Sorodna novica Vodomca na 32. Liffu odnesel iranski film Pohodi plin! Panaha Panahija

Mednarodna žirija Liffa, ki je tudi letos izbirala med desetimi dolgometražnimi prvenci, je nagrado vodomec grenkosladki komediji, filmu ceste Pohodi plin!, prisodila "zaradi prevzemanja odgovornosti za obravnavanje aktualnih problemov človeštva" in za prikaz "ene največjih človeških tragedij" z uporabo subtilnega humorja.

In res je težko zaslediti prve obrise tragedije, ko spremljamo štiričlansko iransko družino na poti skozi skalnato pokrajino, ki je na las podobna počitnicam: na zadnjem sedežu najetega avtomobila godrnjavi oče (z nogo v mavcu) in hiperaktivni sedemletnik (za zvezdnika rojeni Rayan Sarlak), ki ga stari (Hassan Madjooni) dobrovoljno zmerja z "gobezdavo opico". Za volanom odrasli sin (Amin Simiar), ki ga očitno tarejo skrbi, ob njem pa mama (Pantea Panahiha), ki se trudi krotiti kaotični položaj. Pričkajo se okrog betežnega psa, ki so ga pobrali z ulice, in prepevajo ob radiu: skratka, tipična družina.

Psičkova bolezen pa ni edina stvar, ki jo skrivajo pred mlajšim sinom: postopoma gledalec začenja razumeti pravi namen potovanja. Namenjeni so proti meji s Turčijo, kjer jih čaka zapletena koreografija dogovarjanja s tihotapci, spanja v taborišču in paranoičnega oziranja čez ramo. Trije od njih namreč ostajajo v Iranu, čeprav se zdi, da je družina požgala številne mostove, da se je lahko odpravila na to pot.

Panah Panahi v skladu s sijajno tradicijo iranskega filma poišče poetično lepoto v odljudni, razprti pokrajini, prozaičnost začasnega življenja v avtu pa nadgradi z alegoričnimi trenutki, celo z referenco na Kubrickovo Odisejo v vesolju. Ena najpogumnejših režiserjevih potez je bila odločitev, da ključni prizor, čustveni vrhunec filma, posname z navidezno distanciranostjo širokega kadra: usodnost in univerzalnost zgodbe pride tako v celoti do izraza.

Polurni pogovor z režiserjem, ki je potekal na relaciji Ljubljana – Teheran, je moral skozi sito dvojnega prevajanja: najprej je bil potreben prevod iz angleščine v perzijščino, nato pa še prenos odgovora v perzijščini (s pomočjo druge prevajalke) v slovenščino. V kombinaciji z odsotnostjo slike – režiser je bil samo prazna ikona na zaslonu aplikacije – morda ne morem govoriti o kakšnem zelo osebnem stiku, je pa situacija ponazorila, da si tudi v globalnem svetu morda nismo tako blizu, kot včasih radi posplošujoče zaključimo.

Tudi če država filma ne financira, ga nadzira
Verjetno najbolj presunljivo in zgovorno Panahijevo razkritje v tem kratkem pogovoru je bilo, da s svojo umetnostjo ne more zares nagovarjati občinstva, za katero ustvarja: "Ljudje v Iranu ne vedo, da sem posnel ta film, niso ga videli – in morda je tako tudi najbolje,“ ugotavlja z grenkobo.

Snemanje s pomočjo državnih sredstev sicer v Iranu ni edini način, da prideš do lastnega filma: lahko se dela lotiš tudi z zasebnim financiranjem. „Moj film državne podpore nikakor ne bi mogel dobiti, saj gre za teme, ki jih režim ne podpira, zato sem snemal s pomočjo zasebnih sredstev,“ pojasni Panahi. "Če hočeš kot filmar javna sredstva, moraš igrati popolnoma po njihovih pravilih, tega pa ne morem sprejeti.“

Vseeno pa je cel proces zapleten: "Čeprav ne črpaš državnih sredstev, moraš pridobiti ogromno dovoljenj. Ministrstvu je treba predložiti scenarij, prav tako potrebuješ dovoljenje za snemanje in za predvajanje filma v kinu. Naš scenarij vseh teh dovoljenj ne bi mogel dobiti. Vlada največkrat izda samo dovoljenje za "prikaz videa" – ne zato, ker bi hotela podpreti filme, ampak da utiša ustvarjalce, ki se pritožujemo nad cenzuro. Za film bi moral torej dobiti pet ali šest dovoljenj; od tega sem dobil samo dovoljenje za snemanje filma in dovoljenje za ustvarjanje videa. Filma Pohodi plin! tako v Iranu ne bodo predvajali niti v kinematografih niti na filmskih festivalih, ker za to pač nimamo dovoljenj.“

Ljudje se vedno počutijo prikrajšane
Med umetnostjo in aktivizmom režiser vendarle noče postaviti preprostega enačaja: „Umetnik lahko seveda ustvarja, kar hoče, ker ni odgovoren za politične in družbene spremembe.“

(Posredno) vračanje iranskega filma k političnim temam pa pripisuje občutku nenehnega nadzora, ki ga doživlja na lastni koži. "Morda tudi v Evropi, a predvsem v Iranu smo ves čas pod drobnogledom nekoga večjega in vplivnejšega od sebe, ki nam želi slabo – to čutimo celo, ko gremo na neobvezujoč sprehod. To ima, jasno, zelo negativen vpliv na ljudi. Na lastne oči vidimo slabo politiko, slabo urejanje države in družbe, in zaradi tega se ljudje pritožujemo.“

"Verjetno se čisto podzavestno spuščamo v politične debate, to velja tako za filmske ustvarjalce kot za "običajne" ljudi. Ti imajo vedno občutek, da za nečim zaostajajo, da so prikrajšani. Iranski filmi politični vidik premorejo ravno zato, ker je to vedno nekaj, kar vidimo povsod okrog sebe. Politični dialog se stalno odvija, ljudje so nesrečni vsak trenutek svojega življenja in režiser se morda začne skoraj podzavestno ukvarjati s temi temami. Na Bližnjem vzhodu in v Iranu je to zelo pogost pojav.“

Pomočnik slavnega očeta, ki je poiskal svojo pot
Neiskreno bi se bilo pretvarjati, da na Panahija nismo bili pozorni (tudi) zaradi njegovega priimka: konec koncev je mladi režiser sin ene največjih avtoritet sodobnega iranskega filma, Jafarja Panahija. Panahi starejši, ki je moral leta 2010 na sojenje zaradi "širjenja protidržavne propagande" in bil obsojen, prestaja 20-letno prepoved filmskega ustvarjanja, države pa tako ali tako ne sme zapustiti.

A umetnost najde pot: Jafar Panahi je po nastopu prepovedi posnel že več filmov – enega od njih, To ni film (2011), so za premiero v Cannes menda iz Irana pretihotapili na USB-ključku, zapečenem v kolaču. Njegov sin je med drugim sodeloval kot montažer pri drami Trije obrazi (2018). "Glede na to, da sem odraščal v atmosferi filmskega ustvarjanja, je bilo naravno, da sem vzljubil to področje. Imam znanje in dostop in zame je bilo naravno, da sem se prek očetovih in svojih prijateljev vpeljal v ta svet," se spominja. "Najprej sem delal kot asistent snemalca in podobno z očetovimi prijatelji, zdaj pa sem kot režiser seveda še bolj vpet v delo."

Nobeno presenečenje ni, da se je Panahi mlajši s svojim prvencem odločil za filmski pristop, ki ga bo v očeh občinstva ločil od slavnega očeta. Vseeno pa ga je vsaj posredno vključil v filmski proces in se nanj obračal za nasvete. "Ko sem očetu pokazal dokončan scenarij za Pohodi plin!, ga je zelo skrbelo, ker ni bil podoben ničemur, kar je on sam do zdaj počel. A ko je videl, kako potekajo priprave na snemanje, kako delam z igralci in kako se odzivajo na moje napotke, je bil pomirjen."

