Četrt stoletja po filmskem manifestu Dogme 95 je njegov soavtor Thomas Vinterberg še vedno zvest načelom nepretencioznega podajanja zgodbe in izogibanja stilističnim okraskom. Vsebinsko pa je v tem času zajadral globoko v mainstreamovsko produkcijo, kjer zgodbe gradi predvsem okrog vznemirjajočih premis (Lov, Komuna, Submarino). Nažgani kljub svoji izzivalni izjavi ("Vsi smo premalo pijani!") ni zares kontroverzen film – zanimivo bi bilo videti, kaj bi z njim naredil kak bolj družbenokritičen avtor, če že ne ljudomrzni Von Trier – je pa zato učna ura empatije.
Martin (Mads Mikkelsen) se je znašel v trdnem primežu klasične krize srednjih let: v njegov zakon se je naselila odtujenost, služba srednješolskega učitelja zgodovine ga ne zanima več. Letargija in utrujenost srednjih let mu visita nad glavo kot temen oblak. "Sem postal dolgočasen?" vpraša svojo ženo Trine (Maria Bonnevie), a je jasno, da odgovor na to vprašanje že pozna. Nekega dne s sodelavci ob večerji načnejo zanimivo temo: norveški psihoterapevt Finn Skårderud trdi, da smo bili ljudje rojeni "s pol promila alkohola v krvi premalo" – če bi to raven alkoholiziranosti vzdrževali ves čas, bi bila naša vsakodnevna življenja uspešnejša, bolj umirjena in predvsem srečnejša.
Ker tudi Martinovi kolegi Tommy (Thomas Bo Larsen), Nikolaj (Magnus Millang) in Peter (Lars Ranthe) očitno nimajo kaj izgubiti, se jim ideja utrne kar hitro. Teorijo bodo preizkusili v praksi, ampak ker niso navadni pijanci, bodo svoje izkušnje dokumentirali v "študiji". Pili bodo samo ob delavnikih in samo čez dan, nikoli zvečer. Jih lahko stalna okajenost spremeni v boljše ljudi?
Seveda ni treba biti genij (ali norveški terapevt), da bi uganili odgovor na to vprašanje. Do njega na koncu pride tudi Vinterberg sam, a na srečo brez maralizirajočega tona vzgojne basni. Bolj kot predavanje o abstinenci ga zanima čustveno življenje moških in empatija do njihove stiske. Zelo lahko si je predstavljati ekscese, ki bi si jih komedija na to temo privoščila, če bi nastala v hollywoodski produkciji in bi v njej nastopal kak Seth Rogen ali pa Will Ferrell. A Nažgani je posrečen film prav zaradi svojega občutka za mero: scenarij, ki sta ga napisala Vinterberg in njegov stalni sodelavec Tobias Lindholm, prepleta elemente komedije in tragedije, predvsem pa svoje like (in njihov projekt) jemlje s stoodstotno resnostjo. Mikkelsen alkoholiziranost večino časa upodablja brez opiranja na situacijsko komedijo; sijajno zadene tisto stopnjo opitosti, ko je človek prepričan, da se ima popolnoma pod nadzorom in da je neverjetno duhovit in luciden (ne more pa več brez zapletanja jezika izgovarjati štirizložnih besed).
V prvi fazi naš "znanstveni eksperiment" obrodi sijajne rezultate: vsi štirje možje dobijo nov zagon tako v službi kot v zasebnem življenju. Učitelj telovadbe Tommy svojo malo četico nogometašev postroji v zmagovalno postavo. Peter, ki uči glasbo, si zasanjano predvaja posnetke pianista Klausa Heerfordta, ki je lahko nastopal samo "na meji med treznostjo in pijanostjo". Martin, ki prej svojega razreda ni mogel držati pod nadzorom, zdaj dijake zabava z anekdotami o pijanskih navadah Roosevelta, Churchilla in Hemingwaya.
Te zgodbe nas opozarjajo na našo dvoličnost v odnosu do pitja: pri bližnjih ga obsojamo, pri zgodovinskih osebnostih pa je alkoholizem ključen del njihovega mita. Ob montaži pijanskih skečev svetovnih voditeljev, ki jo Vinterberg vključi v pripoved, se bo večina gledalcev zabavala, ne pa zgražala – tako kot Bill Clinton, ki v arhivskem posnetku umira od smeha ob pogledu na zariplega Borisa Jelcina. Pitje je, poleg vsega drugega, tudi kulturna norma (ne, ne samo v Skandinaviji) in popolnoma sprejemljivo početje: druženje med moškimi redko poteka brez pijače in hedonizem velja za pozitivno kategorijo – dokler te sosedi naslednje jutro ne pobirajo na svojem dovozu. Nobeno ozaveščanje javnosti o učinkih alkohola na zdravje ne more dokončno izničiti tradicije "kulture pitja".
Martinovo samopomilovanje in večna namrgodenost se po nekaj mericah vodke razblinita, doma se poveže s svojo ženo in najstniškima sinovoma. Mikkelsen sijajno utelesi moža, ki je navajen živeti v družbi depresije in ki iz alkohola črpa samozavest za spopadanje s svetom.
Seveda pa v končni fazi alkohol pri protagonistih ne poraja samo občutka radosti do življenja in skupnosti, ampak predvsem – željo po še več alkohola. (Pa čeprav si zatrjujejo, da niso alkoholiki, ker so si urnik pitja določili sami in ga lahko nadzirajo.)
Vinterberga v resnici ne zanima predavanje o tem, kako škodljive so opojne substance in v kako nepovratno tragedijo vodi njegova zloraba. Neprijetna resnica je veliko manj preprosta: nekateri ljudje jo lahko odnesejo brez daljnoročnih posledic, medtem ko je za druge ista situacija popolnoma neobvladljiva. Kmalu se izkaže, da bodo tudi naši štirje psevdoznanstveniki v svojem eksperimentu prišli do različnih rezultatov.
Vinterberg svojo ikonoklastično premiso in domnevno hvalnico nekonformizmu sicer na koncu zašpili z obrambo popolnoma tradicionalnih vrednot (zavetja v naročju žene in otrok). Lepota Nažganih je predvsem v tem, da štirje osrednji liki niso samo dvodimenzionalne karikature t. i. "buddy komedije", ampak ljudje iz mesa in krvi, ki jim je mar za svet okrog njih, čeprav to mogoče pokažejo na izkrivljen način. Njihov zdrs v alkoholizem je predvsem obupan klic po človeškem stiku in povezanosti, ne pa otročji beg pred staranjem in odgovornostjo. Med njimi seveda izstopa Mikkelsen, ki v antologijskem sklepnem prizoru pokaže, da še ni pozabil na svojo prvo kariero: prvih deset let poklicnega življenja se je preživljal kot plesalec.
Ocena: 4+
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje