij. Ko sta oba odšla, so se hrvaški igralci pretvarjali, da tega ne vidijo.

Tudi vas kakšnih deset let ni bilo v hrvaški kinematografiji, seveda zaradi filma Čaruga, ki ste ga posneli v začetku 90. let, in je bil razglašen za "prosrbskega".
Celo pročetniškega.

Po vrsti let ste se vrnili s filmom Ustava Republike Hrvaške. V njem obravnavate soočanje z ustaštvom in transvestitizmom. To je spet prst v oko establišmentu. Bi lahko rekli, da radi izzivate, ali pa je prav to vloga režiserja?
Mislim, da je bistvo vsega, kar delamo, če temu lahko tako rečemo, umetnost, a nisem popolnoma prepričan, da zastavljamo vprašanja. Živimo v družbi oziroma družbah naših malih plemenskih narodov, v katerih se zelo malo sprašuje. Oblast si je tako zagotovila, da nihče nič ne vpraša, zato da ne bi burkali vode. Mislim, da je naša dolžnost spraševati. Kdo bo spraševal, če ne tisti, ki se igrajo z resničnostjo? Mi pa izstopamo iz resničnosti in ustvarjamo nekaj drugega v želji, da to spet postane resničnost. Nikomur nočem tiščati prsta v oko in tudi s politiko se nočem ukvarjati. Če bi to hotel, bi se včlanil v stranko in vpil na govornico. Veliko raje pripovedujem človeške zgodbe.

V večini vaših filmov se prepletajo politika in življenjske zgodbe, ki nazadnje prevladajo. Junaki so žrtve politike in svojega družbenega konteksta.
Tu je človek veliko bolj odvisen od politike kot v velikih državah. V ZDA ste odvisni, ker vam neki bedasti Trump lahko postavi življenje na glavo. A v vsakdanjem življenju tega ne čutite. Pri nas pa je človek odvisen od politike, tudi ko gre kupit kruh, ker ga kupuje v eni in ne v drugi trgovini, naši, vaši, moji. Pri nas so usode veliko bolj odvisne od družbenih sistemov in razmer.

Zakaj?
Ker smo majhni. Ker nimamo kam pobegniti. Nimamo na primer različnih denarnih virov. Če nočete sodelovati z enimi, lahko sodelujete z drugimi. V Jugoslaviji smo imeli neko majhno prednost: če so Žiki Pavloviću prepovedali delati v Srbiji, je lahko odšel v Ljubljano in tam snemal. Ko so meni rekli, da zaradi težav s filmom Samo enkrat se ljubi ne morem snemati, sem našel producente v Beogradu in posnel najbolj "zagrebški" film V žrelu življenja. Ko Branko Bauer ni mogel delati v Zagrebu, je odšel v Skopje. Takrat je veljal nekakšen stereo sistem: če vas lokalni plemenski, partijski vodja ni maral ali če je bil sistem tak, da nekje niste hoteli delati, ste šli drugam. To jih ni zanimalo, ker niste sodili v njihovo domeno. Niste jim mogli skaziti karier, če ste s filmom nekaj "zafrknili".

Današnji mulci pa nimajo izbire: na Hrvaškem imajo eno televizijo, ki da nekaj novčičev ali ne da, imajo en sklad, iz katerega država dodaja denar, in to je vse. Ni več niti pokroviteljev niti drugih virov. V Evropi pa so se organizirali tako, da če ne dobim denarja na Hrvaškem ali slovenski avtor v Sloveniji, ne morem nikjer v Evropi prositi za denar. Doma vam morajo izdati potrdilo, da ste pridni, spodobni in ne pljuvate po tleh. Samo s potrdilom, da vam je lokalni sklad nekaj dal, lahko greste naprej. To, kar so denimo zdaj naredili v Beogradu Goranu Markoviću in Želimirju Žilniku – dobila sta film in so jima ga enostavno vzeli – pomeni, da si popolnoma vezan, če ne ustrezaš politiki ali komu tretjemu. To je grozljivo.

Obsojeni na Hollywood v ironičnem pomenu besede?
Da (smeh).

