V mesto se 13. novembra spet vrača Ljubljanski mednarodni filmski festival. Petintrideseta izdaja Liffa bo, v duhu poslanstva festivala, ponudila izbrane dosežke svetovne kinematografije in nagrajence najvidnejših festivalov, tudi zmagovalce Cannesa, Berlinala in beneškega filmskega festivala. Retrospektiva je letos namenjena političnim srhljivkam grško-francoskega cineasta Costa-Gavrasa. V fokusu festivala bodo alternativni filmi na Slovenskem, Liffe pa bo med drugim posvečen japonskemu modernističnemu klasiku Jasuzi Masumuri, ki bi letos praznoval sto let.
Spremljevalni festivalski program tudi letos obsega številne pogovore s festivalskimi gosti in filmskimi ustvarjalci ter okrogle mize. Pri tem lahko že zdaj napovemo MMC-jevo premiero 18. novembra, posvečeno grozljivki Substanca.
V zdaj že tradicionalnem pogovoru za MMC je Simon Popek spregovoril o politični angažiranosti filmskih festivalov, o Liffovi večni prostorski stiski, o favoritih za letošnjo sezono nagrad in o (ne)posrečenosti magnum opusa Francisa Forda Coppole, Megalopolisa. Več pa v spodnjem intervjuju.
Véliki Martin Scorsese je na letošnjem Berlinalu, kjer so mu podelili častnega zlatega medveda, poudaril, da so filmski festivali "ključnega pomena", češ da občinstvu ponudijo način gledanja filmov, ki nima nobene zveze z masovno priljubljenostjo in zaslužki. Ali tudi sami na tak način vidite poslanstvo Liffa, ki letos stopa že v 35. izvedbo?
Liffe je velika protiutež komercialni ponudbi postal po letu 2001, ko je vrata odprl Kolosej, mestne dvorane pa so se začele zapirati. To je sovpadlo z nenadnim velikim poskokom občinstva na Liffu, ki sem ga takrat spremljal še kot zunanji opazovalec. Po letu 2001 se je številka zelo hitro povzpela na 50 tisoč obiskovalcev. Očitno je bilo, da ljudje z malo zahtevnejšim okusom med letom v multipleksih niso dobili vsebin, ki so jih pričakovali. Takrat tudi umetniškega kina še ni bilo, tako da je vladala velika praznina. Cankarjev dom je bil takrat še distributer filmov in pri tem zelo uspešen; bil je eden prvih distributerjev umetniškega filma v devetdesetih in tudi zunaj festivalov se je dalo v Cankarjevem domu videti filme Larsa von Trierja, Hanekeja ipd.
Ko se nato pojavi uspešen umetniški kino, se ta razmerja seveda spremenijo. Lani sem ves čas poudarjal, da v mestu nimamo več kinodvoran in to je zdaj naš osrednji problem – ne samo za ljudi skozi celo leto. Izračunal sem, da nam na Liffu v tem trenutku manjka petsto sedežev na vsaki predstavi, sedežev, ki smo jih prej imeli bodisi v Kinu Komuna, še prej v Kinu Vič, v nekem obdobju v Kinu Šiška. Dvorana AGRFT-ja je zelo dragocena, ampak z 90 sedeži ne more nadomestiti Komunine.
Kar skušam povedati, je, da so festivali marsikje korektiv tega, kar se dogaja med letom. Velika evropska mesta, kot sta Berlin ali Pariz, filmskega festivala niti ne bi potrebovala; Pariz ga dejansko sploh nima. Tako ali tako vsi umetniški filmi pridejo na program.
Lani ste opozorili, da je Ljubljana najslabša evropska prestolnica glede kinokapacitet. "Če hočemo obdržati obseg programa, bomo potrebovali nove rešitve," so bile vaše besede. Leto pozneje se zdi, da se ni spremenilo nič.
Lani sem si zelo prizadeval, da bi se vsaj delno vrnili v Kino Šiška. Lani je bil položaj tam malo negotov, prejšnje vodstvo je bilo v odhajanju in nisem imel pravega sogovornika za letošnjo izvedbo. Zdaj vzpostavljam stik z njimi za naslednje leto. Razumem pa, da bo zdaj težje, v času našega prvega sodelovanja so se šele uveljavljali in so tudi sami iskali vsebine. Vem, da nas ne bodo mogli več gostiti deset dni, tako kot so nas včasih.
