Podkast OBOD je prvi in najpopularnejši slovenski podkast, ki se ukvarja z žanrskim filmom. "Agenti" Mito Gegič, Igor Harb in Aljoša Harlamov že šest let pripravljajo podkaste o filmih, serijah in knjigah, naj bodo srhljive, grozljive, akcijske ali fantastične.

V živo o filmskih klišejih
Pravzaprav pravkar zaznamujejo jubilej: v ponedeljek, 4. novembra, bodo snemali jubilejno, že dvestoto epizodo – in sicer v živo. Svoje redne in občasne poslušalce ob 19.00 vabijo v Kino Bežigrad; tema 200. epizode, s katero bodo zagnali sedmo sezono podkasta, bodo najbolj nadležni, neumni in ljubki filmski klišeji. Agentom se bodo na odru pridružili gostje Boštjan Gorenc – Pižama, Anže Tomić, Mojca Gorenc, Ana Jurc, Ana Šturm in Maja Peharc, med občinstvom pa bodo še številni drugi znani obrazi, ki so do zdaj gostovali v podkastu.

Sicer pa podkast OBOD najdete na platformi Apparatus in povsod, kjer se dobijo dobri podkasti.

Obodovci zdaj že tradicionalno z MMC-jem delijo nekaj naslovov filmov, ki jih nikakor ne bi smeli zamuditi. Gre torej za filme, ki jih priporočajo, ker so jih že imeli priložnost videti, ali pa za filme, ki se jih še posebej veselijo.

Substanco priporoča Mito Gegič, Hudičevo kopel in Racijo v Manili vam je prišepnil Aljoša Harlamov, Igor Harb pa "jamči" za Metropolis in Konec.

Substanca, (The Substance), r. Coralie Fargeat, VB, ZDA, Francija, 2024
Priporoča: Mito Gegič.

Substanca oziroma Snov oziroma "tko-smo-lepi-lepi-in-prazni-ampak-nam-ni-čist-vseen" je plitka in preprosta iznakažnjotka™ (tako obodovci prevajamo body horror oziroma telesno grozo), tudi nagnjena k poduku, ampak, oh, kako samovšečna, kako samodopadljiva in koketna vaja telesnega kremža ter skvečenosti. Nekoliko je škoda, da na koncu zdrsne v nadrealistične klišeje in da jih morda celo preveč razvleče, a se nazadnje zanesljivo in udobno umesti v osrednji koncept gravža, obsedenosti z mladostno podobo in mesenim konzumiranjem.

Ta film uživa v požiranju. A ne goltajo samo pogled, projekcija, mediji ali kapitalizem, nekdanja slava, pozornost. Ne! V nas se zažira tudi lastna izpraznjena identiteta! Vsekakor zabaven filmski izlet po širokokotnih popačenih oblinah zglancanega kalifornijskega kiča, metanarativnem draženju, igralskih bravurah – predvsem Demi Moore in Margaret Qualley – zvočnem odru, ki v naša ušesa vsadi širok spekter studa in podpazdušnih cmokov, stvarnih lateks pošastnosti, ki se jih ne bi sramoval niti Carpenterjev Tisto (1982). Predvsem smo pa priča obsedeni nasladi nad čvrstimi in tistimi malo manj čvrstimi zadnjicami. Mljask!

Hudičeva kopel (Des Teufels Bad), r. Veronika Franz in Severin Fiala, Avstrija, Nemčija, 2024
Priporoča: Aljoša Harlamov

Če ste pred nekaj leti gledali The Lodge (Koča) iste režiserke in režiserja, pa se vam je zdela čisto okej, ampak nič posebnega, naj vas to nikar ne odvrne od Hudičeve kopeli. Ker je hudičevo dobra zgodovinska psihološko-grozljiva drama, navdihnjena z resničnim družbenim fenomenom, ki pa vam ga ne bomo razkrili, da ne pokvarimo razpleta. In lahko si oddahnete, dogaja se v Zgornji Avstriji sredi 18. stoletja. Ki ni niti malo podobna Sloveniji tistega časa.

Mlada ženska se primoži v družino z gospodovalno mamo, ki kmalu okupira dom mladoporočencev in jo uči, kaj je najboljše za njenega sina. Čeprav mladenka dobro ve, kaj je njena prva dolžnost in si neizmerno želi otroka, a njen mož je gej v represivni, religiozni družbi. Ponavljamo, čisto nič podobno slovenskim razmeram. Pritisk pričakovanj družbene vloge, novega okolja, patoloških družinskih odnosov, splošne kulturne depresije in mizerije začne lomiti mlado Agnes, ki jo odlično odigra Anja Plaschg. Uf, še dobro, da je danes za ženske vse drugače in bolje. Grozljivi elementi so zadržani, predvsem psihološki, zato ni treba, da se filma izogibate, četudi niste ljubitelj_ica grozljivk, tesnobno vzdušje pa odlično gradi skoraj etnološka, detajlna, umirjena kamera.

