Nejasnosti okrog njegovega debija stopnjujejo tudi nekateri "uradni" viri, saj za celovečerni prvenec razglašajo njegovo drugo celovečerno delo, Črnce (Crnci) iz leta 2009. Ki pa sploh niso samostojen projekt, saj jih je Jurić posnel v dvojcu z Goranom Devićem. Tako sploh ni presenetljivo, da bi tako Jurić sam kot tudi njegovi kronisti njegovo sodelovanje v omnibusu Seks, pijača in krvosesi (Seks, piće i krvoproliće) najraje zamolčali, saj z njim zmeda postane že skoraj neobvladljiva.

No, nekaj pa je v njegovem opusu vendarle popolnoma gotovega – namreč to, da je Kosec (Kosac), s katerim se nam je predstavil v sklopu Liffove festivalske sekcije Panorama in s katerim je na zadnjem puljskem festivalu osvojil prestižnega oktavijana za najboljši film (ob tem pa še ščepec zlatih aren), nesporno njegovo daleč najboljše delo!

Naj vam že takoj na začetku priznam, da se že dolgo nisem tako zelo naslajal nad tem, kako me film zavaja, izziva in intelektualno draži. Kosec je tiste vrste delo, ki od gledalca terja natančno branje tako forme kot vsebine. Na primer: sprva se nam dozdeva, da nam celota prinaša preplet treh enakovrednih zgodb oziroma enakovrednih likov. Šele pozneje, ko se od filma že malce distanciramo in še enkrat premislimo, katere elemente nam v zgodbi posameznega lika razkriješ, postane jasno, da si Ivu, možu s traktorjem, namenil večjo težo, saj se le njegova zgodba sklene.
Res je, ste dobro opazili. Številni tega ne opazijo, čemur se jaz pravzaprav čudim. Sam sem namreč pri snovanju filma vseskozi imel v mislih, da je Ivo osrednji lik filma, da torej snemam film o njem. Saj sem ga ne nazadnje po njem tudi naslovil. Drugi dve zgodbi sta bili zame vedno sekundarni, njuna vloga pa je bila predvsem v tem, da glavno zgodbo podpirata in zanjo ustvarjata atmosfero. Tako mladeničeva zgodba sproži zaplet, zgodba policista pa naj bi v film vpeljala namig o kolektivnem občutku krivde in slabe vesti tistega družbenega okolja, ki Ivu ni pustilo, da bi ubežal svoji preteklosti.

No, ne vem sicer, če je to v film popolnoma jasno razvidno, a tak je bil moj namen. Poglej, ker to okolje Ivu ne dopusti, da bi preteklost pustil za sabo, da bi lahko pozabil na svoj zločin, pa čeprav je kazen zanj že zdavnaj odplačal, ta na zemlji dela ponoči, saj se le tako lahko izogne srečanjem z ljudmi in njihovimi obtožujočimi pogledi. V Ivu vsi še vedno vidijo morilca in posiljevalca, ne pa človeka, ki je že zdavnaj odslužil kazen za storjeni zločin. Le tista neznanka, ki ji Ivo priskoči na pomoč, mu je kljub opozorilom pripravljena dati priložnost in ga sprejeti kot človeka. Ivo takrat za trenutek znova zaživi in v njem se prebudi upanje, da je tej mori vendarle moč ubežati. A kaj ko kmalu zatem na njegovih vratih potrkajo policisti, njega pa prebode bolečina spoznanja, da v tem okolju preteklosti nikoli ne bo mogel ubežati ...

Takrat se njegova zgodba sklene, saj se Ivo odloči za samomor (v katerem pa sam nisem videl dejanja obupa, temveč gesto radikalnega upora: raje kot za življenje v ponižanju se Ivo odloči za pogumen in dostojanstven odhod v smrt – z lastno roko si nož zasadi v srce). Nasprotno pa ostaneta drugi dve zgodbi že skoraj begajoče nedokončani ...
Res je, za tako rešitev sem se odločil zavestno, saj sem hotel, da bi se gledalec vseskozi jasno zavedal, da imata glede na Ivovo manjšo težo in da sta tej podrejeni. Priznati moram, da sem zaradi strahu, da mi to ne bo uspelo doseči in da bosta povozili Ivovo zgodbo, v procesu snemanja njuno strukturo še dodatno razprl, ju še močneje zrahljal. No, zdaj opažam, da to mnoge kar precej zmoti.

