Zgodi se film z zabavnimi dialogi, polnimi cinizma, metafor in nepričakovanih življenjskih modrosti, ki so bile odkrite, pozabljene in ponovno najdene v teku življenja.

Paolo Sorrentino, ki je bil za Neskončno lepoto (La grande bellezza, 2013) nagrajen z oskarjem, tudi v svojem novem filmu v glavno vlogo postavi ostarele. Oziroma, da se bolje izrazim - starejše. Vendar si filma ne bi mogla biti bolj različna. Mladost (Youth, 2015) ima v sebi tisto preprostost in skorajda nežnost, ki je v Neskončni lepoti nismo videli. Je film, v katerem je vse izrečeno z razlogom. Vendar tako preprosto in nevsiljivo, da sprejmemo vse, brez nepotrebnih vprašanj. Sorrentino je z Mladostjo zapustil tudi njemu tako ljubo zavetje Italije in italijansko govorečih igralcev, ki jih je zamenjal za angleške.

Freda Ballingerja (Michael Caine) v toplicah obišče odposlanec Buckinghamske palače s prošnjo, da bi za rojstni dan princa Filipa oddirigiral svojo najslavnejšo kompozicijo, Preproste pesmi. Kraljica bi mu rada podelila tudi viteški naziv. Fred ga zavrne zaradi "osebnih razlogov".

Michael Caine v vlogi Freda Ballingerja in Harvey Keitel kot že skoraj odpisani režiser Mick Boyle sta v svojih vlogah odlična. Njuna lika sta si polarno nasprotna, vendar neverjetno komplementarna in njune interakcije filmu dajejo gonilno silo. Če je Ballinger miren, zbran in "apatičen", potem je Boyle čustven in entuziastičen ter poln hrepenenja. No, polna hrepenenja sta oba, ampak le eden izmed njiju to tudi pokaže. "Čudna prijatelja sta." "Ne, midva sva dobra prijatelja. Poveva si samo dobre stvari."

Film Mladost bi prav lahko bil tudi (glasbena) kompozicija. Sorrentino je kamero ponovno zaupal Luci Bigazziju in skupaj sta ustvarila film, ki je impozanten, čudovit in tako všečen, da moraš včasih vmes kar malo zavzdihniti. Tu so še kratki vmesni intervali, ki jih nikoli zares ne pričakuješ, in odlično razumevanje uporabe glasbe v filmu, vse od klasike pa do bolj nekonvencionalnih priredb skladb, ki jih načeloma v filmih, kot je ta, nismo vajeni.

Če se vrnem k hrepenenju. Kajti to je skupno vsem karakterjem v filmu, naj bodo mladi ali stari. Zakaj ima film, ki govori o ostarelih, naslov Mladost? Zdi se, da drugačen sploh ne bi mogel biti. Da na tem svetu to fizično sploh ne bi bilo mogoče. Seveda bo naslov Mladost. Seveda. Zaradi cinizma? Ali morda zaradi tega, ker sta si starost in mladost v resnici zelo podobni? Ne glede na starost smo zazrti v prihodnost, po njej hrepenimo. Po tisti svobodi, ki nam jo bo dala. Svobodi, odrešitvi. Eno in isto. In če se potrudi, lahko vsak posameznik najde delček svobode, po katerem hrepeni prav tam, kjer je.

Maša Katarina Brecelj, mlada filmska kritičarka