28. ljubljanski mednarodni filmski festival, ki letos tudi s simbolom neskončnosti v logotipu asociira na svojo dolgoživost, bo prestolnico začasno v meko filma prelevil med 8. in 19. novembrom, z današnjim dnem pa so vstopnice tudi že v predprodaji.

V spodnjem intervjuju vam prvi razkrivamo nekaj oprijemljivih imen letošnjega programa, od tematskih in avtorskih retrospektiv pa do predpremier: Michael Haneke, Fatih Akin in Andrej Zvjagincev v Ljubljano pošiljajo svoje nove filme, da novih izdelkov Guillerma del Tora in Claire Denis niti posebej ne omenjamo. Popka samega še vedno najbolj motivira sestava tematskih retrospektiv (letos se pripravite na podrobno spoznavanje francoske kriminalke nekoč in danes ter na izlet v "čudežno leto 67" jugoslovanske kinematografije). Končno presojo tudi letos prepušča gledalcem, ki so festival že zdavnaj sprejeli kot ključno postavko svojih novembrskih prostočasnih udejstvovanj.

Uvodni film letošnjega Liffa je Pokliči me po svojem imenu režiserja Luce Guadagnina, ki žanje pohvale kot čutna zgodba o ljubezni in odraščanju. Je uvrstitev filma z LGBTQ-tematiko na "častno mesto" projekcije ob odprtju festivala vaše namerno sporočilo strpnosti in enakopravnosti?
Deloma se izbira filma navezuje na to, da naj bi v Ljubljano prišel režiser filma – vsaj ko smo sestavljali program, je potrdil, da pride. Zdaj se je situacija malce zapletla, a vsi upamo, da mu bo vendarle uspelo. Nekje sem zasledil vest, da se pripravlja na snemanje znanstvenofantastičnega filma na Zahodu. Očitno nimamo sreče z gosti filmov ob odprtju: že lani se je potem, ko smo že sestavili urnik, sfižil obisk Jerzyja Skolimowskega.

No, Pokliči me po svojem imenu je eden najlepših filmov leta, najbolj zrel Guadagninov izdelek doslej, in zdel se mi je primeren. Na izjemno zrel način obdela temo prve najstniške ljubezenske izkušnje; to je resnično film, ki gledalca gane. Razmerje med dvema moškima v filmih pogosto deluje bodisi malce posiljeno ali pa melodramatično, tukaj pa ne. Seveda pa je "misija nemogoče" pričakovati, da bodo vsi zadovoljni.

Družina Roka Bička, Ivan Janeza Burgerja in Naberšnikov film Slovenija, Avstralija in jutri ves svet: zastopanost slovenskega filma je letos nadpovprečna, pa niti ne omenjam koprodukcij Moški ne jočejo in Dan brez imena. Skuša biti Liffe reprezentativen, kar se tiče aktualne domače produkcije, glede na to, da na FSF širša javnost praviloma ne hodi? Ali pa je bilo letos samo toliko več izjemnih filmov?
Mogoče jih je na prvi pogled res veliko, a, konec koncev – zakaj pa ne? Velika večina festivalov zelo močno podpira domačo produkcijo.
Najbrž je vlogo igralo tudi to, da smo letos v Cankarjevem domu začeli dejavno sodelovati s Slovenskim filmskim centrom pri premierah novih filmov. Premiero v CD-ju sta v zadnjem času doživela mladinski film Košarkar naj bo in nato še Cvitkovičeva Družinica.
Film sester Mitevski, Dan brez imena, sem na spored uvrstil ravno zato, ker ga na Festivalu slovenskega filma niso predvajali. Ivan pa je po mojem menju tako ali tako najboljši slovenski film po osamosvojitvi, zato glede njega nisem bil niti v najmanjši dilemi. Naberšnikov film je bolj ljudski in bi znal bit uspešen na podoben način, kot je bil na primer Petelinji zajtrk. Bičkovo Družino bi osebno raje "prihranil" za marec in Festival dokumentarnega filma, a na marec nihče ne bo čakal. Hočem povedati, da gre po navadi za splet različnih okoliščin. Včasih mi kak film predvajajo zelo zgodaj, in obljubim, da ga bom uvrstil na spored, potem pa novi še kar prihajajo … (Smeh.)

