Armin se po desetih letih življenja v tujini – v Nemčiji dela kot zdravstveni tehnik – s svojo turško nevesto vrne v Bosno prav za 1. maj. Očetu Fudu bi rad pokazal, da si je ustvaril lepo življenje. A doma ga pričakajo zaprta vrata.

Fudo in prijatelji so pripravljali vse potrebno za gostijo, ko pride policija in Fuda aretira brez pojasnila, zakaj. Vsi prijatelji in najbližji, med njimi je Fudova partnerica Goga, z nejevero berejo v časopisih, kaj naj bi Fudo, ki ga imajo vsi za najboljšega človeka, zagrešil, hkrati pa jih še vedno bega, ali se spodobi imeti prvomajsko pogostitev. Armin je v šoku, ko se izkaže, da so očeta prijeli, ker naj bi med vojno ubil ostrostrelca, ki je iz hiše v bližini hiše Fudove mame oz. Arminove babice sejal smrt. Poleg ostrostrelca naj bi ubil tudi njegovo ženo in dva otroka. Družina in prijatelji sprva vse skupaj sprejmejo v nejeveri, nato tudi sami odprejo davno zakopano vojno skrivnost. Vsi so prepričani, da Fudo, ki medtem v priporu naredi samomor, ni zagrešil zločina, Armin se odpravi iskat puško ostrostrelca, da bi tako dokazal očetovo nedolžnost.

Vojna je tako velika grozota, da lahko tudi najboljši človek v njej zagreši najhujše stvari, je v pogovoru za MMC dejal režiser filma Pjer Žalica. To je njegov četrti celovečerni film, pred dvema letoma smo na Liffu lahko videli njegovo črno komedijo Babica, zberi se!, zdaj pa prinaša razgaljenje nepredstavljivo tragičnih posledic vojne, ki še vedno tvorijo vsakdan številnih prebivalcev BiH-a. A čeprav je tema boleča, je Žalici uspelo vanjo vtkati mehko toplino in prijaznost prebivalcev, ki se v nekem trenutku pošljejo "v tri krasne", v drugem pa tolažijo v objemu.

Praznik dela končuje trilogijo filmov, ki jo tvorita še Gori ogenj (2003) in Pri stricu Idrizu (2004.) V vsakem od njih je v ospredju druga generacija, ki se spopada s posledicami vojne.

Kot povedal Žalica, so se pred premiero, ta je bila na filmskem festivalu v Sarajevu, kar malce bali, kakšen bo odziv. "Potem pa je Boris Isaković (op.: v filmu igra Savo) neki dan na snemanju rekel: "Ah, klinc, en film pa lahko tudi propade." (smeh) Seveda se je šalil, hotel je povedati, da moramo posneti film, kot smo si ga zamislili. Če mi verjamemo v to, kar počnemo, bodo ljudje to prepoznali in ga sprejeli. Mislim, da je imel prav. Bili smo v Sarajevu, Zagrebu, na Poljskem, Nizozemskem, zdaj smo v Sloveniji in povsod je bil film toplo sprejet. Na moje veliko zadovoljstvo. V Ljubljani je veliko ljudi, ki so iz BiH-a, ampak na projekcije je prišlo tudi veliko Slovencev, in zelo sem vesel, da je film širše sprejet."

Več v nadaljevanju.

Film je bil sklepni na filmskem festivalu v Sarajevu. Rekli ste že, da ste imeli tremo. Kako je bilo?
Bilo je strašno. Že prej smo imeli več projekcij, ki jih je videlo več ljudi. Odziv je bil dober. V Sarajevu je bilo potem na sedmih lokacijah 6000 gledalcev, v glavnem kinu je bilo 2500 gledalcev. To je bilo res veliko. To je moj četrti film, ki je bil predvajan v kinu Metalac, ampak zdaj sem bil še posebej vznemirjen, ker so bili odzivi takšni, kot jih tudi pri filmu Gori ogenj ni bilo. Metalac je kino na odprtem, ki je fantastično prizorišče za gledanje, a nekako ubije povezanost gledalca in ustvarjalcev, ker je tako veliko prizorišče. Po navadi traja aplavz 20 sekund, potem pa se začnejo ljudje razhajati. Pri tem filmu je aplavz trajal 10,15 minute, vsi so vstali, številni so jokali. Šli smo med občinstvo na oder, in ko sem prišel na oder, sem pozabil, kar sem se namenil povedati. Veliko izkušenj imam z javnim nastopanjem, sem profesor in veliko nastopam, a ko pride tako intenziven trenutek, se človek kar izgubi. Pozneje sem dobil posnetek in si ogledal dogajanje. In mislim, da je bilo pošteno, da sem se izgubil, ker je bilo res tako močno. Spominjal me je na prizor, ko se športnik zmede pri predaji štafete.

