RTV Slovenija bo na Liffu predstavila prvi dve epizodi svoje nove detektivske serije Jezero, ki je nastala po istoimenski knjižni predlogi Tadeja Goloba. V glavni vlogi nastopa Sebastian Cavazza. Foto: LIFFe
RTV Slovenija bo na Liffu predstavila prvi dve epizodi svoje nove detektivske serije Jezero, ki je nastala po istoimenski knjižni predlogi Tadeja Goloba. V glavni vlogi nastopa Sebastian Cavazza. Foto: LIFFe

Pred začetkom Liffa – vrata bo slavnostno odprl v sredo – na MMC-ju že tradicionalno poprosimo filmske kritike, da z MMC-jevimi bralci delijo svojo peterico, ki je nikakor ne bi zamudili. Gre torej bodisi za tiste filme, ki jih priporočajo, ker so jih že imeli priložnost videti in so jih prepričali, bodisi spadajo med naslove, ki se jih šele veselijo.

Tokrat svetuje MMC-jeva filmska kritičarka Ana Jurc.


Svetilnik (The Lighthouse, 2019), r. Robert Eggers
Naj vas uvrstitev Svetilnika na spored letošnjega Kinodvorovega maratona noči čarovnic ne zavede: Eggers prav gotovo ni posnel grozljivke v klasičnem smislu (prav tako pa ne upajte na filozofsko introspekcijo v slogu sorodno naslovljenega romana Virginie Woolf). Svetilnik je morda rahlo izumetničen, a obenem neverjetno razpoloženjski in avtentično odbit, velikopotezen zdrs v blaznost v družbi Willema Dafoeja, Roberta Pattinsona in sadistično razpoloženega galeba. Oba protagonista sta zavezana privzdignjenemu dialektu književnosti 19. stoletja in pijanski dekadenci, v svoji umazaniji pa se kar zlijeta s scenografijo, ki buhti od smradu, razkroja in zapuščenosti odročne lokacije. Svetilnik zagotovo ni film za vsakogar in težko je obljubiti, da vam bo enoznačno "všeč", vas pa gotovo ne bo dolgočasil. Kdaj ste nazadnje videli film o eksistencialni grozi, v katerem so leitmotiv prdci in ki vas napelje na razmislek o logistiki spolnega odnosa z morsko deklico?

Zajec JoJo (JoJo Rabbit, 2019), r. Taika Waititi
Po precej uspešni vožnji na Marvelovem vrtiljaku (Thor: Ragnarok, 2017) se Novozelandec Waititi vrača v svoj naravni habitat – k filmom, ki so skrajno samosvoja zvrst komedije, drame in rahle sentimentalnosti. Nekateri recenzenti so bili sicer skeptični glede koncepta Zajca JoJa – kot da ne bi satiriziranja fiktivne različice Hitlerja že v štiridesetih "izumil" Charlie Chaplin. Waititi je bil tokrat režiser, producent in eden od glavnih igralcev, tako da najbrž ni strahu, da film ne bi imel njegovega močnega avtorskega pečata. Smisel za humor je zelo specifična kategorija, s katero se je težko strinjati, ampak osebno bom vedno nestrpno čakala vsako komedijo moža, ki nam je dal genialni film Kaj počnemo v mraku (What We Do in the Shadows, 2015).

Jezero (1. in 2. del), r. Matevž Luzar in Klemen Dvornik
Se lahko sploh spomnite, kdaj ste nazadnje z nestrpnostjo pričakovali premiero kake slovenske nadaljevanke? Projekciji Jezera na Liffu sta skoraj razprodani, pa čeprav prihaja v decembru na nacionalko in čeprav sta (za zdaj) na razpolago le prva dva dela. In za piko na i: t. i. "hype" sploh ni neupravičen. Žanr, ki so ga posrečeno krstili za "alpski noir", je veliko več kot le kopija skandinavskega modela iskanja morilca v zasneženi pokrajini; Luzar in Dvornik ga popolnoma organsko umestita v naše okolje. Po zaslugi fotografije Miloša Srdića gorenjski pejsaži zasijejo kot eksotična, neokrnjena lepota, pa vseeno brez kiča turističnih oglasov. Sebastian Cavazza se zdi rojen za vlogo odljudnega asketa Tarasa Birse, pa tudi vsi vrhunski igralci v stranskih vlogah – npr. Igorja Samobora smo doslej videli v enem samem prizoru – svoje delo opravijo s stoodstotno predanostjo. Če smo res na pragu nove dobe slovenske televizijske produkcije, kot napovedujejo odgovorni, imamo končno razlog za optimizem.

Zgodbe iz Kostanjevih gozdov. Foto: LIFFe
Zgodbe iz Kostanjevih gozdov. Foto: LIFFe

Zgodbe iz kostanjevih gozdov, 2019; r. Gregor Božič
Nesporno tisti slovenski film, o katerem vsi govorimo, le redki pa so ga dejansko že videli – po absolutni zmagi na letošnjem Festivalu slovenskega filma dodatnih projekcij v Ljubljani še ni bilo. Še en film, pri katerem je bila vsa dosedanja raba presežnikov upravičena. Gregor Božič, sicer tudi sodelavec pri filmih Matjaža Ivanišina, je v svojem prvem celovečercu pokazal neverjetno izpiljen vizualni slog, občutek za atmosfero, nežno naklonjenost do narave in prebivalcev Benečije ter rigorozno spoštovanje do samega materiala filmskega traku. Lahko za 35-letnika rečeš, da je pripadnik "stare šole"? Prav gotovo zelo resen kandidat, če ne kar favorit za nagrado vodomec.

O neskončnosti (Om det oändliga, 2019), r. Roy Andersson
Že prejšnji "obisk" švedskega mojstra tragikomedije na Liffu, Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (2014), je bil dober dokaz, da Anderssonovi filmi gledalce praviloma delijo na zdolgočasene in evforične. Če sodite med druge, se gotovo veselite novega izleta v svet petdesetih odtenkov rjave, ki ga poseljujejo ekscentriki z bledimi obrazi in togo, upočasnjeno govorico. Njegovi filmi, ki se odkrito spogledujejo s konceptualno umetnostjo in redno citirajo velikane likovne umetnosti, na neki skrivnosten način v enaki meri sprožajo globoko melanholijo in nežno, optimistično vero v človekovo dobroto.