V tem trenutku bi šli kamor koli, samo da smo lahko tam – še posebej, če bi bila to dvorana z velikimi kapacitetami. Velika dvorana v Kinu Šiška je primerljiva s Kinom Komuna, vanjo gre okrog 350 sedežev, tudi v tehničnem smislu je zelo kakovostna. Ljudje so se še najbolj pritoževali nad stoli, ampak vsi veliki festivali, tudi taki z mnogo višjimi proračuni od našega, sprejemajo tovrstne kompromise. Na beneškem festivalu se filmi predvajajo tudi v šotorih, in pogosto ne veš, ali določeni zvoki prihajajo od zunaj ali s platna. Lido je infrastrukturno tako osiromašen, da Benetke v bitki "velikih treh" izgubljajo tekmo s Cannesom in še posebej z Berlinom. Nimajo kapacitet za filmsko tržnico. Berlinalu se prav tako napovedujejo težave, ker se jim izteka pogodba za gostovanje v Filmski palači, iz katere jih bodo baje izselili. Nimamo torej samo mi tovrstnih težav. (Smeh.)
Ostaniva še za hip pri Berlinalu. Letos je prah dvigovalo ponujeno (in nato umaknjeno) vabilo na odprtje skrajno desničarski stranki AfD. Odprtje letošnjega festivala v Torontu so prekinili propalestinski protestniki, beneški filmski festival je bil pod pritiskom, naj s sporeda umakne dva izraelska filma. Drugače povedano, festivali so vse večje platforme za izražanje političnih stališč in aktivizma. Kakšna je – po vašem mnenju – v tem pogledu dolžnost festivalov samih? Ali pri uvrščanju filmov na spored pristopate z več upoštevanja družbenopolitičnih okoliščin kot pred recimo 10 leti?
Lani sem na program Liffa uvrstil ruski film in zaradi tega izgubil ukrajinski kratki film. Ukrajinski režiser je spraševal, ali imamo na festivalu kake ruske vsebine, in umaknil svoje sodelovanje zaradi prisotnosti ruskega filma, čeprav ta po svoji vsebini ni bil političen. Razumel sem njegovo odločitev, on pa je moral sprejeti mojo.
Moj način izbiranja filmov je isti, zanima me dobra vsebina. Jasno, da razumem ljudi, ki zahtevajo, naj se na festival ne uvrščajo izraelskih ali pa ruski filmi. Težko je ustreči vsem, treba je pač zavzeti neko svojo držo in jo braniti s čim manj nakladanja. Če preveč mencaš, lahko hitro zaideš na tanek led. Vsako stališče je lahko legitimno, tudi to, da ne vrtiš izraelskih filmov.
Ampak letošnji Liffe predvaja film Prisiljena, ki je nastal v slovensko-izraelsko-nemški koprodukciji.
Režiser je Izraelec, producent je bila produkcijska hiša Perfo, film je bil v celoti posnet v Sloveniji, s slovenskima igralkama Mio Skrbinac in Nino Rakovec. Na program sem se ga odločil uvrstiti zato, ker ilustrira prakso popolnoma neodvisnega slovenskega filma. Po tehničnih merilih nima velikih napak, težko bi rekli, da je to amaterski film. Redko doživimo celovečerni igrani film, ki bi bil posnet popolnoma brez državne pomoči.
Bi pa na vašo odločitev vplivalo, če bi bil to film s politično vsebino?
Prisiljena je psihološka drama, na pol srhljivka. Gre torej za žanrski film brez političnega sporočila – vsaj jaz ga nisem zasledil.
Predvsem večjim festivalom pogosto očitajo, da niso dovzetni za aktualne situacije in da bi morali marsikateremu režiserju tudi prepovedati nastop. Očitek je, da jim gre samo za denar, za to, da napolnijo rdečo preprogo z zvezdniki. Na premiero Almodóvarjevega filma na newyorškem filmskem festivalu so vdrli propalestinski protestniki, ki jim je Almodóvar sam odstopil mikrofon, da so izrazili svoja stališča na pogovoru po filmu. Festival je bil v javnosti očrnjen, češ da bi bili protestniki nagnani, če režiser ne bi imel toliko poguma – v medijih te teme hitro postanejo eksplozivna mešanica. Še posebej veliki festivali so odvisni od ogromnih sponzorskih vložkov in verjamem, da se nočejo izpostavljati na ta način, da bi zavrnili predvajanje izraelskih filmov. To je povezano s sponzorji in kapitalom, govorimo o festivalih, ki imajo 15- ali 20-milijonske proračune. Pri nas ni te bojazni, ker imamo tako majhen proračun. (Smeh.)
Torej bi si Liffe lahko privoščil kako gesto, na primer v obliki tematskega sklopa?
Težko sestaviš sklop novega palestinskega filma, če ni palestinskih filmov. Na sporedu imamo film Proti neznani deželi, veliko mednarodno koprodukcijo, pri kateri sodeluje tudi Palestina. Film je postavljen v Atene, režiser je bil rojen v Združenih arabskih emiratih, tako da težko govorimo o palestinskem filmu, je pa prisotna univerzalna tema begunske tematike, čakanja na vizum, na pot na razviti sever. Gotovo bo več teh vsebin na Festivalu dokumentarnega filma.
Trenutno je v svetu precej odmeven dokumentarec No Other Land, ki dokumentira življenje pod okupacijo.
Je že potrjen, marca ga bomo gostili na Festivalu dokumentarnega filma. Bal sem se, da v množici filmov na Liffu ne bi prišel do izraza. Na FDF-ju bo predvajan v tekmovalnem programu, kar je najboljša platforma za tak tip dokumentarca. Na Liffe dokumentarec uvrstim samo, če ne more počakati na marec ali pa če gre za bolj komunikativen, mainstreamovski ali glasbeni dokumentarec, ki bo že konec leta prišel v kino.
Izbira otvoritvenega filma je po vaših besedah ena najtežjih nalog za programskega direktorja. Ne sme biti preveč banalen in po drugi strani ne preveč naporen za gledalca. Kateri naslov letos ustreza tem parametrom?
To je film francoskega ekscentrika Alaina Guiraudieja, Božansko usmiljenje. Ta film je nekaj zelo posebnega, žanrski hibrid – po eni strani je zelo francoski, zelo je tudi provokativen, težko ga je žanrsko klasificirati. Lahko ga beremo kot triler ali pa kot družinsko dramo, kot film, ki na provokativen način obravnava temo krščanstva. Nastopa zelo zanimiv lik "pohotnega" župnika, skratka, treba ga je videti, to je moj najljubši film leta.
Vem, da si vsi želijo, da bi se festival odprl s Pedrom Almodóvarjem, ampak če leta 2024 odpreš festival s takim avtorjem, to res pomeni, da nimaš niti ene same ideje. Sicer smo pa že lani zaprli festival z njegovim kratkim filmom.
Morda bomo kdaj imeli kratki film za otvoritveni film: letošnji Viennale so pravkar odprli s 40-minutnim novim filmom Leosa Caraxa, tako da je to očitno festivalski trend.
Na stara leta se je Pedro Almodóvar s Sosednjo sobo lotil svojega prvega celovečerca v angleščini. Je kljub temu ohranil svojo unikatno senzibiliteto?
Mislim, da je to en njegovih najboljših filmov zadnjih dvajsetih let. Nekateri novejši se mu niso v celoti posrečili, ta pa me je navdušil, in prehod v angleščino ni imel negativnega vpliva na njegovo delo. Tilda Swinton in Julianne Moore sta izjemni igralki, tema asistiranega samomora oz. evtanazije je zelo aktualna.
Kakšna je bila letos temperatura velikih filmskih festivalov, kakšni so bili vaši vtisi? Zdi se, da je Cannes bolj kot kadar koli prej tisti festival, na katerega poskušajo priti vsi filmi. Ali to postaja problem za druge?
Rekel bi, da so Benetke zadnjih deset let celo bolj zvezdniške od Cannesa, vsaj glede najbolj pričakovanih filmov leta. To je seveda tudi posledica tega, da so predvsem ameriški studii zaradi nagrad distribucijo svojih filmov prestavili v jesenski čas, kar se obrestuje beneškemu festivalu – tudi zato, kot sem omenil prej, ker nimajo razvite veje festivala, posvečene industriji.
Pravite, da si vsi želijo v Cannes. Že mogoče, ampak marsikoga pa tudi zavrnejo. V tem pogledu je letos najbolj pomenljiva usoda novega filma Mika Leigha, Hard Truths. Festival v Cannesu ga je zavrnil, čeprav je Leigh v preteklosti tam zmagal in dobil vsaj še pet nagrad; enako se je nato zgodilo v Benetkah in še v Telluridu, kar je prav tako močen festival za ameriško tržišče. Na koncu je pristal "samo" v Torontu in Mike Leigh je v intervjujih zvenel vidno razočaran. Tudi jaz bi si ga želel predvajati, ampak ravno zato, ker ga ni bilo v Cannesu ali Benetkah, ga ni odkupil noben distributer, produkcijska hiša pa nam ga ni odstopila samo za festival. Za zdaj ta film torej nima lokalnega distributerja, in če se to ne spremeni, ga pri nas ne bomo videli.
Kaj je bil razlog za to vsesplošno zavrnitev? Konec koncev festivali pogosto predvajajo neposrečene nove filme velikih mojstrov.
Vprašati se je treba, kaj "zavrnitev" sploh pomeni. Čisto mogoče, da so bili Hard Truths pripravljeni predvajati v Cannesu, ampak ne v tekmovalnem programu. V takem primeru so režiserji pogosto užaljeni in raje počakajo na beneški festival – to se je denimo zgodilo Yorgosu Lanthimosu. Po uspehu Podočnika se je vrnil s filmom Alpe, prepričan, da mu je končno uspelo in da je to njegov zreli film. Cannes ga ni hotel sprejeti v tekmovalni program, zato je šel raje v Benetke. Isto se je prej zgodilo Francisu Fordu Coppoli, tudi po dveh zmagah v Cannesu. Iz protesta, ker njegovega filma Tetro niso uvrstili v tekmovalni program, je šel z njim v izrazito stransko sekcijo, Quinzaine des cinéastes, kjer praviloma prikazujejo prvence mladih avtorjev.
Benetke seveda nočejo biti znane kot festival, ki sprejema cannske ostanke; morda so zato zavrnili Leighov film. Sam ga nisem videl, ampak po medijskih odzivih sodeč, gre za vrhunsko delo mojstra, ki se vrača v svoje "naravno okolje" britanskega delavskega razreda.
Festival v Cannesu – in zdaj Liffe – pa nista zavrnila Megalopolisa, novega in morda zadnjega filma Francisa Forda Coppole. Kritiška srenja skoraj tekmuje v tem, kdo ga bo bolj slikovito sesul. "Vročične sanje, nekoherenten, spektakularna katastrofa, madež na avtorjevem opusu". Zakaj se vam ga je zdelo vredno uvrstiti v spored? Kako bi ga priporočali ljubljanskemu občinstvu?
Mislim, da Megalopolis še zdaleč ni katastrofa – to je film, ki ga je treba videti, da bi verjeli, eden najbolj drzno ambicioznih filmov, kar sem jih kadar koli videl, od katerega koli avtorja. Vse v njem absolutno ne učinkuje, Američani bi mu rekli a noble failure, plemenita katastrofa. V njem so prebliski genialnosti, kakršnih ne vidiš pri nobenem drugem režiserju, niti pri veteranih niti pri mladih. Treba ga je videti na velikem, na čim večjem platnu; preveč glomazen je, da bi ga lahko primerno cenili na pretočni platformi.