Ko je bil film v Sarajevu tako dobro sprejet, je res odpadlo veliko breme. Potem smo šli v Varšavo, pa tudi v Črni gori se je že vrtel film, kar je bilo tudi zelo lepo. To je bil prvi test po Sarajevu.

Kot sem brala, je to zaključek trilogije, ki jo tvorita filma Gori Vatra in Pri stricu Idrizu, posnetih v letih 2003 in 2004. Filma sta predstavljala položaj vaše generacije in generacije vaših staršev, zdaj v Prazniku dela pa je v ospredju položaj generacije vašega sina. Vmes je minilo 18 let. Kot sem prebrala, ste dejali, da ste mislili, da vam tretjega dela ne bo treba posneti.
Film Pri stricu Idrizu smo posneli iz neke nostalgije po času, ki je minil. To je bil čustveni, žalostni element nostalgije, ker je človek izgubil otroka v vojni. Toda to je bilo oziranje v čas, ki je že mimo, ki ga ni več, predvsem tu mislim na tradicionalno druženje ljudi, ki so pripadali nekemu drugemu času in tudi zadnji nesreči, ki jih je prizadela, to je vojna v BiH-u.

Potem je bil čas velikega entuziazma, stvari so šle resnično naprej, zdelo se je, da gremo iz teme in da ni razloga, da bi lahko to bila glavna tema, ki odloča o zdajšnjem življenju generacije, ki je takrat odraščala.

Zgodilo pa se je prav nasprotno. Mislim, da se prav spomnim, kdaj se je to zgodilo, kdaj je bil prelom, kdaj se je zrušil t. i. aprilski sveženj ustavnih sprememb. Od takrat je šlo vse navzdol. Prišli smo do tu, ko se mladi sploh ne ukvarjajo s tem, da bi izboljšali razmere v BiH-u, ampak gredo v tujino, v družbe, ki so že funkcionalne. Zavedajo se, kako težek boj je za spremembe, da ne rečem nesmiselna, ker je država zacementirana s strupom, ne z nekimi političnimi stališči. Ta strup se imenuje kleronacionalizem. To je cement, ki so ga politične elite, tudi na širšem področju to postaja globalna težava, vsadile v svojo ideološko matrico in strašijo ljudi, če so na oblasti. To je zelo težko spremeniti.

Po drugi strani so ljudje takšni, kot so bili. Če greste v kateri koli kraj v BiH, bodo ljudje prijazni in topli.

V filmu, ki razgalja res boleče teme, pa ima svoje mesto tudi humor. Ste scenarij pisali na podlagi resničnih dogodkov?
Ne, nisem pisal po resničnih dogodkih. Dogodki, ki so se zgodili v filmu, se niso zgodili posamezniku, ampak so ti dogodki tak skupni imenovalec dogajanja v zgodovini, da sem prepričan, da se je marsikomu zgodilo nekaj podobnega. Gotovo se je zgodil odnos do tega, še vedno imamo težavo s tem, z videnjem stvari, kakršne so bile, s točnim poimenovanjem tega, kar se je dogajalo. Mogoče smo malo podlegli t. i. doktrini krdela. Če ste obkroženi s svojimi ljudmi, potem ste varni. To je zelo nevarno, ker zamegli resnico. Mogoče je najočitnejši primer to, da je nekdo, ki je evidentno zločinec, v drugem taboru junak. Ljudje ne želijo sprejeti, da je vojna tako zlo, da tudi najboljši ljudje lahko naredijo najhujše stvari. Kaj šele nekdo, ki ni dober človek.

V tem filmu ne vemo, ali je Fudo zločinec ali ne, toda nihče ne dvomi, da je mogoče, da se je to zgodilo, pa čeprav vsi pravijo, da je najboljši človek na svetu. Toda zelo težko se je soočiti s tem, da bi to pravilno poimenovali. Ne glede na to, kdo je dejanje naredil, je oseba zločinec. V filmu se ne ukvarjamo s tem, ali je res naredil zločin ali ne, kar vemo, je, da je naredil samomor.