Je obiskanost domačih filmov na Liffu sploh dobra? Konec koncev so to izdelki, ki jih imamo priložnost videti na rednih sporedih, in to po navadi že kar vzporedno s festivalom.
Slovenske filme na spored uvrstimo z eno, največ dvema projekcijama. Naberšnikov, Burgerjev in Bičkov film bomo predvajali po dvakrat, Bičkovega celo v manjši dvorani, ker je dokumentarec – bo pa to, po prvih reakcijah sodeč, morda celo eden od najtežje pričakovanih filmov festivala. Očitno Rok Biček dobiva določen status med ljubitelji resnejših filmov.

Spomnim se, da ste lani ob tem času potožili, kako kilav je bil program beneškega filmskega festivala, češ da konsistentno izgubljajo bitko s Torontom, canski festival, po drugi plati, pa je bil najboljši, kar pomnite. Ampak letos je bilo mogoče z več strani slišati ravno obratno diagnozo: medel Cannes, Benetke presegle vsa pričakovanja. Se strinjate s to oceno? Ali tirnice v industriji res niso tako utečene, da bi se dalo napovedati, kje bodo pristali vsi najperspektivnejši filmi? Je tekma vsako leto res popolnoma odprta?
Benetke so v resnici kot poznopoletni festival za visokoproračunske ameriške filme priročno okno za distribucijo. Zadnja leta se jim je nekako posrečilo, da so vsi poznejši oskarjevci premiero doživeli prav na Lidu. To se pravzaprav dogaja že od sredine devetdesetih, ko je takratni direktor Gillo Pontecorvo po dolgih letih spet odprl vrata hollywoodskim studiem; predtem so bile Benetke sistematično negostoljubne do ameriškega mainstream filma.
Letos je bil torej beneški program močen predvsem, kar se tiče ameriških fimov. Cannesa po drugi plati niti ne moti pretirano, da v zadnjih letih ne gostijo Hollywooda. Obrnili so se k t. i. "šokterapijam", kontroverznim filmom. Ne zanima jih več vrnitev v čase, ko so predvajali Vojno zvezd in Da Vincijevo šifro. Zanje je veliko pomembneje, da so malce bolj na robu in skušajo vzpostavljati določene smernice.
Z beneškega festivala ste na spored uvrstili kar nekaj filmov, denimo Foxtrot (r. Samuel Maoz), Trije plakati pred mestom (r. Martin McDonagh) in seveda zmagovalni film, Obliko vode Guillerma del Tora. Že sama zmaga tega filma je bila presenečenje – konec koncev sta bila avtorjeva zadnja dva filma nenavdihnjena Ognjeni obroč in Škrlatni vrh - in okrog njega tudi ni bilo popolnega konsenza. Nekatere je zmotilo, da je žirija z izbiro tega "Disneyja za odrasle" sprejela mainstreamovsko, varno odločitev, ki bi prej sodila na oskarje …
Težko bi rekel, da je bil v tekmovalnem programu letošnjih Benetk kak film izrazito boljši od Oblike vode. Ko sem videl Foxtrot, se mi je zdelo, da bi lahko bil zmagovalec, a je na koncu dobil "le" veliko nagrado žirije. Cel program je bil zelo mainstreamovski. Ljudi je zmotilo, da lahko na festivalu zmaga velik studijski film – zakaj pa ne, če je dober? Sam s tem nimam težav. Oblika vode je na ravni Panovega labirinta, ki je po mojem mnenju najboljši del Torov film.
Dobitnika zlate palme v Cannesu seveda niste mogli vključiti, ker je Kvadrat že prej prišel na redni spored art kinomreže. So pa zato na sporedu dobitnik nagrade žirije (Brez ljubezni, r. A. Zvjagincev), najboljša igralka (Diane Kruger v Obupani), igralec (Joaquin Phoenix v Nikoli zares tukaj) in najboljši scenarij (Ubijanje svetega jelena, r. Yorgos Lanthimos). Zato je pač toliko opazneje, da v tej četici manjkata Sophia Coppola in njen The Beguiled, za katerega je – šele kot druga ženska v zgodovini – dobila nagrado za najboljšo režijo. Film je bil sicer tarča kritik, češ da iz zgodbe, ki je postavljena v čas Konfederacije ameriških držav in tematizira rasizem, črta temnopolte like. Zakaj Coppola ni prepričala vas?
Film bi moral že takoj po canskem festivalu predvajati tudi pri nas; na Kolosejevi spletni strani je bil že napovedan. Pozneje ga je distributer umaknil, češ da nima potenciala pri občinstvu. Tudi sam sicer nisem bil njegov velik oboževalec, a ko so ga umaknili, sem pomislil, da bi ga morda lahko uvrstili na Liffe. Nato pa sem ugotovil, da je na DVD-ju oz. BluRayu izšel desetega oktobra. To pomeni, da torrenti opravijo svoje in nima več smisla film predvajati na festivalu. Pa čeprav je to film, ki ga je treba videti na velikem platnu, če ga že gledaš.

Obstajajo določeni veterani evropskega filma, ki se z vsakim novim filmom verjetno že samodejno uvrščajo na ugledne festivale. Mednje prav gotovo spadata Mihael Haneke in Joachim Trier, ki na Liffe pošiljata filma Srečen konec (Haneke) in Thelma (Trier). Sta še vedno v vitalnem ustvarjalnem zanosu ali pa imamo tu opravka z venenjem v slogu Woodyja Allena?
Pri Hanekeju se mnenja tako ali tako vedno krešejo. Ne bom rekel, da je Srečen konec njegov najboljši film, je pa zelo vznemirljiv. Ni samo inteligenten avtor v obrtniškem smislu, ampak zna tudi "prebrati" občinstvo, razume, kaj je trenutno aktualno. Ves prvi prizor filma se zgodi na mobilniku, kot nekakšen resničnostni šov, kot "live streaming" nekega zelo intimnega dogodka. Morda film ni vrhunec Hanekejevega opusa, je pa zagotovo vreden ogleda. Režiser zna tudi dovolj vsiljivo v zgodbo vpeljati temo, kot je begunska problematika. Pri marsikomu bi to izpadlo ceneno ali preračunljivo. Pa Isabelle Huppert nastopa v filmu! Neverjetno produktivna igralka je, tudi letos jo bomo videli v več filmih. Kdaj sploh spi? (Smeh.)

Posebnost festivala Liffe je sekcija Perspektive, posvečena prvencem in drugim filmom. Šopek celovečercev v Perspektivah je po navadi za gledalce največja neznanka. Kakšni so letos njeni skupni imenovalci? Razen tega, da večina filmov prihaja iz Evrope?
Reči si upam, da so Perspektive letos še celo najbolj geografsko (in tematsko) razgibane v svoji zgodovini. Tokrat imamo v izboru prvič vzhodnoazijski film, pa seveda par južnoameriških in dva iz ZDA. Neznansko sem zadovoljen z letošnjim tekmovalnim programom. Celo tako zelo, da je v njem enajst namesto običajnih desetih filmov: nisem imel srca, da bi katerega od njih vrgel ven, ker se mi je zdelo, da si vsi zaslužijo tekmovati.
Med seboj so filmi zelo različni: od delavskih tematik do ljubezenske zgodbe in melanholične melodrame, črne komedije ter filma o ekstremni religiji - Menashe je zgodba o ortodoksnem judovskem okolju. Britanski film Nisem čarovnica je v resnici film zambijske režiserke Rungano Nyoni, ki je posnela afriško zgodbo.
Zanimiv se zdi tudi francoski film Mlada ženska, scenaristični in režijski prvenec Léonor Serraille, ki je avtorici prinesel nagrado za najboljši prvenec letošnjega festivala v Cannesu.
To je zelo komunikativna komedija o ženski pri tridesetih, ki se še išče. Tematsko soroden mu je na primer tudi film Daphne (r. Peter Mackie Burns), ki ima praktično identično protagonistko. Tridesetletnico, ki se počuti prestaro, da bi še počela neumnosti, in premlado, da bi se ustalila. V resnici je bilo letos kar nekaj filmov na temo žensk na prelomnicah.
Lani je v tej sekciji "novincev" zmagala ikona srbskega filma, Mirjana Karanović z Dobro ženo. Letos se vrača, sicer ne kot režiserka, ampak z vlogo v filmu Rekviem za gospo J. Na Berlinalu je film Bojana Vuletića naletel na topel sprejem.
Vuletić je posnel tipično balkansko, črno komedijo o ženski, ki razmišlja o smrti. Kar nekaj avtorjev filmov v Perspektivah je tudi že potrdilo svoj prihod, med njimi Vuletić. Vemo, da je še neznane avtorje lažje navdušiti za prihod kot bolj priznane avtorje, ki jih tako majhno območje pač ne zanima. V zadnjih letih skušamo pri novačenju gostov nastopati skupaj z zagrebškim festivalom, da lahko avtorjem ponudimo vsaj dva teritorija za promocijo.

