V Avstraliji posneti celovečerec je "tiha in poetična karakterna zgodba o družinski ljubezni in žalosti, ki spremeni dinamiko v razdrobljeni družini", že v kratkem pa ga boste lahko ujeli na letošnjem festivalu Liffe. Žirija je svojo odločitev utemeljila z avtoričinim "izrazito intimističnim pristopom, zlitim v eno s kamero, igralci in zvokom, ki se prek realističnega pristopa odpira v skoraj simbolno subjektivno doživetje".

Pot v neznano
Sara Kern se je v Avstralijo preselila pred devetimi leti, brez kakršnih koli zagotovil, da bo svojo kariero, ki je bila takrat še v zametkih, lahko zagnala v novi domovini. "Moja partnerica je Avstralka; k njej sem šla na obisk in se odločila, da bom ostala. Če bi strateško gledala na to, kaj je najbolje za mojo kariero, je bilo v tistem trenutku – še vedno sem študirala na AGRFT-ju – to najbrž zelo nespametna ideja. Vse sem pustila in šla v neznano. Nisem vedela, ali bom tam sploh kdaj dobila priložnost za lasten film."

Prelomna točka se je zgodila že kmalu, s kratkim filmom Srečno, Orlo! (2016), ki se je uvrstil v tekmovalni program beneškega filmskega festivala. "Zelo mi je pomagala podpora iz Slovenije, ki sem jo občutila ves čas. Po letu dni v Avstraliji sem se za nekaj mesecev vrnila v Slovenijo, da smo posneli film Srečno, Orlo! To, da je imel premiero v Benetkah, mi je odprlo vrata v Avstraliji. Tamkajšnji filmski center mi je bil takoj pripravljen plačati pot na delavnico v Torontu in podobno. Takrat še nisem imela državljanstva in Orlo ni bil avstralska koprodukcija, a v Avstraliji so človeka zelo hitro pripravljeni finančno podpreti, če ima reference z velikih festivalov in v njem vidijo potencial," se spominja.

Mója ali Môja?
Že naslov filma je besedna igra z dvojnim pomenom: Mója in Vesna sta namreč imeni obeh protagonistk, besedna zveza pa funkcionira tudi pridevniško, kot Môja Vesna. Sara Kern "sprejme" obe možnosti, pove pa, da si vedno rada izmisli posebna imena za svoje filmske like, kot na primer Orlo in zdaj Moja.

Moja Vesna je portret slovenske družine na obrobju Melbourna, ki se spoprijema z nenadno smrtjo matere in žene. Desetletna Moja (Loti Kovačič) in dvajsetletna Vesna (Mackenzie Mazur) se s tragedijo spopadata vsaka na svoj način: Loti se osredotoči na nosečnost starejše sestre in se zavzeto pripravlja na prihod dojenčka – pa čeprav se Vesna obnaša, kot da se svojega stanja ne bi zavedala; njeno razpoloženje ves čas niha med maničnostjo in depresijo. Moja se odziva na oglase, ki ponujajo brezplačne zibke, Vesna pa medtem verižno kadi in piše slamovsko poezijo. Njun oče (Gregor Baković), ki situaciji očitno ni kos, jalovo poskuša razelektriti ozračje v hiši. Medtem ko v zraku visijo vprašanja o pravem vzroku usodne prometne nesreče, se Vesna odziva z vse hujšim besom, Moja pa z ganljivimi poskusi, da bi življenje vrnila na prejšnje tire

