Velja, kot jo kličejo, je samosvoja didžejka v Minsku v drugi polovici 90. let prejšnjega stoletja, ki si želi oditi v ZDA in uresničiti svoje sanje, pri čemer jo čaka kup birokracije. Čeprav je po izobrazbi pravnica, na veliko ogorčenje svoje mame, direktorice muzeja in velike domoljubke, ki je prepričana, da mora človek živeti v svoji domovini, svojo prihodnost vidi v glasbi, četudi ji ta ne omogoča niti osnovnega preživetja. Ko se zmoti pri navedbi telefonske številke, na katero bo ameriško veleposlaništvo preverjalo podatke, navedene v prošnji za vizum, vzame pot pod noge in se odpravi v majhen kraj na beloruskem podeželju, kjer večina v usodo vdanih domačinov gara v tamkajšnji tovarni kristalov.

Tam poišče hišni naslov s telefonsko številko, kjer pa jo, predvsem zaposleni zaradi bližnje sinove poroke, sprejmejo zelo hladno, očitajo ji, da je mestna gospodična, ki misli, da bo ves svet plesal po njenih željah. Izjema sta ženin, nekdanji vojak Stepan, ki ji prisluhne in ji pomaga, a se ji tudi posmehuje zaradi njene želje po odhodu na Zahod, in njegov mlajši brat. Čeprav je sama brez prebite pare, – zadnja stvar, ki jo ima pri sebi, ki jo lahko proda, je suknjič, na katerega je spretno prišila znak Giorgia Armanija –, najprej plača račun na telefon, saj ga je družina pozabila. Tako mama, zaradi let garanja v tovarni ob neustrezni delovni opremi je napol gluha, besno kuha in nadzoruje pomerjanje nevestine obleke, medtem ko Velja vdano sedi pri telefonu in čaka na odrešilni klic, vmes pa Stepanovemu najstniškemu bratu vrti svoje kasete z glasbo. V noči pred poroko se Stepanov oče in prijatelj znajdeta v priporu, potem ko sta v bližnjem jezeru sprožila eksplozijo TNT-ja, kar je sicer njuna običajna praksa lovljenja rib. Z Veljino pomočjo ju izpustijo, potem pa sledi pretresljiv dogodek, ki za sabo potegne celo spiralo dogodkov, zaradi katerih začne razočarana Velja drugače gledati na življenje in svoje sanje.

O filmu in položaju v beloruski filmski industriji smo se pogovarjali z režiserko, ki je gostja na Liffu. Beloruska režiserka je po diplomi iz ekonomije sledila svojim sanjam in odšla na študij v tujino. Kot je povedala že po prvi projekciji filma, je zgodbo delno črpala iz resničnosti, potem pa jo nadgradila v sodelovanju s soscenaristko Helgo Landauer. Sama je zaradi študija v ZDA velikokrat stala v vrsti pred ameriškim veleposlaništvom, imela je prijateljico, ki je imela velike zaplete s pridobivanjem vizuma ...

Film so gledalci doma in v tujini toplo sprejeli, kar jo je, po vseh porodnih krčih, saj dolgo ni vedela, ali ji bo film sploh uspelo posneti, močno presenetilo. "Včasih sem se zbudila in me je spet čakal intervju in sem bila čisto iz sebe. Nisem pričakovala tako intenzivnega odziva."

Več pa v spodnjem pogovoru.