Kateri film pa ne doživi negativnih kritik? Megalopolisu je bilo to tako ali tako usojeno, ker ljudje ne marajo, če se režiserji preveč napihujejo. Zgodba o nastanku je zasenčila sam film, to, da je Coppola del svojih vinogradov prodal za pol milijarde dolarjev in potem 120 milijonov vložil v produkcijo Megalopolisa. V piarovskem smislu to ni bil najboljši pristop, na njegovem mestu bi bil raje tiho in zgodbe o financiranju razlagal šele po premieri. Mislim, da je Coppola napačno ocenil, da bodo ljudje simpatizirali z njegovo gesto, pa je imela ravno nasproten učinek. (Smeh.) To je pač Coppola, od nekdaj je bil megalomanski in on si to lahko privošči. Star je 85 let, če se bo s takim filmom poslovil, se bo poslovil v slogu.
V sekciji Perspektiv praviloma prevladujejo evropski filmi. Vseeno pa letos največ pozornosti pritegneta dva naslova iz Azije: April gruzijske režiserke Dee Kulumbegashvili, nagrajen v Benetkah, in pa indijski film Vsi odtenki svetlobe, ki je dobil veliko nagrado žirije v Cannesu. Prihajajo končno na globalni filmski zemljevid tudi avtorice, ki niso iz Evrope in Severne Amerike?
Ko smo pred dvema ali tremi leti na Liffu predvajali sklop sodobnih gruzijskih filmov, so bili z izjemo enega vsi dela režiserk. Enako velja za nedavni pregled sodobnega kosovskega filma. Ena od gostij je takrat pojasnila, kako to, da v tako patriarhalni družbi, kjer so ženske res tako rekoč drugorazredne državljanke, skoraj izključno one snemajo celovečerne filme. V kosovski produkciji je tako malo denarja, da se moškim preprosto ne zdi vredno ukvarjati s tem!
Mislim, da so letos šest od desetih filmov v tekmovalnem programu posnele avtorice. Prvič se res pozna dvig števila avtoric. Še pred covidom so se nekateri festivali zavezali, da ciljajo na petdesetodstotno zastopanost avtoric. Seveda še vedno na festivalih ni polovica filmov v ženski režiji, se je pa njihovo število občutno povečalo. Stvari se sistemsko spreminjajo. Dokler ni sistemske podpore za avtorice, festivali ne morejo vrteti filmov režiserk, ker preprosto nimajo zadosti izbire.
Lani je v Perspektivah zmagal madžarski film Tri tisoč oštevilčenih opek, in letos se v sekcijo Madžarska vrača s Črno piko. Je sodobni madžarski film nekaj, na kar moramo biti pozorni? Se iz odpora do vlade Viktorja Orbana rojeva odlična angažirana umetnost?
Vsi ti filmi, tudi lanski zmagovalni film Liffa, so kritika vladajočega režima. Iz “kritičnih” območij, iz območij, ki prestajajo neko obliko represije, prihajajo najboljši filmi. V državah, kjer vse funkcionira, na primer v Skandinaviji, si morajo izmišljevati žanrski film.
Črna pika je zelo močna obsodba nakrhanega izobraževalnega sistema, v katerega posega politična oblast. Taki filmi so logična posledica stanja v državi. Izjava, da se veselimo kriz, ker "bodo zdaj od tam prišli dobri filmi", seveda zveni izjemno cinično. Zgodovinsko gledano pa je to resnica: nihče si ne želi vojne ali pregona istospolno usmerjenih, so pa to potem vedno dobro pognojena tla za rast kakovostnih filmov, književnosti in druge ustvarjalnosti.
Iz Hrvaške prihaja Proslava, ekranizacija romana Damirja Karakaša, ki jo režira Bruno Anković. Odpira temo druge svetovne vojne in skrajnih ideologij, tudi vprašanje povojne usode ustaških vojakov. Mislite, da bi lahko s to temo tudi pri nas koga vznemiril?
Proslava pokaže predvsem, kako lahko je politično manipulirati z "navadnimi" ljudmi, še posebej z manj izobraženimi. Razpet je skozi tri časovne pasove, pred, med in po drugi svetovni vojni. Pokaže nam, kako hitro lahko posameznika očara določena ideja, kar ni nič novega. Karakaš je zelo kontroverzen pisatelj na Hrvaškem, njegova protiustaška drža je dobro znana. Proslava je močan film, ki pa ne ponuja neposredne obsodbe; raje uporablja metaforiko, kot da bi gledalca udaril z macolo po glavi. Sporočilo je kljub temu jasno.