Posvetiva se za hip sekcijama Retrospektiva in Fokus, ki sta letos obe v znamenju francoskega filma. V uvodniku Olaf Möller zapiše, da je francoska kriminalka v zadnjem desetletju in pol doživela veličastno vrnitev, pa čeprav se onkraj meja njene domovine tega skoraj nihče ne zaveda. V resnici tudi na prejšnjih izdajah Liffa Francija ni bila zastopana s tem žanrom.
Dejansko gre za veliko neznanko francoskega filma. Na festivalih teh filmov praviloma ne predvajajo, ker so žanrski, čeprav načenjajo tudi aktualne teme, kot sta begunstvo in ksenofobija. Na prvi pogled so pretirano eskapistični, hkrati pa preveč specifično francoski, da bi zanimali angleški ali ameriški trg. Pritegnilo me je ravno to, da gre za izjemne filme, ki še niso bili prikazani zunaj frankofonega območja. Gre za izjemno generacijo režiserjev, pri katerih sem se skušal omejiti na izdelke zadnjih petih let. Tako ali tako sem ljubitelj francoskega krimiča in že leta sem iskal izgovor, da bi naredil retrospektivo klasičnih kriminalk iz sedemdesetih let. Mislim, da gre za dober izbor. Vsi ti filmi si zaslužijo, da jih ljudje vidijo. Žal gre za zelo marginalizirano produkcijo - pa so nekateri od teh filmov zelo komercialni! Konvoj je na primer francoska različica Hitrih in drznih, s to razliko, da je bolj inteligenten in dramaturško lepše speljan. Tak film – in Konvoj ima celo lokalnega distributerja - bi pričakoval na sporedu multipleksa. Pri obilici filmov, ki se valjajo okrog, nekateri pač ne najdejo poti do kinodvoran.

Če nimam časa, da bi si ogledala vseh 15 francoskih filmov v obeh omenjenih sekcijah, kakšen pristop priporočate? Kateri filmi iz sedemdesetih so klasike?
Obstajata dve veji francoskega krimiča. Melvillov Rdeči krog gotovo pripada estetizirani, "kul" veji. Nato je tu še bolj realističen pristop, ki ga pooseblja Alain Corneau s Črno serijo in Izbiro orožja. Večina teh filmov je bila izjemno aktualnih za svoj čas: Sodnik, imenovan šerif (r. Yves Boisset) je razkrival korupcijo v policijskih vrstah in sodniških krogih. Policijska vojna (r. Robin Davis), je pokazala, da tudi v policiji obstajajo rivalstva in igre moči. I kot Ikar (r. Henri Verneuil) je zgodba o atentatu na Kennedyja, postavljena v francosko okolje. Vsem tem filmom je skupno, da so bili magnet za največje zvezdnike francoskega filma, od Jean-Paula Belmonda in Alaina Delona do Gerarda Depardieuja in Catherine Deneuve. V Franciji je bil ta žanr vedno zelo čislan in ga tudi resni igralci niso jemali kot "samo" žanr.

"Mirno lahko trdimo, da je jugoslovanska kinematografija leta 1967 sodila v vrh svetovne ustvarjalnosti," ste zapisali sekciji Čudežno leto '67 na pot.
Šlo je za noro uspešno in kakovostno letino jugoslovanskega filma. Škoda je samo, da je stanje kopij v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah tako žalostno, da se ne da narediti močne, potujoče retrospektive za vse nevedne poznavalce filma z Zahoda. Dejansko te filme poznajo starejše generacije, ki so hodile na festival v Pulj. Zgodovinarji, mlajši od 50 let, ne vedo ničesar o eni najbolj vznemirljivih generacij svojega časa znotraj svetovnega filma. Te velike klasike niso bile dovolj videne.