Kako se je pletla zgodba filma?
Ideje, ki te zanimajo, nabiraš mimogrede. Sama sem velikokrat stala v vrsti pred ameriškim veleposlaništvom. Verjetno sem stala vsaj 10-krat v več letih. In tam srečaš različne ljudi, ki so polni sanj in pričakovanj, hkrati pa so tako ranljivi, saj bodo predstavili svoje življenje ljudem na veleposlaništvu in jih poskušali prepričati v svojo prijavo. Pred nekaj leti sem snemala dokumentarne filme in vedela sem, da nikoli ne bom smela posneti tiste vrste, saj te veleposlaništvo s kamero ne spusti niti v bližino. Potem sem slišala zgodbo znanke, ki je imela težave s pridobivanjem vizuma: predložila je lažne podatke in se morala potem spopasti s posledicami. Tako me je prešinilo, da bi lahko povezale te zgodbe in tako se je rodila ta ideja. Začela sem razvijati zgodbo. Bili so trenutki, ko sem se zavedela, takrat sem bila v ameriški filmski šoli, da sploh ne razumejo procesa pridobivanja vizuma. Bil jim je tako tuj in nezanimiv, da sem razmišljala, da nimajo pojma, skozi kaj moramo iti, da pridemo tja. Ameriške oblasti pravijo, da je lahko dobiti dokumente za vizum, kar pa sploh ni res, čez potovati ni enostavno. Del mene je tako želel raziskati in predstaviti tudi, kako sploh lahko tujec pride v državo. Velja sicer želi ostati tam za vedno, čeprav tega ne izreče naglas. S tega vidika je bilo zelo zanimivo film pokazati prijateljem. Prijatelj iz Kenije je vzkliknil: Enako je pri nas!

S tega vidika gre v bistvu za izjemno aktualno temo. S prostim premikanjem po EU-ju smo že skorajda pozabili na čase, ko je bilo prehajanje mej zelo težavno.
V sodobni Belorusiji je še vedno enako zahtevno dobiti vizum za ZDA kot nekoč. Ameriško veleposlaništvo je bilo nekaj časa zaprto zaradi političnih nesoglasij, šele nedavno so ga znova odprli, veljajo pa številne omejitve. Če si torej želel potovati v ZDA, si moral iti v Moskvo ali Kijev, bilo je zelo komplicirano, tako da ljudje enostavno niso potovali v ZDA. Ko sem študirala v ZDA, je bil cel podvig, da me je prišla mama obiskat. Proces pridobivanja dokumentov je bil tako kompliciran, da je prišla na obisk zgolj enkrat.

Zdaj je sistem drugačne, imajo več informacij, tako da se to, kar se je zgodilo Velji, ne more zgoditi. Ni več možen absurden položaj, da bi sedela poleg telefona in čakala na klic, s katerim bi nekdo preverjal verodostojnost informacij v prijavi.

Zgodba se dogaja v Belorusiji sredi 90. let, številne situacije in predmeti pri gledalcih izzovejo smeh, ker nas spomnijo na absurdnosti prejšnjega sistema. Travmatičen dogodek, ki se zgodi, pa pride kot nepričakovana klofuta. Kako ste odločili za tak preobrat?
Žanr se na koncu res spremeni, počasi zdrsi. Enostavno nisem videla druge možnosti za Veljo, zdelo se mi je, da je edina realistična možnost, kaj se liku lahko zgodi v teh okoliščinah. Velja je tako zelo drzna, da se mi je zdelo, da temu ne bo mogla uiti. Stepan je ves čas na robu izbruha, vedno je nas robu nasilja, tako da me razplet ni presenetil. Ljudje radi verjamemo, da smo vsi dobri, toda to pač ni res. Njega samega so v vojski nadlegovali, travmi pa skuša iti tako, da izkoristi svojo moč, da bi si povrnil samozavest. Mogoče je fatalizem v meni, da se mi ni zdelo možno, da bi se lahko spremenil. Enako je bilo z njo: ni se mi zdelo mogoče, da bi se ona popolnoma spremenila. Klasična struktura bi bila, da bi šla v to mesto, tam spoznala fanta, se zaljubila in ostala tam ter se odpovedala svojim sanjam. To pa se mi je zdelo popolnoma nemogoče, vse v meni je kričalo "ne!"

Ideja se je potem razvila in razširila na razvrednotenje vsega. Kristal je razvrednoten, predmeti, osebe, človečnost, individualnost, sanje vse je razvrednoteno.