Skupaj s Srđanom Karanovićem, svojim praškim kolegom, ste posneli nepozabno TV-serijo Na vrat na nos. Kako bi danes posneli sloviti prizor z Mikijem Manojlovićem in Brankom Cvejićem na beograjski železniški postaji, ki je zdaj ni več. Oditi ali ostati? Kako bi danes posneli ta prizor? In kje?
Danes bi vsi vpili, da bodo odšli (smeh). Takrat je bilo veliko tistih, ki so verjeli, da ima smisla v tem, da ostanejo. Naši generaciji je res do sredine 80. šlo na bolje. Bili smo srečni otroci, ki se jim je vsako leto življenje po malem odpiralo, dobival neke oblike, ni imelo samo ene dimenzije. Karanović je, kar se mene tiče, naredil svoj najboljši film Jagode v grlu – kar je zgodba o junakih deset let potem, in to je črna zgodba. Poskušal sem ga prepričati, da bi na vsake deset let pokazal njihovo življenje, kar je on kategorično zavrnil. Mislim, da bi pet filmov o tej generaciji povedalo vso zgodbo preko pet človeških usod. Pogosto nas sprašujejo, kakšni bi bili tu junaki in kako bi končali. Ampak to je že druga tema.

Predavate tudi ameriškim študentom na univerzi Ohio. Prejeli ste več kot sto nagrad za vaše filme, predavate torej tako ameriškim kot slovenskim študentom, ste tudi častni doktor Univerze v Novi Gorici. Kakšna so razlike med študenti filmske režije, ali pa jih ni več?
Nekoč so bile razlike velike, danes pa niso več takšne. Vsi berejo isto literaturo, vsi gledajo enake filme, vsi poslušajo enako glasbo, vsi se oblačijo enako, vsi se enako prehranjujejo, ljudje si postajajo strašno podobni. Zgubljajo svojo individualnost. Vzgojilo jih je planetarno pleme popkulture. To so otroci, ki rastejo v podobnih okoliščinah. Velika je razlika v tem, kar lahko naredijo po študiju: v ZDA jih ogromno število konča študij, so pa tudi precej iskani.
Vedno pripovedujem, kako je bilo, ko sem predaval na univerzi New York (New York University). Ob koncu leta pride 500 ali 600 agentov in pogledajo filme vseh študentov. Vsi vedo, da bodo še isto noč eden, dva ali trije podpisali pogodbe in odšli v Hollywood ustvarjat velike filme.

To je močan pritisk!
Velikanski! Toda, film je na splošno en sam grozljiv pritisk. Od začetka do konca, ko začneš zbirati denar in pisati, ta odgovornost, ker je okrog tebe 150 ljudi in gre za ogromno denarja, vsaj za naše razmere, in zavest, da moraš na koncu vse nekako izoblikovati, da dobi neki pomen in da nazadnje nekdo hoče to gledati, je hud pritisk vse življenje. Ti pa se pretvarjaš, da to ni nič posebnega, ker bi sicer znorel (smeh).

Prvi film, celovečerni dokumentarec, po koncu vojne ste na Hrvaškem naredili z Igorjem Mirkovićem – Novo, novo vrijeme.
To je zgodba od smrti Tuđmana do prihoda Mesića, s parlamentarnimi volitvami vred, ki smo jo snemali z amaterskimi kamerami brez kakršnega koli denarja. Noben sklad nam za to ni hotel dati denarja (smeh). Zbirala sva različne donacije. Ta film pa je le končal v kinih. Nihče ni verjel, da ga je videlo 30.000 gledalcev, kar je bilo precej za domači film. To pa je v meni izzvalo lakoto za filmom. Ko sem leta 1990 odšel, sem dejal "Jaz ne bom več snemal". Potem človeka znova to zažgečka. Medtem sem posnel še nemški film Josephine.

Nato je prišla Karavla, ki ste jo posneli z denarjem in ustvarjalci iz vse nekdanje Jugoslavije.
Tako je. Karavlo sem delal kot prvi povojni film, v katerem so sodelovali res vsi dobesedno od Triglava do Đevđelije. Vse male države tiste velike države, ne samo, da so sodelovale finančno, ampak sem imel tudi priložnost izbrati najboljše slovenske scenske delavce, makedonske elektrike, uspelo nam je izbirati najboljše. Da bi med temi 150 ljudmi res bili tisti, ki zares delati film. Tako je bilo to snemanje eno najbolj prijetnih snemanj, ki sem jih sploh imel.

Kaj vam je zdaj izziv? S čim se trenutno ukvarjate? Morda skupaj z Antejem Tomićem, s katerim tesno sodelujeta precej časa?
Z Antejem Tomićem sodelujeva že kakšnih 20 let (smeh). Ravnokar sva končala, ne vem več niti, katero po vrsti verzijo teksta za film, ki naj bi se imenoval Naj bo vsega enkrat konec. Spodobilo bi se, da se konča tale moja zgodba s filmom. To delamo na Hrvaškem. Dvakrat sva poskusila v Sloveniji in bila dvakrat zavrnjena. In to po tem, ko je bila film Ustava Republike Hrvaške razglašen za najboljši film. Ampak, to se je zgodilo tudi s slovenskim dokumentarnim filmom, na katerem sem delal Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba. O zdaj pokojnih Radku Poliču, Dušanu Jovanoviću, Mileni Zupančič in Borisu Cavazzi. Dvakrat smo šli na sklad in dvakrat so nas zavrnili s čudno obrazložitvijo: Ne vidimo, v čem bi ta film prispeval k slovenski kulturi. Če zgodba o štirih ikonah ne bi prispevala k slovenski kulturi – in o tem se zdaj govori skorajda vsak dan nekje govori – ne vem, kaj bi prispevalo. A tega sem vajen.

Porazno.
Da.

Provincialno?
Ne. Nekdo ima vas rad, nekdo ne. Ali pa ima rad producenta, a ne mara režiserja. Pravih razlogov nikoli ne izveš.

Pri koncu pogovora vas moram vprašati, kaj se je zgodilo z ljubezensko zgodbo in videoposnetki, ki sta jih med sabo (pred izbruhom vojne) izmenjevala mlada Vera iz Kule na Hrvaškem in Tomislav iz Hrtkovcev v Srbiji. Nameravali ste posneti t. i. lažni dokumentarec o njuni ljubezenski zgodbi, po izbruhu vojne se je tudi veliko ljudi z obeh straneh hrvaško-srbske meje srečevalo na Madžarskem.
Ne vem. Ker je moja soproga iz Požege (vzhodna Slavonija), ki je blizu tem območjem, sem bil tam in slišal od nekega trgovca zgodbo, kako je on (v Slavonijo) prišel iz Vojvodine, kaj se je tam zgodilo in kaj tu, in dojel vso tragedijo. Povedal mi je tudi, da so menjavali videotrakove s posnetki hiš. Jaz sem si potem izmislil zgodbo o paru in videotrakovih. So pa dejansko ljudje menjavali trakove s posnetki hiš oziroma si jih drug drugemu pošiljali. Našli bi se na madžarski železniški postaji in si samo predali ključe. Ker je bil dogovor vse za vse – da se torej zamenja vse, kar je v hiši.

Madžarsko mesto Harkany je bilo neke vrste balkanska Casablanca?
To je zgodba, ki me je razburila. Videl sem, da je Šešelj, verjetno s svojim, tudi današnjim, Vučićem, verjetno tam (v Hrtkovce, op. a.) prihajal, sežigal, grozil, streljal, da so se ljudje ustrašili. Ti, ki pa so prišli (v Slavonijo iz Vojvodine, op. a) so bili nesrečni. Ni tako lahko prestaviti komu vse življenje. Rezultat je, da je danes v Slavoniji veliko lubenic, ki so jih prinesli iz Vojvodine (smeh). Je pa ena bolj tragična zgodba iz Hrtkovcev, ki ima pokopališče. Tam so nekoč živeli Nemci, ki so jih leta 1945 pregnali.

Podonavski Švabi.
Da. V njihove hiše so naselili Srbe, ki prej so živeli na Papuku, Zvečevu (na Hrvaškem, op. a). V 80. so videli, da se nemški avtomobili ustavljajo in si ogledujejo hiše. Ustrašili so se, da jih bodo zahtevali nazaj, ker je to še vedno bila njihova last. Potem so odšli na pokopališče in s traktorji preorali pokopališče.

Grozljivo.

Potem so hiše zamenjali torej Srbi in Hrvati, ki so pa preorali srbsko pokopališče. In ustanovili svoje pokopališče. Ta tri pokopališča, ki se nahajajo drug ob drugem, pravzaprav pripovedujejo pravzaprav vso zgodbo tega območja.