Vemo, da pri sestavi programa vsako leto vsaj s kakim naslovom malce tvegate. Lani ste denimo ob vsaki priložnosti ponudili podporo neklasični komediji Toni Erdmann ali pa Verhoevnovi Oni, in oba filma sta bila na koncu dobro sprejeta. Kateri filmi so letos tisti, za katere upate, da jim bomo dali priložnost, čeprav jih ni čisto lahko popredalčkati?
Ob omenjena naslova sta bila takrat že precej razbobnana; morda je bil Toni Erdmann malce tvegan zaradi dolžine, pa tudi nemški film na Liffu ni ravno stalnica.
Letos si najširšo pozornost gotovo zasluži film O telesu in duši madžarske režiserke Ildikó Enyedi, ki je sicer dobitnik zlatega medveda v Berlinu in kot tak že prihaja z določeno težo. Gre za ljubezensko zgodbo, ki je postavljena v klavnico – nekaj res posebnega. Boste videli! (Smeh.)

Sekcija Ekstravagance je letos z zgolj štirimi naslovi videti malce uplahnjeno. Je med njimi kak film, ki bo dvignil toliko prahu, kot ga je lani kanibalska grozljivka Surovo? O Zvodnikih ljubezni (r. Ben Young) s festivalov prihajajo poročila, da ljudje zapuščajo projekcije.
Bal sem se, da bodo vsi opazili skrčeno sekcijo Ekstravaganc. Deloma je razlog v tem, da imamo sekcijo novega francoskega krimiča, v kateri je nekaj filmov res ekstravagantnih – že omenjeni Konvoj in Roparska ekipa bi prav gotovo spadala mednje. Vsi ljubitelji Ekstravaganc so res vabljeni tudi na francoski Fokus.
Zvodnika ljubezni je precej realističen film o ugrabitvi najstnice, posnet po resničnih dogodkih v Avstraliji v osemdesetih (zakonca sta ugrabljala dekleta in se nad njimi izživljala). To ni film, kjer bi bilo nasilje namenjeno smehu ali uživanju; prej je podobno tistemu v zgodnjih filmih Gaspara Noeja, npr. Sam proti vsem.
Belgijski par Hélène Cattet in Bruna Forzanija, ki rad meša različne žanre, nekateri gledalci najbrž že poznajo. Njun novi film Naj trupla porjavijo je neki hibrid špageti vesterna in deviantnosti s pridihom sedemdesetih; vse skupaj je težko definirati. Priča smo videospotovski estetiki, ki tudi meni osebno zelo imponira. Nato je tu še Alex de la Iglesia, prav tako tudi že legenda (na področju španske črne komedije). Njegov Bar med temi štirimi nekako še najbolj komunicira z mainstream občinstvom. Obdobje senc (r. Kim Jee-woon) je korejski politični film, postavljen v trideseta leta in izjemno režiran. V zadnjih letih smo se malce odvadili dobri žanrskih korejskih filmov: tudi sami so preveč zašli v nekakšno rutino.

Na lanskem festivalu se je izkazalo, da so tudi, denimo, malo bolj zahtevni filmi imeli visoko gledanost in tudi dobili visoke ocene občinstva, na primer Ne glej mi v krožnik, Sieranevada itd. Občinstvo se torej ne ravna vedno po predvidljivih parametrih izbiranja predpremier in komedij s Sundancea. Ali to pomeni, da je festival Liffe v vseh teh letih tudi naredil svoje za "vzgojo" filmskega občinstva? Si zaradi tega "upate" sestavljati zahtevnejši program festivala?

Mislim, da je občinstvo na Liffu izobraženo in da ve, kaj hoče: predvsem hoče to, česar sicer čez leto v kinu ne morejo videti. Mislim, da je to še vedno najmočnejši magnet, čeprav nekateri seveda prihajajo predvsem zaradi mainstream filmov. Kar malce sem se ustrašil, ko sem na koncu dobil privolitev za predvajanje vseh treh hollywoodskih filmov iz Benetk, na kar nisem niti računal – lani, ko sta bila v igri Jackie in Dežela La La, nisem dobil niti enega. Letos pa prihajajo Oblika vode, Trije plakati pred mestom in Pokvarjeno predmestje. Veliki studii se obnašajo toplo-hladno, včasih potrdijo in včasih ne.