Megalopolis, r. Francis Ford Coppola, ZDA, 2024
Priporoča: Igor Harb

Film, rojen iz strasti enega največjih režiserjev vseh časov, Francisa Forda Coppole, ki ga je financiral z lastnimi prihranki, posreduje edinstveno vizijo. Med tistimi, ki jim je film že uspelo videti – in to na velikem platnu, kar je edini način, kako si ogledati tako epsko filmsko delo – so mnenja glede njegove kakovosti, koherentnosti in smiselnosti sicer zelo deljena. Nekateri ga hvalijo kot “vizualno neizprosnega”, drugi kot “zmedeno in plitko kolobocijo”, a iz vseh kritik je jasna ena stvar: to je film, kot ga še nismo videli. V sodobni medijski krajini so filmi samo nekaj ur po premieri razglašeni za neverjetno uspešnico ali pa totalen polom, ne glede na dejstvo, da so nekatera najvplivnejša dela filmske umetnosti potrebovala leta, da so našla občinstvo, ki je prepoznalo njihovo vrednost. Nosferatu, Iztrebljevalec, Stvor in seveda Coppolova Apokalipsa: Danes! so le nekateri filmi, ki danes veljajo za kanon in so učno gradivo na filmskih šolah. Ali bo tudi Megalopolis dočakal to usodo, res še ne vemo, vemo pa, da ga je treba videti.

Racija v Manili (Beomjoidosi 4), r. Heo Myeong-haeng, Južna Koreja, 2024
Priporoča: Aljoša Harlamov

Filmska serija, ki bi jo v slovenščino prevajali kot Prijetje, je južnokorejska komično-akcijska megauspešnica, ki naj bi v prihodnjih letih postala še cela franšiza, saj so po štirici napovedana še štiri nadaljevanja in dva filmska odvoda. V njej zvezdnik Ma Dong-seok (zahodnim gledalcem žal najbolj znan po Marvelovih Večnih, morda pa tudi po Vlaku za Busan ali filmu Gangster, policaj in hudič, ki smo ga gledali na Liffu pred nekaj leti) igra detektiva Ma Seok-doja, ki v vsakem filmu lovi drugega zlobca, tokrat nekdanjega plačanca, zdaj pa vodjo razvpite kriminalne združbe, ki se ukvarja s spletnimi igrami na srečo. In kot vsi do zdaj, je osnova za film tudi tokrat resnični primer večkratnih umorov računalniških programerjev, ki so jih ugrabili in sili v izdelavo tovrstnih spletnih strani.

To je sicer prvi film v seriji, ki ga je režiral Heo Myung-haeng, in šele njegov drugi film po Netflixovih Lovcih v pušči (Badland Hunters, 2024), toda prve ocene pravijo, da ni nič slabši od prejšnjih treh, ki sta ju tudi režirala novinca med filmarji, Kang Yun-seong (režiral je prvega, Razbojniki oziroma The Outlaws, 2017) in Lee Sang-yong (režiral je drugega in tretjega, Prijetje oziroma The Roundup, 2022, in Prijetje: Brez izhoda oziroma The Roundup: No Way Out, 2023).

Pričakujte torej tudi streljanje in preganjanje, ampak predvsem akcijo v maniri azijske filmske šole: hitro izmenjujoče se leve in desne krošeje, brce, udarce s kolenom v želodec, zvijanje rok, metanje čez hrbet, lomljenje kosti, stekla in pohištva, ne nujno v tem vrstnem redu. Vse tisto, kar lahko ponudi dobro koreografirana pretepačina, kjer je zgodba samo izgovor za totalni aufbiks.

Konec (The End). r. Joshua Oppenheimer, Danska/koprodukcija, 2024.
Priporoča: Igor Harb.

Joshua Oppenheimer je pred dvanajstimi leti posnel enega najdrznejših in šokantnih dokumentarnih filmov. V Teatru ubijanja je poiskal protagoniste indonezijskega protikomunističnega boja in jih prepričal, da odigrajo scene ubijanja osumljenih komunistov, ki so jih izvirno izvedli v petdesetih in šestdesetih, ko je bilo v Indoneziji umorjenih približno milijon ljudi. Rezultat je bil pretresljiv vpogled v človeško nrav in krhkost zgodb, s katerimi si razlagamo smisel lastnega življenja.

In tudi v Koncu, ki je njegov igrani prvenec, se je režiser lotil prevpraševanja smisla življenja in civilizacije. Zgodba je postavljena v postapokaliptično prihodnost, na Zemljo, ki jo je uničila okoljska katastrofa, in se osredotoča na družino nekdanjega veljaka, ki živi lagodno življenje v varovanem bunkerju na dnu rudnika soli. Oppenheimerju je uspelo k projektu pritegniti tri zvezdnike, Michaela Shannona, Tildo Swinton in Georgea MacKaya, film pa je žanrsko muzikal v duhu filmov iz zlate dobe tega formata. Ali bo vse skupaj imelo smisel? Številni kritiki so navdušeni, številni se izgubijo v ambiciozni hibridnosti režiserjevega pristopa. Agenti OBOD-a smo vsekakor pripravljeni, da se o njegovem uspehu prepričamo na lastne oči.