Kaj se zgodi z družino, ko otrok prevzame breme odraslosti?
Za avtorico film pomeni nadgradnjo vprašanj, ki jih je načela že v svojih kratkometražcih in ki izvirajo iz njenega lastnega otroštva. Predvsem jo intrigira tema zamenjave vlog znotraj družine: "Zgodba filma je fiktivna, vendar se lahko zelo poistovetim z otrokom, ki se znajde sam sredi težkega dogodka v družini. Otrok seveda še vedno potrebuje bližino z odraslimi in hitro ugotovi, kako se prilagoditi. Eden od načinov je, da prevzame bolj “odraslo” vlogo in postane čustvena opora preostalim. Pri tem otrok lahko dobi veliko pohval in potrditve od odraslih, pa vendar za igranje te vloge porabi ogromno energije, kar gre v škodo grajenja stikov z vrstniki in preostalih stvari, ki so pomembne pri odraščanju. Otrok, ki preskoči otroštvo. To je bila osnova za lik Moje.“

Drugi ključni vpliv na film je bila režiserkina izseljenska izkušnja. "Kot Slovenka v Avstraliji nimam velike, povezane skupnosti – zame je torej drugače kot na primer za Italijane. Ko v Avstraliji slišim ruščino ali hrvaščino, se mi zdita kot drobec doma, čeprav ju v Sloveniji seveda ne bi dojemala tako."

"Osamljenost znotraj tujega sveta je huda, še posebej, če v tej osamljenosti predeluješ težke stvari. Narava žalovanja je že sama po sebi taka, da te še dodatno potegne vase, te osami. To se je zgodilo tudi v filmski družini; Moja in Vesna vsaka na svoj način iščeta pot nazaj ven, v svet, pa čeprav Vesna na veliko destruktivnejši način."

Vesna za najboljšo igralko desetletnici brez igralskih izkušenj
Sara Kern je sama pripravljena priznati, da uspeh filma v veliki meri počiva na ramenih male Loti Kovačič, ki je v vlogi Moje osupljivo naravna. Na letošnjem Festivalu slovenskega filma ji je žirija prisodila vesno za najboljšo žensko vlogo, češ da je deklica očarala "s svojo prezenco, skrivnostnostjo, igralsko doslednostjo in fotogeničnostjo“.

Deklico, ki pred tem ni imela nobenih igralskih izkušenj, so našli s pomočjo avdicije. Ker dejansko prihaja iz izseljenske družine, govori tako slovensko kot tudi angleško. "Delo z njo je bilo neverjetna izkušnja, noro nadarjena je, brez težav je razumela razliko med seboj in likom," se spominja režiserka.

Toda kako z otrokom sploh načeti težke teme smrti matere, žalovanja, depresije in razpada družine? "Loti ni nikoli prebrala scenarija in nikoli se nisva zares pogovarjali o širših temah filma, le o tem, kdo je Moja in kakšen je njen lik. Seveda je razumela, da ji je umrla mama, bolj konkretnih stvari pa ji nisem razlagala. Za razliko od profesionalnih igralcev, ki potrebujejo predzgodbo, iz katere lahko črpajo, otroka ni treba obremenjevati s podrobnim ozadjem."

V času snemanja sta se z Loti dovolj zbližali, da se je deklica počutila varno. "Šlo je za preprostejši način komuniciranja, do katerega pa lahko pride samo, če se človeka razumeta na intuitivni ravni. Zato je pomembno, da izbereš otroka, ki razume bolečino, ki jo poskušam pokazati na platnu, čeprav o tem ne razglabljamo."

Kako obdržati otroško pozornost?
Vedno pa obstaja tveganje, da bo otroški igralec na sredi dela izgubil motivacijo – "ne moreš vedeti, ali bo 15. in 27. dan še vedno pripravljen sodelovati ali pa se bo naveličal", se zaveda režiserka. Zato je urnik snemanja prilagodila temu, da Loti zgodbe ni poznala. "Kolikor se je le dalo, smo snemali kronološko, da je lahko skozi snemanje odkrivala zgodbo. Pomembno je bilo, da je snemanje zanjo vseh 27 dni ostajalo sveže: vsak dan, ko je prišla na delo, ni vedela, kaj se bo dogajalo, zgodbo je odkrivala sproti. Zelo drugače bi bilo, če bi se vse dialoge učila vnaprej in to pred kamero nato le še ponavljala. Iskala sem nekaj bolj živega od tega."