Zazdelo se mi je, da so trije izrazito mainstreamovski ameriški filmi na Liffu morda celo preveč – a po drugi strani se mi zdijo vsak na svoj način zanimivi, celo George Clooney (režiser Pokvarjenega predmestja, op. n.), za katerega bo marsikdo pripomnil, da nima kaj početi na Liffu. Verjetno bodo njegov film prišli gledat ljubitelji bratov Coen, saj temelji na njunem scenariju.
Treba je najti neko zdravo ravnovesje. Če med stotimi filmi ne najdeš nobenega zase, bi si skoraj upal trditi, da te film ne zanima. Konec koncev bi težko našli bolj eksotične filme z oddaljenih koncev sveta, kot jih imamo letos.

Lani ste izdali 44 tisoč vstopnic, kar je še malo več kot leto pred tem. Liffe ima torej stalno rast. Ima še kakšno prostor za širitev? Ali pa je tako po dolžini trajanja kot po številu dvoran dosegel zgornjo mejo obvladljivega?
Vsaj dokler obisk ne pada, smo zelo veseli. V zadnjih petih letih je bilo že manj, pa tudi že več obiskovalcev. Vse, kar je nad 40 tisoč, se nam zdi sijajna številka. Ne vem, ali bomo presegli rekord iz leta 2011, ko je bilo 50 tisoč obiskovalcev.

Po proračunu in velikosti se s kakim Viennalom ali münchenskim festivalom ne moremo primerjati. Potencialno je naša primerjava zagrebški festival. Festival v Rotterdamu, ki velja za festival B-kategorije, ima 13-milijonski proračun, Locarno 11-milijonskega. Po teh parametrih smo v resnici že v C-kategoriji. Nismo tip festivala za industrijo, ki bi pritegnil producente, distributerje … Naš festival je, tako kot večina majhnih, namenjen lokalnemu prebivalstvu.

Lani je Liffe poleg Ljubljane in Maribora prvič gostoval v Novem mestu in Celju. Je treba počakati nekaj let, da postane festival v nekem kraju dobro obiskan, ali pa je bil odziv že v prvo pozitiven? Obstajajo načrti, da se bo izbor filmov, ki jih predvajate v drugih krajih, sčasoma povečal? Letos so zunaj Ljubljane praviloma na sporedu Predpremiere.
Tako je predvsem zaradi logistike. Filme, ki so za naš trg že odkupljeni, lahko večkrat zavrtimo. Pri drugih dogovor velja za nekaj projekcij, po navadi za dve ali tri. Širitev je deloma posledica zanimanja lokalnih kinematografov, ki se res trudijo za svoje občinstvo, deloma pa vse bolj krvave bitke za evropska sredstva. Ustrezati je treba zahtevam Bruslja in upoštevati, kar predlagajo. Na jesenski razpis Medie, na katerem sredstva dobi 30 festivalov, se je prijavilo več kot sto festivalov. Število točk, ki jih je treba doseči, je vedno višje: lani so prag dvignili na 82 od stotih točk. Pri prijavi je treba biti res previden. Spet gre torej za mešanico lokalnih interesov in "ugajanja" Medii, ki se trudi za čim širšo videnost evropskega filma.

In še klasično vprašanje za konec: pet filmov, ki jih na letošnjem Liffu ne gre zamuditi.
Rdeči krog (r. Jean-Pierre Melville), ki je moj najljubši film ali pa vsaj eden od njih.
Kača s tisoč urezi (r. Eric Valette) iz sekcije Fokus - še posebej, ker v goste prihaja tudi režiser.
Iz sekcije Čarobno leto '67 bom izbral Praznik (r. Đorđe Kadijević), ki je verjetno najmanj znan med črnovalovskimi klasikami. Izjemen primer grozljivke znotraj partizanskega filma.
Sveti zrak (r. Air Shady Srour) - izraelski film, ki ima velik potencial pri občinstvu in bi lahko bil tudi uspešnica v okolju multipleksov. Tipični bližnjevzhodni film, ki na blagohumoren način obravnava trk krščanstva, judaizma in pa islama na Bližnjem vzhodu.

Če mi ostane samo še eden, bom izbral Vestern, odlični film nemške režiserke Valeske Grisebach, ki veliko premalo snema. Vestern je njen prvi projekt v zadnjih devetih letih.
Tekmovalnih filmov ne bom komentiral, bi pa opozoril, da ima nizozemski kandidat Fino se imamo (r. Daan Bakker) najbolj norih, duhovitih uvodnih petnajst minut. Nekaj podobnega, kot je bil lani film Toni Erdmann.