Indijska družba se v mnogočem opoteka med zvestobo tradiciji in neizogibnim razvojem in spremembam. Ena od močno zakoreninjenih tradicij je kastni sistem oz. razredna razdeljenost, ki v državi, pa tudi že znotraj istega mesta, ustvarja paralelne svetove. Ti se seveda križajo, na takšne in drugačne načine, iz takšnih in drugačnih razlogov in za sabo potegnejo neizbrisne posledice.

Spremljamo zgodbo Ramija, fotografa, ki na ulici v objektiv lovi turiste pa tudi domačine pred eno od mestnih znamenitosti, Indijskimi vrati, na katere na metaforični ravni lahko gledamo kot na mejnik med tradicionalno in prihodnjo Indijo. Rami je prišel v Mumbaj iz vasi, da bi zaslužil denar in odplačal dolg svojih staršev ter končno kupil hišo babici, ki zanj predstavlja najvišjo moralno avtoriteto. Ko se ob večerih po dolgem delu vrača v skromno stanovanje, v katerem se drenja s svojimi prijatelji, ga na tržnici, ki jo prečka, znanci zbadajo, da je babica prenehala jemati zdravila, ker se še ni poročil. V paniki, da bi jo pomiril, ji pošlje fotografijo ene od deklet, ki jo je fotografiral pred Indijskimi vrati, češ da je to njegovo dekle. Babici seveda ni treba reči dvakrat, česar se sam dobro zaveda, da se odpravi na pot, da bi spoznala "ta mlado." To pa Ramija spravi v veliko zadrego. Kako najti dekle s fotografije?

Miloni na reklamnem panoju
Za malo magičnosti, ki je Bratri ljuba, poskrbi reklamni pano, ki ga zagleda med vožnjo z avtobusom. Na njem Miloni kot najboljša študentka poslovne šole, kjer se pripravlja na računovodski izpit, skupaj s sošolci slednji dela reklamo. Počaka jo pred šolo in ji predstavi svojo zagato. Miloni ga sprva zavrne, potem pa se ji skromni in mili fotograf zasmili in privoli, v zameno, da jo bo še fotografiral. Med protagonistoma se počasi nekaj plete, Rami jo popelje v različne predele mesta, ki so zanjo popolna neznanka.

"Lika sta razdvojena med družinsko tradicijo in lastnimi željami. Mislim, da film ne daje prednosti ne eni ne drugi poti. Predstavitev tega vprašanja se mi je zdela zanimiva za širše občinstvo," je o filmu dejal režiser, ki je znova postavil filmski spomenik Mumbaju.

Skozi vrsto komičnih dialogov in situacij Bratra na grenko-sladek način obračuna s številnimi predsodki in razlikami, ki prežemajo indijsko družbo. Ramijevi sostanovalci se tako smejejo, ko na njegovi polici najdejo kremo za beljenje kože. Rami je precej temnejše polti kot Miloni, kar je na prvi pogled najbolj očitna razlika med njima. Če v naši družbi to ni pomemben dejavnik, je v indijski družbi žal še vedno. A kljub bolečemu zavedanju, da gre za Sizifovo delo, si Rami v gorečem upanju nanaša kremo.

Smeh izzove tudi okušanje ulične hrane. Babica, njen lik je izjemna mešanica pridigarske in ljubeče, s humorjem prežete none, se posmehne Ramiju, ko ji, zavedajoč se, da Miloni ni vajena tovrstne hrane, skuša preprečiti, da bi okusila eno z ledom narejenih sladic. Konča se s prebavnimi motnjami, zaradi katerih Miloni z očetom pristane pri zdravniku. Ko le izdavi, da je jedla na ulici, se zdravnik posmeji, očetu pa nikakor ne gre v račun, zakaj je jedla na ulici. Dva svetova, ki se po njegovem mnenju ne križata. Različnost njunega dojemanja, kaj je normalno za en del družbe, za drugega pa ne, se kaže tudi v prizoru, ko med ogledom filma v kinu Miloni čez noge steče podgana. Medtem ko ona skorajda zavrešči in je čisto iz sebe, Rami niti ne trzne, temveč pomirjujoče reče, da ni nič hudega, da je že šla.

A kljub navidezni nepremostljivosti med njima Bratra nevpadljivo, a pomenljivo prikaže, da humor in ljubezen ne izbirata ali bogate ali revne hiše, ali dražje ali cenejše hrane. Ko Miloni ni všeč njen snubec, starši ji seveda v skladu z ukoreninjenimi prepričanji iščejo primernega moža, ki je po vseh parametrih primeren: odhaja študirat v ZDA, je iz primerne družine in mu je všeč, že starša izrazita omahovanje. "Hja, nekoč je bil debel. Kaj če se bo spet zredil?" Zdi se kot v posmeh krutim razlikam in za večino Mumbajcev veliki revščini, ki jo tolčejo iz dneva v dan, iz generacije v generacijo.

Prepričljiva Sanya Malhotra suvereno razvija lik Miloni od zelo pohlevne in brez lastne volje ubogljive hčerke staršev iz srednjega razreda, ki je nekoč sanjala o igralski karieri, zdaj pa se od jutra do večera uči in je dejansko zelo osamljena, do mlade ženske, ki odkriva nove, njej doslej popolnoma neznane podobe mesta, izrazi svoje želje in sledi svojim občutkom. "Želim si živeti na vasi. Kmetovala bi, popoldne bi pa počivala pod drevesom," presenečenemu nesojenemu snubcu, ki je z eno nogo že v študiju v ZDA, odgovori na vprašanje, kje si želi živeti. Taista vas, iz katere je njihova hišna pomočnica, ki si vsak večer pogrne posteljo v ozkem prehodu med sobami, ušla v boljše življenje.

Lik dostojanstvenega Ramija, ki ga upodablja Nawazuddin Siddiqui, je vseskozi umirjen, na trenutke se zdi, da je tudi vdan v usodo, na katero je ključno vplivalo dejstvo, kje in komu se je rodil. Na svoja pleča je sprejel, kar meni, da je prav, da naredi. S to skorajda svetniško držo pa zelo bistroumno in praktično na hitro opravi babica, ko mu pove, da se je od tiste hiše, za katero Rami že leta tako gara, že zdavnaj poslovila. Saj je bilo hudo, nismo imeli za jesti, toda smejali smo se pa, kajne, relativizira njegove spomine na trdo otroštvo, predvsem pa ga želi premakniti, da bo živel zase in svoje življenje. Njegova proaktivnost se zbudi, ko želi uresničiti veliko željo Miloni po okusu posebne lokalne kokakole iz njenega otroštva, ki je šla iz prodaje. Iskanje tako želene steklenice sovpade z njegovim iskanjem lastnih želja, a tokrat, v nasprotju z občutkom odgovornosti in obveze, kot ga prežema do babice, so te vezane na razpiranje kril zaradi Milonine ljubezni.

Topel film, ki sicer ne premore take energije kot Okusi ljubezni, je na trenutke meditativen, v počasnem ritmu spremljamo neusodno usoden zaplet ("V filmih te dni so vedno iste zgodbe,"reče Rami ob odhodu iz kina.") s ponekod prav pravljičnim pridihom, številne prizore pa v največji meri "držita" protagonista s svojo izraznostjo, ki ne potrebuje veliko ali velikih besed.

Ocena: 4