Čilskega režiserja Pabla Larraína, ki je leta 2012 z za oskarja nominirano dramo No na muho vzel Pinochetov režim, v Klubu ne zanima Cerkev kot simbol krščanske dobrote, (samo)odpovedovanja in ljubezni, pač pa tista druga Cerkev - dobro naoljena mašinerija, temačna organizacija, kakršno jo je v svojem dokumentarcu Mea maxima culpa denimo razkrinkaval Alex Gibney. Čeprav v vsem filmu ne bo niti enega novinarja ali policista, ki bi skušal iz omar privleči okostnjake pedofilije v duhovniških vrstah, je jasno, da je nastopil trenutek za obračun.

Klub je klavstrofobičen, kavstičen film, prežet z negativno energijo in prav gotovo v duhovnem sorodstvu s Pasolinijevim izdelkom Salo ali 120 dni Sodome. Zavit je v ubite odtenke modrine in brezupne sivine (zasluga za to gre direktorju fotografije Sergiu Armstrongu, ki večinoma uporablja široke kadre). Formalna plat filma se z vsebinsko zliva prav v figurah duhovnikov, ki celo v frontalnih kadrih (in teh je veliko) privzemajo nekakšno motno, razpršeno kakovost - kot da od razumevanja in odpuščanja ostajajo ločeni za neprebojno membrano.

V zakotni obmorski vasici La Boca v Čilu, daleč od oči (in srca) Vatikana, ob pusti plaži na prvi pogled mirno in složno skupaj prebivajo štirje benigni starčki. Kolarjev sicer ne nosijo, a ker drug drugega nazivajo z "očetom", postane jasno, da so duhovniki. Njihovi dnevi v "klubu", v katerem si nihče zares ne želi članstva, minevajo v tihi rutini, z edinim razvedrilom v obliki rasnega hrta, ki ga pošiljajo na pasje dirke in nanj prav nekrščansko tudi stavijo (kar je očitno sprejemljiva oblika pokore, ker je "hrt edina pasma psa, omenjena v Bibliji").

Hišna pravila so jasna: v mesto smejo duhovniki samo ob zori in mraku, nikoli v skupinah, ne smejo imeti mobilnih telefonov, nobene komunikacije z vaščani, nobenega samozadovoljevanja, nobenega denarja. Zakaj so starčki tako strogo nadzorovani, kaj kmalu razjasni prihod zapitega klošarja Sandokana (Roberto Farias): razkorači se na ulici pred njihovo hišo in začne na ves glas deklamirati vse načine, na katere se je eden izmed duhovnikov nad njim v otroštvu spolno izživljal. Žrtev ("črni angel", mu pravi senilni oče Ramirez) je odrasla in hoče biti slišana - v nasprotju s hrtom, ki bo v nedogled pokorno sprejemal dresuro svojih skrbnikov. Teh zavrženih dejanj na platnu nikoli ne vidimo, a so zažrta v vsako poro zgodbe.

Obkoljeni duhovniki letajo okrog kot kokoši brez glave, dokler kriza ne najde katalizatorja v najnovejšem članu skupinice, ki je šele kako uro pred tem vkorakal skozi vhodna vrata. Oče Lazcano (José Soza), ki je še malo predtem trdil, da "on pa že ni eden izmed teh bolnikov", položaj reši z edinim (nasilnim) načinom konfrontacije, ki mu še preostane.

Film je nedvoumna moralna obsodba grešnih duhovnikov in njihovega početja, obenem pa se ne zadovolji s "preprosto" rešitvijo bičanja protagonistov in razkrinkavanja njihovih grehov, ki bi lahko vodila v melodramo. Larraín jih naslika kot človeška bitja, kot nesrečne - a vse prej kot simpatične - posameznike, ki tudi v varni hiši, čeprav še vedno popolnoma zaščiteni pod varnim okriljem Cerkve, niso našli poti do kesanja in miru. "Potlačeni nagoni? Kralj tega početja sem," lucidno izjavi oče Vidal (Alfredo Castro). Te stare človeške razvaline ne živijo, pa tudi trpijo ne zares: ujeti so v vice brezdelja med ruševinami lastne preteklosti.

Nad četverico "azilantov" bedi na prvi pogled mila, a v resnici skrajno makiavelistična redovnica Monica (režiserjeva žena Antonia Zegers), ki svoje varovance z zapovedmi in pravili drži na kratki vrvici, obenem pa jih zna lucidno zaščititi pred grožnjo "nove Cerkve". Ta se v njihovi sredi pojavi v podobi mladega očeta Garcie, ki ga je Vatikan v čilsko zakotje poslal, da bi svinjarijo pometel nazaj pod preprogo - ali pa hišo zaprl, če bi se to izkazalo za nemogoče. Idealistični Garcia (Marcelo Alonso) išče nekakšen kompromis med lastnimi predstavami o veri, interesom organizacije, ki ji služi, in blaginjo starčkov, za katere je kar naenkrat zadolžen. Vse skupaj je seveda toliko težje, ker duhovniki niso pripravljeni na spoved: z izgovori in izmikanji zanikajo ali pa opravičujejo svoja dejanja, ki segajo od pedofilije in sodelovanja s Pinochetovim režimom pa do tega, da je oče Ortega (Alejandro Goic) kradel novorojence revnih najstnic in jih prodajal bogatim družinam.

A v lastnih očeh so očetje seveda, še vedno, dobri in sveti možje. S tem, da jih postavlja v rutinske, skoraj banalne situacije, Larrain podčrta vulgarnost njihovega položaja. Zlo na svetu, nam pokaže, ni posledica nekakšnih nedojemljivih, demonskih sil, pač pa delo popolnoma vsakdanjih, prepoznavnih likov. In prava težava morda niti ni zlo sámo, pač pa ravnodušnost in zavestno obračanje pogleda - tako v Cerkvi kot v družbi. In ko je Zlo pritisnjeno v kot, kot v srhljivem sklepnem dejanju pokaže Klub, bo ugriznilo nazaj, pa naj bo v telesih še tako senilnih starčkov.

Ocena: 4, piše Ana Jurc