Pri projektu, kakršen je Moja Vesna, se namreč ne bi bilo pametno za vsako ceno oklepati scenarija. "Pri delu z neigralci oz. pri projektu, kjer ima otrok glavno vlogo, je zame pomembno, da se v nastopu ohrani nekaj živega. Ne bi se obneslo, če bi imela rigidno, velikopotezno vizijo, ki bi jo bilo treba posneti točno tako, kot sem jo napisala. Raje pustim, da k filmu vsak prinese nekaj svojega, skupaj lahko zgradimo več, kot je zmogla moja izhodiščna ideja."

Kaj ti pomaga skupen jezik, če se z bližnjim ne moreš pogovoriti?
Mackenzie Mazur, ki v filmu upodobi starejšo sestro, visokonosečo Vesno, sicer nima slovenskih korenin, je pa zato njena družina poljskega rodu, zaradi česar ji slovenščina, ki se je je morala naučiti fonetično, ni zvenela tako zelo tuje. "Že od začetka sem načrtovala, da Vesna sploh ne bo govorila slovensko. Praviloma v izseljenskih družinah jezik staršev bolj obvlada starejši otrok, ki se je morda tudi še rodil v stari domovini. Znotraj te konkretne družine pa je bolj logično, da slovenščino obvlada Moja, ki je privzela vlogo tiste, ki družino povezuje in skuša vsem ustreči. Vesna je tista, ki ves čas išče pot ven – zavrača jezik, ker je obupala nad idejo, da se bo s to družino dalo o čem zares pogovoriti."

To, da Mackenzie ne govori slovensko, se je izkazalo celo za prednost v ključnem prizoru soočenja z Gregorjem Bakovićem, ki igra njenega očeta – v prepiru uporabljata vsak svoj jezik. "Kot lika sta si Vesna in njen oče tuja, ne znata najti skupnega jezika oziroma komunicirati. Na vajah sta se Mackenzie in Gregor prepirala, improvizirala vsak v svojem jeziku, ampak sta se nekako kar razumela. Če je v družini problem s komunikacijo ali pa besed ne znaš zares uporabljati, je tako ali tako vseeno, kaj kdo reče. (Smeh.) Ta dinamika je vnesla neko svežino in nam na vajah zelo pomagala."

Slamovska poezija, ki jo piše Vesna, so dejanski verzi Mackenzie Mazur, napisani skozi prizmo filmske Vesne. "V scenariju sem imela izbrano neko slamovsko poezijo, ki mi je bila zelo všeč. Ko smo z Mackenzie začeli vaditi s temi verzi, ni bilo čisto prepričljivo, ni bilo videti, kot da besede izhajajo iz nje. No, potem pa se je izkazalo, da ima ogromno lastne poezije – prosila sem jo, naj napiše kaj novega iz Vesnine perspektive. Napisala je cel kup poezije, ki sva jo na vajah brali in tako dodatno odkrivali lik. Ni se mi zdelo pomembno, da je to dovršena poezija, hotela sem samo, da bi se čutilo pristnost in iskrenost, kar pa mislim, da smo dosegli."

Covidna odrezanost od sveta na otoku
Moja Vesna je seveda zanimiv film tudi zato, ker je prvi celovečerec v zgodovini, ki je nastal v avstralsko-slovenski koprodukciji. "Neverjetno je, da nam je uspelo zgraditi sodelovanje v času covida," priznava direktorica filma Ira Cecić. "Avstralija je imela, kot vemo, zelo strog lockdown oz. zaprtje, kar je otežilo produkcijo; zelo smo se morali potruditi, da je avtorska ekipa iz Slovenije lahko sploh odpotovala v Avstralijo, kjer je morala pred začetkom dela preživeti še 14-dnevno karanteno."