Velja predstavlja popoln odmik od takratne družbe, tako z videzom, ki odstopa od povprečja, kot z idejo individualizma. Takratna ideologija pa je v ospredje postavljala družbo in ne želj posameznika.
To ponazarja vrsta podrobnosti, recimo tudi kristal, ki ga izdelujejo v tovarni: to so res krasni izdelki, toda vsi enaki.

Konec je žalosten in upanja poln hkrati. Velja odide in z njo mlajši Stepanov brat, kar se zdi presenetljivo, navsezadnje je mladoleten.
Ko sem bila stara še manj kot deset let, sem šla že povsod sama, na avtobus in v glasbeno šolo, in nihče me ni držal za roko, pa ni bilo nobenih telefonov. V 90. letih smo odraščali popolnoma drugače. Mislim, da je konec tudi optimističen, saj on odide z njo. Pa tudi Velja se še ni zlomila, nekaj v njej sicer "zmrzne", ker prej je bila zelo osredotočena le nase in je bila popolnoma neobčutljiva na dogajanje okoli sebe, potem pa ji postane marsikaj jasno. Postane zrela, odraste, čeprav zato plača zelo visoko ceno. Mogoče zaradi vsega spozna, da obstajajo tudi druge možnosti, ne le pobeg. Ko se vozita nazaj v Minsk, je na cesti protest za svobodo, kar opazi in to je sporočilo zanjo, da ni sama v svojih željah po spremembi.

Po projekciji ste dejali, da je bila s sceno protesta povezana tudi zanimiva prigoda s snemanja. Producent vam je svetoval, da prizor posnamete zadnji snemanja, da ne bi slučajno imeli težav z oblastmi. Toda saj je šlo za snemanje filma.
Ne, ni šlo za resničen protest, šlo je za snemanje, toda že več ljudi je prišlo v težave, četudi je šlo za uprizarjanje protestov. Mi nismo imeli dovoljenja za uprizarjanje protestov, tako da bi se lahko znašli v položaju, ko bi morali pojasnjevati, kaj uprizarjamo in o čem gre film, če gre morebiti za film proti predsedniku Lukašenku. Lahko bi nam v končni fazi preprečili snemanje in ker je bilo tveganje preveliko, je producent dejal, naj to posnamemo zadnji dan, ker četudi bi morala na policijo v primeru težav, bi imeli že ves material posnet.

Kako je potekal projekt snemanja filma? Kako je urejeno financiranje v Belorusiji?
Poskusila sem z običajno potjo in zaprosila za financiranje ministrstvo za kulturo, kjer pa so bili zelo previdni. Sem beloruska državljanka, ki je študirala v ZDA. Scenarij jim je bil sicer všeč, toda zdel sem jim je tvegan projekt. Takšni filmi niso običajni, večina filmov, ki jih posnamejo, je v skladu ideologijo in propagando, veliko je tudi filmov o 2. svetovni vojni. Skratka, filmi, ki jih razume širša množica gledalcev. V ospredju je namreč prizadevanje za utrditev beloruske identitete, kaj sploh je Belorusija, torej se snemajo filmi o pesnikih in drugih zgodovinskih likih. Za takšen film, kot je moj, na ministrstvu dejansko ni niti kategorije na razpisu za financiranje. Gre za festivalski film, s kompleksno glavno junakinjo, ponuja se vrsta vprašanj, ki so tudi zelo neprijetna. Npr. zakaj oditi ali ostati v državi. Zakaj bi vlada sponzorirala takšna nelagodna vprašanja?! Obljubili so mi pomoč, a se več kot leto dni in pol ni nič zgodilo in spoznala sem, da se bom morala, če želim posneti ta film, znajti sama. Začela sem se prijavljati na vse možno, štipendije, regionalne razpise za financiranje, recimo na nemški razpis ... Za pomoč sem prosila tudi posameznike, nekateri delujejo v filmski industriji, skratka bilo je naporno. Imela sem ruskega producenta, sodelovala sem z nekaterimi ameriškimi podjetji, ki so bili nad projektom navdušeni. Ko sem zbrala polovico denarja, so nenadoma za projekt zeleno luč prižgali tudi na beloruskem ministrstvu. Največ so pomagali s storitvami in opremo, skratka materialno in logistično pomočjo. Na koncu smo torej s pomočjo različnih akterjev in njihovega prispevka sestavili celoten sicer nizkoproračunski projekt. Se pa še vedno ukvarjam z birokracijo. To je zgodba brez konca (smeh). Film zdaj predvajajo na različnih festivalih, zdaj bo šel v distribucijo, trenutno v Ukrajini, decembra bo na ogled v Rusiji, tako da imamo še veliko dela s pravnimi zadevami.

Film je zdaj beloruski kandidat za oskarja, to je prvi film po 22 letih. Kar je bilo verjetno veliko presenečenje, če upoštevamo dejstvo, da oblasti budno nadzorujejo družbeno dogajanje.
Kako naj ponazorim dogajanje?! Nadzor seveda je. Če povem metaforično: nihalo se premika sem in tja, meja je nevidna, ujela sem vmesni prostor, to je vse, kar lahko rečem. Imela sem veliko srečo. To je prvi beloruski film po 22 letih, ki se poteguje za oskarja, in tudi prvi beloruski igrani film po 15 letih, ki se je uvrstil na kakšen evropski festival A-kategorije. Filmi, ki so jih snemali v preteklosti, niso bili dovolj dobri, nekaj dokumentarnih in kratkih filmov je bilo odličnih, igranih pa res ni bilo. To je bil dober argument, ki smo ga imeli. Zelo sem hvaležna akademiji, da je prepoznala vrednost filma in ga izbrala. Člani odbora, ki so odločili, da bo film beloruski kandidat za oskarja, so povezani z vlado, pa vendar niso njeni uslužbenci. Ko je bil film izbran, je izbruhnil manjši škandal. Moj beloruski producent je zaradi razprav, povezanih z nominacijo, izgubil kar nekaj let življenja (smeh).

Kako pa so sprejeli film Belorusi?
Film so sprejeli zelo dobro, vsak v filmu najde neko podrobnost, ki mu pade v oči, četudi je to, da ima lik v ozadju napačno srajco. Odziv je zaznamovalo veliko ljubezni in podpore, pa tudi bolečine, saj film pokaže ogledalo družbi. Številni leta niso šli v kino, potem pa se je razširilo vznemirjenje in vsi so ga želeli videti. Mesec dni so vsi govorili o filmu, kar me je zelo presenetilo. Včasih sem se zbudila in me je spet čakal intervju in sem bila čisto iz sebe. Nisem pričakovala tako intenzivnega odziva. Po navadi ne berem komentarjev pod novicami, saj vsi vemo, kakšni so lahko, ampak zdaj jih je brala vsa družina. Seveda so se pojavile tudi teorije zarote, da sem hčerka ne-vem-koga, da sem hčerka nekoga v partiji, skratka bilo je več smešnih zgodb. Pa da sem šla na Harvard, kar pomeni, da smo zelo bogati. Resnica pa je, da sem se enostavno prijavila in dobila polno štipendijo. Skratka, znašla sem se na tnalu, ampak v celoti lahko rečem, da sem zelo srečna, saj sem našla svoje občinstvo.

Kdaj ste prvič vedeli, da pišete novo poglavje beloruskega filma? Ko je bil film sprejet na festival v Karlovih Varih? Vaš osnovni cilj je bil posneti svoj film.
Mislim, da je šlo za kombinacijo dejavnikov. V Karlovih Varih sem bila tako vznemirjena, da tudi dihati nisem mogla. Takrat sem si želela končati svojo filmsko kariero. Prvič sem se zavedela, kako težko je pokazati svoj film občinstvu. Na premieri se mi je zdel film tako nesmiseln, čisto sem otrpnila. Odziv občinstva pa je bil zelo dober. Potem je sledilo nekaj dobrih kritik, tudi v ameriških medijih (Variety, Wrap, Hollywoord Reporter), kar mi je močno dvignilo moralo, to je bil zame znak preobrata. Sledilo je še nekaj nagrad, recimo na festival v Rusijo sploh nisem šla in ko sem dobila nagrado, so me kar naenkrat začeli klicati številni mediji. Ko sem bila v ZDA, so me potem klicali številni prijatelji in njihovi prijatelji, ki so tudi videli film in ga označili za pravo odkritje. Nič mi ni bilo jasno, sčasoma pa sem spoznala, da bo film res zaživel. Pet mesecev pred festivalom v Karlovih Varih pa se ni dogajalo nič, imela sem film in nič drugega. Nisem vedela, ali ga bodo sploh kje predvajali. In takrat sem že razmišljala, da si bom morala najti službo. Tak nizkoproračunski filmi potrebujejo res veliko podpore in dela različnih akterjev.

