Tako razmišlja režiser Gregor Božič o celovečernem prvencu Zgodbe iz Kostanjevih gozdov, velikem zmagovalcu letošnjega FSF-ja in enem najtežje pričakovanih slovenskih filmov zadnjih let.

V filmu, o katerem se je Ana Jurc z režiserjem pogovarjala pred nocojšnjo projekcijo v slopu festivala Liffe, Božič slika Benečijo v času pred drugo svetovno vojno. S soscenaristko in producentko filma Marino Gumzi sta zgodbo postavila v obmejno beneško vasico. Te kraje je tedaj zaznamovala huda revščina, tamkajšnje prebivalstvo jih je zato množično zapuščalo.
Pridih pravljičnega spremljajo pripovedi zadnjih prebivalcev z gozdom poraslih dolin, ki se svojih domov še niso odločili zapustiti, Božič pa njihove usode osvetljuje z izpiljenim vizualnim slogom, ki kaže nežno naklonjenost do narave. "Ko gledam te konce, se vidi, da država vanje ne vlaga toliko kot v Ljubljano, zato se tam dogaja eksodus mladih. Na ta način sem opazoval situacijo – starega človeka, ki gleda razkroj te družbe, hrkati se pa mora ukvarjati s svojim poslom," pravi.

Film, ki se ga vse od premiere opisuje s samimi presežniki, stavi na pravljično vzdušje, s katerim slika odročne in vse bolj osamljene kraje, polnih nadvse nadrealističnih zgodb. Eden izmed literarnih navdihov Zgodb iz Kostanjevih gozdov so bili tudi zapisi Čehova, Božič in Marina Gumz pa sta si od samega začetka zamislila predvsem poklon pravljičnemu in navdihujočemu. Da bi zgodbe ljudi slikali s socialnim realizmom, jih nikoli zares zanimalo. "Prvič zaradi tega, ker ne verjamem v socialni realizem oziroma rekonstrukcijo historične zgodbe. Vedno mi je bilo čudno, da bi leta 2019 pokazal, kako je zares bilo. Po drugi strani pa gre tudi za to, da ko sem hodil v te kraje, so bili impulzi na neki način vsi nadnaravni, atmosferski, ljudje tam so mi pripovedovali povsem surrealne zgodbe."

Ena izmed teh pripoveduje o tem, kako se je neki oče samohranilec čez noč izselil v Venezuelo in v hiši pustil svoja otroka. Ta sta se morala nekako znajti, in ko so vaščani pozneje odkrili, da sta ostala sama v hiši, so videli, da sta pokurila del poda hiše, da sta si grela, in skakala po kostanjevih tramovih, ki so ostali. Tu je zgodba o možakarju, ki je bil slikar, in kdor mu je dal jesti in piti, mu je poslikal hišo. "Te freske smo nekje zares našli in stvar je izjemna. Ves strop je poslikan z živalmi in rožami."

Kot eden vizualnih navdihov jim je pri snemanju služilo naivno slikarstvo, denimo žanrske slike Ivana Generalića, ki so vselej zasidrane v resničnosti, prepredeni s pravljično kopreno. In tudi like in samo sliko so skušali približati vtisu slike, vse je šlo v smeri estetizacije, stiliziranosti in karikature, pravi Božič. "V filmu smo se zelo trudili, da je videti dvodimenzionalno, da ni realistično podan, ampak deluje kot slikanica."

Kostanjevi gozdovi, ki bodo po projekcijah na Liffu prišli tudi na reden kinospored, so brez dvoma največji dogodek letošnje slovenske filmske scene. "Slovenski film še nikoli ni bil v tako dobri formi," je ob filmu zapisala kritičarka Ana Šturm.

Svetovno premiero je film doživel na slovitem festivalu v Torontu, slovensko občinstvo ga je prvič videlo na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, kjer je osvojil 11 vesen. "Mislim, da je zmaga v Portorožu, navsezadnje tudi priznanje občinstva, filmu dala možnost, da si ga pogleda tudi kdo, ki sicer art filmov ne gleda.

Filmska in igralska zasedba je mednarodna; pri filmu (nastal je v produkcijski hiši Nosorogi) so sodelovali ustvarjalci iz sedmih držav. Glavne vloge zasedajo Massimo De Francovich, Giusi Merli, Ivana Roščić, v stranskih pa bo mogoče videti Tomija Janežiča, Anito Kravos, Natašo Keser in Janeza Škofa.