Nasprotno! No, vsaj sam sem nič manj kot navdušen nad to vašo potezo in nad njenimi učinki, ki jih je mogoče opazovati v filmu ... Namreč, prav ta radikalna odprtost mladeničeve in policistove zgodbe je tisto, kar Ivovi omogoči, da ju na neki način okuži in tako povzroči, da se tudi nad njiju dva zgrnejo demoni preteklosti in ju lovi njeno prekletstvo! Kmalu spoznamo, da sta tudi onadva ujetnika tako lastne, intimne preteklosti kot tudi kolektivne, na primer vojne in preteklosti mesta, Osijeka.
Natanko tako! No, na tem mestu moram pojasniti, da se v lastnem procesu ustvarjanja filmov še najraje posvečam kreiranju in razvijanju atmosfere, tistega, "kar je v zraku". Ta element je zame izjemnega pomena. Zato običajno prav njega postavim v izhodišče svojih filmskih projektov.

Tokrat sem na primer hotel posneti film o svojem rojstnem mestu. A pri tem nisem niti pomislil na to, da bi mi izhodišče predstavljal neki dogodek ali neka oseba iz njegove zgodovine, prav tako ne kakšna njegova arhitektonska značilnost ali distinktivna poteza krajine. Ne, izhajal sem iz tega, da si želim zgodbo o njem prepojiti z melanholijo, da bi iz nje vel pesimizem, ki ga zaznavam med sprehodi po mestu, šele nato pa sem se lotil iskanja oziroma ustvarjanja likov, ki so povezani z njegovo pol preteklo zgodovino.

Nekatere vaše domislice in rešitve, pa naj gre za tiste na pripovedni ravni ali tiste, ki zadevajo mizansceno, so naravnost navdušujoče! Na primer, že s tem, ko ste nosilce treh zgodb porazdelili med različne starostne skupine, nato pa k njim pripeljali še najmlajšo, z zgodovino neobremenjeno generacijo, ste s tem stkali kompleksno družbeno tkivo, ki vibrira v ritmu dinamike medgeneracijskih odnosov ...
Uh, hvala. Da, priznam, tudi sam vidim, da so se mi določene stvari resnično posrečile. In znova sem dobil potrditev maksime, da je manj lahko več. Poglejva na primer k prizoru v gostilni. Kot si že sam ugotovil, mu ritem daje napetost, ki jo je zaznati tako med posameznimi liki kot tudi med generacijskimi skupinami. V tem prizoru lahko pozoren gledalec razbere resnično veliko. Za eno svojih najbolj posrečenih in učinkovitih potez imam na primer vpeljavo tistega molčečega, rahlo avtističnega veterana. Ta lik veliko pove o tragični preteklosti mesta, v njegovem katatoničnem plesu pa se silovito izrazi njegova osebna travma in bolečina.

Kosec je resnično svojsko delo. S svojo skrajno odprto formo, ki je v sodobni filmski produkciji vse bolj redek fenomen, gledalca preseneti in zmede, saj ga vodi naprej, a ga nikamor ne pripelje, v njem poraja številna vprašanja, odgovorov pa ni in ni ...
Se popolnoma strinjam. V "opravičilo" naj povem, da sem se v tem pogledu zgledoval pri Robertu Altmanu in njegovem filmu Tri žene, ki ga je opisal kot delo, ki ga gledalec lažje začuti, kot pa razume. Lotil sem se torej svojevrstnega pripovednega eksperimenta. Ali sem bil pri tem uspešen ali ne, pa bo najbolj jasno pokazalo obdobje, ko bo film v distribuciji.

Malce ste se poigrali tudi na ravni žanrskega okvira dela ...
Seveda, na to namiguje že sam "zlovešči" naslov. Pa tudi sicer ima predvsem prva, Ivova zgodba, številne elemente srhljivke, na trenutke celo grozljivke. Moški in ženska se sama srečata v noči, njuno srečanje pa je vsaj na začetku nabito z napetostjo in nemirom. Tu je še traktor, ob katerem samo čakamo, kdaj bo oživel kot Carpenterjeva Christina ...

Priznati moram, da sem se ob razmišljanju o vašem filmu v nekem trenutku spomnil na Carverja in na njegove zgodbe, na te, največkrat prav tako nezaključene fragmente iz življenja preprostih ljudi, ki se na neki nenavaden način prepletajo med sabo. Kdaj je do tega pravzaprav prišlo? Že v fazi pisanja scenarija ali šele pozneje, v fazi montaže?
Zanimivo, tudi sam sem se med pisanjem scenarija večkrat spomnil na Carverja. Sprva sva s sodelavko pri scenariju, Jeleno Paljan, namreč imela tri zgodbe, ki so si sledile ena drugi. A stvar nikakor ni delovala. In tako sem se med montažo k sreči znova spomnil na Carverja in njegove kratke zgodbe, za katere se zdi, kot da se dogajajo hkrati. Tako smo tudi sami temeljito predelali material in nastal je Kosec.