Vsi bi seveda imeli film, ki bi šel v Cannes. Toda to je moj prvi film in pač ni film za v Cannes. Mogoče bo moj tretji film primeren. Pomoč pa potrebujem pri tem. Prodajni agenti, ki so začeli delati z menoj pred festivalom v Karlovih Varih, so bili zelo zadovoljni z odzivom. Film so sprejeli na več deset festivalov po svetu in skušali so mi, takrat sem bila res pod velikim stresom, dopovedati, da se to ne zgodi vedno. Da je to res uspeh, saj je bila verjetnost za preboj res majhna.

Zdaj vas to postavlja v zahteven položaj glede vašega naslednjega filma. Pričakovanja so velika.
(smeh) Seveda. O tem veliko razmišljam, hkrati pa se vedno znova opominjam, da imam vse možnosti, da posnamem, kar si želim. To je res velik privilegij, da lahko pustim idejam, da pridejo, in se veselim, da bom delala na njih.

V pogovoru po projekciji ste tudi dejali, da ni lahko biti tuj režiser v ZDA. Če zdaj pogledate na svoje izobraževanje v ZDA, kako gledate na medkulturne razlike. V filmski industriji ste ljudje istega razmišljanja, vendarle pa medkulturne razlike odsevajo.
Ja, v filmu smo eno pleme, če tako rečem. Težko je in hkrati smešno, da si označen kot beloruski ali slovenski filmski ustvarjalec. Tako se znajdeš v določenem predalčku.

V zadnjih letih je veliko govora o majhnem številu režiserk, film je še vedno zelo moška industrija. Kako je v Belorusiji?Imamo veliko ženskih režiserk, ki pa imajo res veliko težav z iskanjem sredstev za igrane filme. Dejansko bi lahko rekla, ni namreč neke uradne statistike, da imamo več ženskih kot moških režiserjev. Mlajše generacije so zelo pogumne. V ZDA je to veliko večji problem. Moja osebno dojemanje je, da je filmska industrija zelo tradicionalna, in je v rokah moških. Mogoče imajo tu mlajše države dejansko bolje proste roke, ker so na novo vzpostavile filmske industrije in so bile bolj odprte do sodelovanja vseh. V ZDA pa je to zelo utečena industrija, ženske so večinoma urednice, obstaja vrsta poklicev, kjer prevladujejo, na režiserski stolček pa sede le redkokatera.

Za mano je manjša kampanja za promocijo filma za oskarja in imela sem več sestankov, na katerem se res čutila, da name gledajo zviška. Tega recimo v Belorusiji in Rusiji nisem nikoli začutila. V Moskvi recimo veljam za v ZDA izobraženo režiserko, kar pa vidijo kot veliko prednost. Enako je bilo v Belorusiji. Sodelovala sem s starejšim producentom, ki mi ni nikoli rekel, kaj naj storim, bil je izjemno spoštljiv. V ZDA je to veliko težja bitka, v osnovi je ves čas prisoten občutek, da ni stika, ves čas je tudi prisotna podzavestna želja, da te ponižajo, zato v ZDA raje delam s producentkami. Z njimi se lažje povežem, prej smo na isti valovni dolžini. Enako je tudi z direktoricami fotografije.