Rayevo življenje je skrčeno na eno samo majhno sobico v občinskem stanovanju s porumenelimi stenami in starinsko zaveso. Čeprav ni priklenjen na posteljo, iz nje ne vstaja: dokler sosed Sid unovčuje njegovo socialno podporo in ga zalaga z doma zvarjenim pivom, za to ne čuti prave potrebe. Dovolj je, da v pijanski omotičnosti strmi skozi okno; muhe in starinski radio so pri tem njegova edina družba. Na njegovi osamljenosti je skoraj nekaj dostojanstvenega: ko ga obišče nekdanja žena Liz, ki bi mu rada izpulila še zadnji drobiž od podpore, Ray vztraja, da je "zadovoljen kot prase v blatu". In v resnici režiser Richard Billingham njegovo bedo dokumentira s stoično treznostjo, brez voajerizma ali sentimentalnosti, ki tako pogosto spremljata žanr socialne drame.

Ta treznost je še zanimivejša, če vemo, da režiser v resnici prek fikcije dokumentira svoje lastno življenje. Idejni zametek za njegov režijski prvenec je bila fotografska serija Ray’s A Laugh, s katero je lovil utrinke iz življenj svojega zapitega očeta, veliko pretežke mame in mlajšega brata: ni šlo samo zanje, pač pa za portret življenja na marginah v thatcherjanski Angliji. Fotografije so mu leta 2001 prinesle nominacijo za Turnerjevo nagrado. Ni vam treba poznati serije, da bi razumeli, da vsak prizor natrpanih, dotrajanih sobic v filmu Ray in Liz izpričuje neko globljo resnico o kiču in krami, ki ne moreta skriti čustvene ogolelosti in votlih odnosov med ljudmi, ki jih naseljujejo.

Film, v katerega je Billingham inkorporiral več statičnih, fotografijam podobnih kompozicij, je bil posnet na 16-milimetrski filmski trak in v skoraj kvadratnem formatu slike, ki v zadnjem času spet postaja zelo priljubljen v sferi umetniškega filma.

Po uvodnem srečanju z ostarelim Rayem (Patrick Romer) nas Billingham popelje nazaj, v čisto nič srečnejše čase družinskega življenja, ki si ga delijo Ray (Justin Salinger), vzkipljiva in agresivna Liz (Ella Smith) ter njuna sinova, desetletni Richard (Jacob Tuton) in dveletni Jason (Callum Slater). V vsej mizeriji njihovega obstoja režiser najde tudi drobce (črnega) humorja. Liz je denar od Rayeve odpravnine "vložila" v skrbno kurirano zbirko alkohola, ki jo skriva v kleti. Ko gre nekega dne z možem in starejšim sinom po nakupih, zadolži svojega duševno prizadetega svaka Lawrencea (Tony Way), naj skrbi za malčka. V njeni odsotnosti se vrne sadistični podnajemnik Will (Sam Gittins), ki v Lawrenceu vidi priložnost za kruto šalo; ko se družina vrne domov, se malček kobaca okrog s kuhinjskim nožem v roki, njegov stric pa komatozno pijan leži na kavču. Lizin izbruh agresije ob tem prizoru je v resnici edina aktivna stvar, ki jo naredi v celotnem filmu: Ray in Liz sicer najraje vse dni preležita v postelji in kadita, medtem ko morata njuna otroka sama poskrbeti zase.

V naslednji epizodi je mali Jason (Joshua Millard-Lloyd) star že devet let in neopravičeno zaostaja v osnovni šoli. Čas preživlja v živalskem vrtu, čeprav imajo že doma celo menažerijo zanemarjenih malih živali v kletkah, od kanarčka do zlatih ribic, zajca, psa in celo polžev v škatli pod posteljo. Žalostne razmere njihovega ujetništva in nesnažnega okolja so del istega kaotičnega ekosistema kot ljudje v svoji, le malo večji škatli.

Ko Jason nekega večera ne najde poti domov in v noči pod milim nebom skoraj umre zaradi podhladitve, se vendarle vplete socialna služba in fanta vzame brezbrižnim staršem. Ko jima pridejo to povedat, je jasno, da je zakonca pri vsem skupaj še najbolj prizadela vest, da bosta odslej dobivala nižjo finančno podporo. Starejšega sina – to je torej lik Billinghama samega, ki pa ves čas ostaja ob robu dogajanja – zanima predvsem, ali se ne bi dalo morebiti tudi njega oddati v rejo.

Obe opisani epizodi se skleneta z Liz in njenim kamnitim izrazom; le enkrat ji po licu zdrsne osamljena solza. Eliptična narava filmske strukture sugerira, da se je v tišinah med poglavji zvrstilo še nešteto drugih družinskih izdaj in brezbrižnosti, ki so na fantih pustile neizbrisne sledi.

Čeprav bi bila ogorčena obsodba tega starševskega zanemarjanja najbrž razumljiv pristop, se zdi, da Billingham – iz svojega današnjega gledišča – razume širšo sliko apatije in depresije, ki se naselita v posameznika, odrinjenega od družbe. Ker gre tako rekoč za prvoosebno pripoved, film tudi ni eksploatacijski safari po dnu britanske družbe. Ray in Liz je zgodba o brezupu, ki svoje žrtve zgnete v stanje tope, brezizhodne inercije, v stanje, iz katerega se nihče niti ne skuša več izbezati.

Ocena: 4,5.