Majhne ribe v ogromnem ribniku
Avstralski in slovenski pristop predstavljata dva popolnoma različna koncepta dela, ugotavlja producent Rok Biček. "Avstralija, kjer delajo tako rekoč po hollywoodskem sistemu, je razvita filmska država, mi pa še zelo na začetku tega razvoja. Imeli smo ogromno birokratskih zapletov, ki jih je bilo nemogoče razložiti našim avstralskim partnerjem. Zame je najdragocenejše, da se vse težave in manki na končanem filmu ne vidijo."

Po drugi plati pa t. i. hollywoodski sistem s seboj prinese tudi ogromno omejitev, opozarja direktor fotografije Lev Predan Kowarski. "Težko je tudi bilo sestaviti vrhunsko tehnično ekipo: najboljši ljudje sodelujejo pri hollywoodskih produkcijah, ki se snemajo v Avstraliji, zasedeni so za leta vnaprej, tako ali tako pa si jih ne bi mogli privoščiti. Glede na proračun filma je že v izhodišču jasno, ali lahko najameš delavce kategorije A, B ali C. V Sloveniji, nasprotno, lahko brez težav dobiš kadre prve kategorije, ker je prostor tako majhen, filmski delavci pa izjemno izkušeni. V Avstraliji kaj takega brez vpliva in brez velikih količin denarja ni mogoče."

Čakanje na oblake v sončni Avstraliji
Čeprav bi morda pričakovali, da bo film med drugim tudi razglednica, ki dokumentira osupljivo pokrajino Avstralije, sta Sara Kern in Lev Predan Kowarski z vizualno podobo filma zavila v popolnoma drugo smer: odločila sta se za intimnejše, klasično razmerje slike 4:3, ki tudi v odprtih prostorih poustvarja zoženo, zaprto perspektivo družine. "Ko sem se preselila v Avstralijo, me je – v pozitivnem smislu – najbolj šokirala njena prostranost, raztezanje horizonta v nedogled. Tam res lahko občutiš velikost Zemlje, kar pri nas, kjer si ves čas zaprt med hribčke in doline, ne pride do izraza. Všeč mi je bil kontrast med širino pokrajine in zaprtostjo dogajanja v družini. Z Levom sva imela idejo, da je treba likom slediti zelo od blizu – čeprav tako ali tako živijo znotraj hiše, ki je že sama po sebi precej klavstrofobična in v kateri ni ogromno prostora za vse. Čeprav so stlačeni skupaj, je vsak zase sam – format 4:3 je za to idealen."

Za nameček sta s Predanom Kowarskim v Melbournu, ki še posebej jeseni slovi po nestanovitnem vremenu, stiskala pesti za oblačno vreme – in pri tem celo imela srečo. Film tako z odsotnostjo bleščeče svetlobe zrcali notranjo pokrajino glavnih junakov.

Čustveno izredno intenzivni celovečerec se stopnjuje proti odprtemu koncu, ki gledalcu ne ponuja enoznačnih odgovorov ali lahke tolažbe. V prvi različici scenarija je bil razplet "še temnejši", pove režiserka. "Scenarij se je med delom veliko spreminjal. Po lastnih scenarijih rada režiram tudi zato, ker imam tako možnost, da sem scenaristka čisto do zadnjega trenutka. Še v montaži zvoka lahko potencialno odvzemaš ali pa dodajaš stvari. V filmu, ki je tako minimalističen kot Moja Vesna, šteje vsak stavek, vsak ima svojo, pomembno vlogo."

Na Liffe prihaja tudi Loti
Sara Kern, ki bo svoj obisk v Sloveniji podaljšala še do festivala Liffe – takrat bo v Slovenijo pripotovala tudi Loti Kovačič – se trenutno že ukvarja s svojim naslednjim scenarijem. Idej za nove migrantske zgodbe ji še ni zmanjkalo, češ da o tem "lahko v tem trenutku najiskreneje govori". Prav tako bi rada nadaljevala model avstralsko-slovenskega koprodukcijskega sodelovanja, ki je bil vzpostavljen z Mojo Vesno.