Za nekatere ljudi je to znak priznanja krivde.
Gotovo to pomeni, da mu ni bilo lahko. Ali je res kriv ali ne, s tem se nismo ukvarjali, temveč smo se posvetili temu, kaj to pomeni za življenje ljudi okoli njega. Fuda dejansko nikoli ne vidimo, vidimo le fotografijo v časopisu in njegove noge, ko je že mrtev.

Te posledice kažejo, da še nismo pripravljeni, da 90. leta doživljamo kot del naše zgodovine, ki je grozna, ne glede na to, kdo je zločinec in kdo je žrtev. Vojna je res tako grozna. Če ste žrtev, vam je malo lažje, ker ste bili na pravi strani, toda vojna je tako grozna, da ima tudi zločinec strašne posledice. Prej se soočimo s tem, prej bomo lažje živeli.

Ko sem bil mlad, je obstajal "nadubiti:" ker so imeli toliko orožja, da bi lahko trikrat ubili ZDA, torej trikratno število prebivalcev, se je govorilo o takem pojmu. To je paradoksalno.

Mislim, da je nekaj od tega ostalo v nas. Da je nekaj v človeški biti, da je lažje živeti v zablodi kot pa odpreti oči.

Mir v BiH-u je odločilen za mir na Balkanu. Vsi ves čas spremljajo dogajanje, ki je bolj ali manj napeto.
Nisem eden tistih, ki zahtevajo, da drugi naredijo stvari namesto nas. Mislim, da bi lahko iz BiH-a naredili moderno, funkcionalno državo brez tuje pomoči. Toda tujo pomoč bi potrebovali na samem začetku vojne, na način, kot jo je dobila Ukrajina. Mislim, da se vojna v BiH-u ne bi niti začela, če bi nekdo zagrozil, da bo pomagal BiH-u z orožjem. Ko se je vojna končala z Daytonskim sporazumom in odprla možnost, da se družba menja, je bila ta tako razkrojena, da brez tuje pomoči sploh ni bilo mogoče naprej. Ker so na oblasti ostali ljudje, ki so vodili vojne. In na isti način, kot so vladali v času vojne, so vladali tudi v času miru. S tem, da ni potrebe po streljanju, kar je že velika stvar.

Oblikovala se je iniciativa "BiH zdaj", ki smo jo začeli režiserke in režiserji, starejši in mlajši. Srečali smo se z visokim predstavnikom za BiH in predstavniki EU-ja, ob tem pa zahtevali, da naj bo BiH takoj sprejet v EU. Z birokratizacijo BiH-a se pozablja na strategijo razvoja. Zdaj poslušamo kritike, zakaj je potrebno, da BiH dobi status kandidatke, da je to geostrateško vprašanje. Ker če ne bo, se bo okrepil vpliv Rusije in Kitajske na BiH. O tem bi morali razmišljati že precej pred časom, ker bi se BiH drugače razvijal, če bi bil takoj sprejet v EU.

Upam, da se bomo iz sicer teh zelo turbulentnih časov kaj naučili in da se bodo procesi pospešili. Nestabilni Balkan ni v interesu nikogar.

V filmu se Armin, Fudov sin, vrne iz Nemčije, kamor je odšel s trebuhom za kruhom. Odseljevanje mladih iz BiH-a je že leta pereče vprašanje. Da ni upanja, da se bo kaj spremenilo. Kaj bi bilo po vašem mnenju potrebno, da bi se to spremenilo?
Ne morete pričakovati, da imam rešitev. Sem pa prepričan, da rešitev ni tako zapletena, kot se zdi. Mladi želijo, da imajo možnost. Vedo, kaj želijo. Želijo možnost, da bi se lahko dokazali v svojem domačem okolju, ne pa da morajo v tujino. Ko greste v tujino, ste tam tujec. In vedno boste tam tujec.

Če to ni dovolj velik alarm za oblasti, da nekaj spremenijo, ne vem, kaj jih bo aktiviralo k temu. Ker življenje odhaja iz BiH-a. Preseljevanje je normalen pojav, toda v tako velikem in iz teh razlogov, to pa ni normalno, ampak je nuja.

V filmu Savo reče dolgoletnemu prijatelju "nikoli te nisem vprašal, kako je umrl tvoj sin". Ljudje so travme, ker so bile tako hude, kar potlačili.
Tega vprašanja seveda ni izpustil, ker ne bi imel rad njegovega sina, ampak zato, ker je travmo potlačil. Ne da bi kogar koli kar koli vprašal, mi pogosto kdo v diaspori pravi, da nima nobene potrebe, da bi šel v BiH. To je jasen znak, kako globok nemir dejansko pretresa tega človeka. Nekaj ni v redu.

Da ni vprašal, kaj točno se je zgodilo, je posledica tega, da ga ima tako rad. Ko se oče odloči, da bo s Savom delil zgodbo in bolečino, je to zanj pomemben trenutek. Enako, kot ko pravi nekdanji poveljnik, naj se ne obremenjuje s tem, češ vsi smo konji. On pove tisto, kar bi morali vsi povedati: da smo vsi enaki. Naj se zgodovina ukvarja s tem, kdo je kriv, kdo je zločinec, toda vojna je zaznamovala vse. To, da so v Španiji skupaj pokopani vsi, ki so umrli v državljanski vojni, je zelo pomembno.

Seveda bom imel vedno svoja politična in etična stališča. Vem, kaj se je dogajalo, bil sem v Sarajevu. Včasih berem v kakšnih medijih, da obleganja sploh ni bilo. Berem revizijo vsega, druge svetovne vojne. Upam, da bo na koncu vsem jasno, kaj je res. Toda kar mi je pomembno, je, da dojamemo, da je vojna taka grozota, da uniči vse, tudi agresorja. Moški ne jočejo je izvrsten film, ki govori o nekdanjih vojakih z vseh strani. Njih bolj povezuje skupna travma kot različne uniforme, ki so jih nosili. Oni so žrtve vojne.

V zadnjih tednih močno odmeva filma Mirana Zupaniča Safari v Sarajevu. Kako ste ga doživeli?
Spominjam se te zgodbe, da so govorili, da prihajajo turisti na Trebević in streljajo. Mislim, da se je govorilo, da so iz Italije. In da streljajo na civiliste. To je bila tako nora zgodba, da kar nismo mogli verjeti.

Mislite, da obstaja meja človečnosti, ki se je ne prestopi. Potem pa ugotovite, da te meje ni. Da ni tako malo ljudi, ki nimajo nobenih težav, da sodelujejo v takih stvareh, da lahko mirno spijo doma.

Ko je prišel mir, smo na to zgodbo pozabili. Vem, da obstaja tudi knjiga na to temo.
Miranov film je temo vrnil in prav je tako. Če ne drugega, da se spomnimo, kako zlobni smo lahko ljudje. Miran se ne ukvarja s tem, da bi dokazal krivdo. To je res grozna zgodba. Mislim, da je to zelo pomemben film. Se pa po drugi strani bojim, da bo politično zlorabljena.

Kaj bo vaš naslednji projekt?
Zdaj upam, da bomo delali serijo, ki jo pripravljam že nekaj časa. Gre za šestdelno serijo o preprosti ženski, ki se želi maščevati sistemu, ki je pustil na cedilu njenega moža, ki umre. Gre za žensko zgodbo.

Tudi v filmu Praznik dela ste subtilno osvetlili razliko v žalovanju in odpuščanju med ženskami in moškimi.
Želeli smo pokazati ženski princip kot učinkovitejši in bolj človeški. Ženska pove "ko mi je najtežje, me ne glej". Ko joče, se zapre. Ko moški joče, ga pride iskat. Vedno pravim, da bi bil svet boljši, če bi imele ženske več moči. Mislim, da bi tudi moški bolj uživali v življenju. Ne želim posploševati, ampak res menim, da so ženske močnejše kot moški.

Za konec: tudi v tem filmu kot številnih predtem v Prazniku dela igra vaša Jasna Žalica. Kako je delati z ženo?
S tem nimam nobenih težav. Najin tandem, zakonski in profesionalni, sta dve zelo ločeni poglavji, nekako nama uspeva, da ju ločujeva, pogosto doma sploh ne govoriva o delu. Da si tako blizu in tako povezan z nekom, ki je tako dobra igralka, je super. Seveda ko pišem, nekako imam v mislih njo, rad delam z njo. Mislim, da je izjemna igralka, zakaj ne bi sodelovala skupaj. Jasna veliko stvari dela brez mene. Če pa je vloga, kjer lahko sodelujeva, zakaj torej ne?!