Načrte za prihod v Ljubljano pokopala logistika, ne prepoved
Številni iranski ustvarjalci – med njimi denimo Mohammad Rasoulof, ki je lani z omnibusom zgodb Zlo ne obstaja dobil zlatega medveda Berlinala – so zaradi pregona, zapornih kazni in prepovedi dela prisiljeni dolga obdobja preživljati v tujini ali pa kar v celoti emigrirati. Panah Panahi za zdaj prepovedi potovanja nima: ob novici, da je zmagovalec Liffa, je nameraval iz Teherana prileteti na podelitev v Ljubljano, a so na koncu te načrte pokopale preslabe letalske povezave. A čeprav režiser ne zanika omejitev ustvarjalne svobode v svoji domovini, si življenja v izgnanstvu kot umetnik ne more predstavljati. "Umetnik, ki zapusti svojo deželo, ki zapusti svoje korenine, svoje odličnosti ne more poustvariti nekje drugje. Za ustvarjalce, ki zapustijo domovino, je v novem svetu vedno veliko težje. Delo je tisto, ki me zadržuje v Iranu: mislim, da sam nikjer drugje ne bi mogel ustvarjati tako kakovostno kot v deželi, ki jo najbolj poznam."

Prav zgoraj omenjena drama Zlo ne obstaja je marsikateremu gledalcu odprla oči za nepopisljivo krutost iranskega sistema obveznega služenja vojaškega roka, ki med drugim vključuje izvrševanje smrtnih obsodb. Ni težko priti do sklepa, da je neimenovana stvar, pred katero beži naša družina v filmu Pohodi plin!, ravno vojaška dolžnost starejšega sina. Panahi mi tega sicer ne potrdi, zanika pa tudi ne: „Iranski gledalec ne potrebuje razlage za to, kaj se dogaja v filmu. Pozna problematiko in pozna politiko – drugim občinstvom pa prepuščam nekaj svobode pri razumevanju.“

Razlog za pot: Iranci bodo razumeli
Za način pripovedi s pomočjo aluzije se je odločil, da bi ohranil univerzalni značaj protagonistove dileme. "Če bi hotel gledalcu predočiti eno samo temo, bi bil zaradi tega precej omejen, ne bi mogel nagovoriti ljudi po vsem svetu – kar pa mi je, se mi zdi, uspelo. Sin hoče oditi iz povsem določenega razloga, a to je bil moj osebni razlog, ki ga nisem hotel izrecno prikazati. Na ta način se oddaljimo od osebnih okoliščin in lahko vidimo prevsem osebo, ki je nesrečna in zaradi tega odhaja v tujino, v neznano prihodnost, ker upa, da bo tam našla samo sebe. Na eni strani imamo tako osebno, na drugi pa politično temo.“

Vse to so seveda teme, ki bi jih pripisali komorni drami s poudarkom na tragičnosti. Panahijev veliki dosežek je ravno v tem, da gledalca popelje na pot, polno plesa in smeha, v duhu iranske različice komedije Naša mala mis; a skoraj neopazno nekje spotoma zavije k resnejšim vprašanjem o tem, koliko je družina primorana žrtvovati, in neizgovorjeni obsodbi sveta, ki jo v to sili.

Panahi sam svoj žanrski pristop utemeljuje takole: "Vsak ustvarjalec bi rad govoril o ljudeh, o bolečini, ki jo občutijo. Zgodba, ki jo ustvariš, mora biti človeška, saj to pritegne gledalca. Pri filmu me zanimajo diametralno nasprotne kategorije, na eni strani žalost, na drugi smeh. Poskušam se odmikati od enodimenzionalnega pogleda na ljudi. V vsakem posamezniku, tudi v sebi, vidim paradoks – to nas oblikuje in nam daje globljo dimenzijo. Usoda lika postane v očeh gledalca pomembna, ko dobi občutek, da se zgodba navezuje na resnično življenje."