34. Liffe je poln velikih imen, ki se z novimi filmi vračajo na festivalska platna, veliko pa je tudi takih, katerih delo bomo letos videli prvič. Programski direktor Simon Popek je v program tokrat uvrstil 89 celovečernih filmov, med katerimi bo mogoče videti tudi zmagovalce vseh ključnih evropskih filmskih festivalov od Benetk in Berlina do Sarajeva in Rotterdama.

Liffe bo vrata svoje 34. izvedbe odprl s filmom Varuhi formule srbskega režiserja Dragana Bjelogrlića, ki izhaja iz resnične zgodbe o jugoslovanskih znanstvenikih, ki so bili pri sestavljanju atomske bombe izpostavljeni sevanju.

MMC-jeva filmska kritičarka Ana Jurc med svojimi filmskimi predlogi izpostavlja tudi celovečerec Pošast z zlato palmo nagrajenega japonskega režiserja Hirokazuja Kore-ede, ki si ga je poleg močne zgodbe vredno ogledati že zato, ker je to zadnji projekt filmskega skladatelja Rjuičija Sakamota.

Predlogi Ane Jurc so letos drugi v seriji naših strokovnih komentatorjev, ki na MMC-ju že tradicionalno z bralci delijo nekaj naslovov filmov, ki jih nikakor ne bi smeli zamuditi. To so tisti filmi, ki jih priporočajo, ker so jih že imeli priložnost videti, ali pa so to filmi, ki se jih posebno veselijo.

Sorodna novica 34. Liffe: Od sodobnega argentinskega filma do novitet Coppole, Kore-ede in Wendersa

Čuden način življenja (Extraña forma de vida), r. Pedro Almodóvar, Španija/Francija
Zame bo nov film Pedra Almodóvarja vedno praznik – pa čeprav je tale dolg samo 31 minut in čeprav ga (deloma upravičeno) zasmehujejo kot "podaljšan oglas za modno hišo Yves Saint Laurent". Almodóvar, velik oboževalec ameriškega filmskega kanona, je na Divji zahod odjezdil s Pedrom Pascalom in Ethanom Hawkom. Prav ste uganili, posnel je gejevski vestern – eden od najbolj etabliranih pripovedovalcev zgodb žensk se tokrat osredotoča na heteronormativne družbene vloge, ki jih igrajo moški. Je res tako nenavadno, da bi se dva bandita, ki sta dolge večere preživljala ob tabornih ognjih, na neki točki zaljubila, nas sprašuje. Klišeje špageti vesternov reinterpretira z brezsramnim vključevanjem elementov melodrame in celo telenovele, kar pa ne pomeni, da film ni iskren. Almodóvar je pred dvajsetimi leti bojda zavrnil ponudbo, da bi režiral Goro Brokeback; Čuden način življenja je morda hitra, malce prepovršna skica, a obenem odškrtne vrata v neko nikoli realizirano, vzporedno resničnost.

Pošast (Kaibutsu), r. Hirokazu Kore-eda, Japonska
Po zadnjih dveh filmih, ki ju je posnel v tujini, se veliki japonski cineast Hirokazu Kore-eda vrača domov (in v staro formo): Pošast je eden njegovih bolj ganljivih, nekonvencionalno strukturiranih filmov. Brez osladnosti gradi svet otroške igre in pravil, ki ga bo kontaminiral šele vdor predsodkov in napačnih domnev, ki so v domeni odraslih. Če je Kore-eda v uspešnici Tatiči načel vprašanje, kaj v resnici pomeni koncept družine, tukaj na podoben način dekonstruira pojem resnice; ta ima iz različnih zornih kotov lahko zelo različne obraze. Bodite pozorni na glasbeno podlago: Pošast je bil poslednji projekt filmskega skladatelja Rjuičija Sakamota.

Rdeče nebo (Roter Himmel), r. Christian Petzold, Nemčija
Rdeče nebo, novi celovečerec stalnega liffovskega gosta Christiana Petzolda, je mojstrski tečaj zadrževanja potlačene napetosti, ki lahko eksplodira v vsakem trenutku. Hišica ob Baltskem morju, v kateri naši protagonisti preživljajo dopust, lovi ravnotežje na robu katastrofe: skozi gozd se kot preteča nevarnost približuje gozdni požar, ki ob večerih nebo obleče v kataklizmičen odtenek škrlatne barve. Apokaliptični prizori s svojo zloveščo simboliko še dodatno obtežujejo ozračje. Čeprav je Rdeče nebo vse prej kot komedija značajev, pa je godrnjavi pisatelj Leon (Thomas Schubert) vrhunska karikatura zoprnega kreativca. V njej se bo našel vsakdo, ki je že kdaj nesel delo s seboj na počitnice: Leon z mučeniškim obrazom zavrača vabila svojih prijateljev za druženje. Preprosto ne more, žal nima časa, delo ga kliče. Ko se znajde sam pred tipkovnico, pa prav tako iz sebe ne iztisne ničesar pametnega. Znano, kajne? Pretanjenost, s katero Petzold preigrava dinamiko vsega neizgovorjenega med glavnimi liki, se počasi stopnjuje proti katarzi in nas čisto na koncu po glavi udari še z metafiktivnim obratom.

Prehodi (Passages), r. Ira Sachs, Francija
Ko smo ravno že pri groznih moških: spoznajte Thomasa (Franz Rogowski), mojstrsko brezčutnega protagonista nove romantične (?) drame ameriškega cineasta Ire Sachsa. Če veste kar koli o Sachsovem zasebnem življenju, vas bodo potencialni avtobiografski elementi Prehodov najbrž zdramili: Sachs s svojim možem živi tik poleg svoje nekdanje partnerice, dokumentaristke Kirsten Johnson, s katero vzgajata dvojčka. Domnevajmo, da so Prehodi najtemnejša mogoča interpretacija življenja v taki hibridni družini, v družini, v kateri protagonistov podivjani narcizem ruši vse okrog sebe. Franz Rogowski, eden najboljših igralcev svoje generacije, izvrstno utelesi Thomasovo temno plat, na trenutke pa zna zaslepiti s karizmo, ki je omrežila tako Martina (Ben Whishaw) kot tudi Agthe (Adèle Exarchopoulos). Melodrama, ki prepleta in odpleta njihova življenja, je frustrirajoča, ker gledalca prisili, da v sebi pobrska za vsaj kancem empatije do vampirskega, s toksičnimi odnosi zasvojenega človeka.

Poljubi prihodnost – U2 v Sarajevu (Kiss the Future), r. Nenad Čičin-Šain, ZDA/Irska
Moj zadnji predlog ima oseben predznak: glasbena podlaga druge polovice devetdesetih let bodo zame vedno U2; ko me leta 1997 doma niso pustili na njihov koncert na stadionu Koševo, je bil to skoraj konec mojega (dramatičnega) sveta. Kdor je pred leti v Ljubljani ujel dokumentarec Tarika Hodžića Kriči, Sarajevo! o nastopu Brucea Dickinsona v okupiranem mestu, se gotovo še spominja navdihujočega portreta mesta, ki je iz rocka naredilo gesto upora in trdoživosti. U2 morda operirajo v večjih okvirih kot frontman Iron Maiden, a od nekdaj so bili skupina, ki je raziskovala, kako velik in oprijemljiv vpliv ima lahko glasba na svet. Ideja filma morda, tako kot Bono sam, deluje rahlo pretenciozno, a se vsaj ne skriva za blaziranim cinizmom. Iskreno se veselim.