Film Anora režiserja Seana Bakerja, "odisejada slačipunce", je letos osvojil zlato palmo v Cannesu. Si upati napovedati, da bo temu indie ljubljencu festivalov uspel veliki met, oskar za najboljši film?
Skrajni čas je, da Sean Baker postane res veliko ime svetovnega filma. Že njegovi prejšnji filmi so bili zelo dobri, zdaj pa ima še adut zlate palme, čeprav to pri nagradah, kakršne so oskarji, pogosto ne igra bistvene vloge. Mislim, da bi mu ta preskok tokrat moral uspeti. Anora je odličen film, komunikativen, ampak ne banalen. Avtor je imel od nekdaj občutek za marginalizirane poklice in ljudi na splošno, a zna kompleksne teme posneti na privlačen način. Občutek imam, da se je z Anoro zavestno odločil za uporabo mainstreamovskih prijemov, film ima izvrsten osrednji lik z izvrstno igralko. Pričakujem, da bo film jeseni v tujini zelo prisoten, in tudi pri nas bi moral postati velika zgodba.
Je še kakšen od letošnjih liffovskih filmov resen kandidat za prihajajočo sezono nagrad?
Stavil bi na Konklave Edwarda Bergerja, ne samo zaradi zvezdniške zasedbe, ampak tudi zaradi kakovosti. To je politična srhljivka, postavljena v Vatikan in posneta po romanu Roberta Harrisa, ki piše na zelo podoben način kot denimo Dan Brown. Seveda po predlogah teh veleuspešnih ameriških romanov nastajajo tudi slabi filmi, ampak Konklave je res velik presežek. Skupaj z Almodovarjevo Sosednjo sobo bo to trojica zelo vidnih filmov.
Retrospektiva, posvečena Costa-Gavrasu, je, tako nakazuje vaš uvodnik, komentar na razmah desničarskega populizma v Evropi. Je znal politični film v šestdesetih in sedemdesetih svojo opozicijo artikulirati na bolj precizen in boleč način, kot to počne politični film danes?
Danes gotovo takega političnega filma ni več. Še posebej Costa-Gavras je "poskeniral" vse takratne največje politične zgodbe, od vdora sovjetskih tankov na Češkoslovaško do strmoglavljenja Allendeja v Čilu. Vedno je bil avtor z izrazito socialno in politično noto; kadar mu je šlo dobro, so bili to vrhunski filmi. Bil je internacionalist, snemal je povsod, od svoje domovine do Francije, ZDA in Italije. Malo je režiserjev s tako konsistentnim in močnim opusom – tako rekoč ni ustvaril filma, ki ne bi imel aktualne kritične note za svoj čas. Ko je snemal hollywoodski film Pogrešani s Sissy Spacek in Jackom Lemmonom, so nanj pritiskali, naj ga omehča, pa ni hotel. Pogrešane so vsi brali kot protiameriški film, on pa je trdil, da je ustvaril proameriški film. Uspešen je bil v produkcijskih zahtevah, kajti projekti, kakršni so bili njegovi, radi ugasnejo, včasih celo po tem, ko se je snemanje že začelo. Glede na radikalno držo, ki jo je vedno gojil, je ustvaril res impozanten opus.
Njegovega letošnjega filma, Le dernier souffle, pa niste uvrstili na Liffe. Je to zato, ker s temo smrti in paliativne nege ne sodi v cikel političnega filma?
Film so premierno predvajali na festivalu v San Sebastianu in takrat je bil naš program že sestavljen. Če ne bo šlo drugače, ga bomo predvajali pa naslednje leto.
Predmet avtorske retrospektive je tudi japonski cineast Jasuzo Masumura, veliki povojni japonski režiser, ki pa je na Zahodu ostal spregledan. Kritika mu pripisuje določeno evropsko senzibiliteto; raje raziskuje čustvene ekstreme kot subtilnejši japonski filmi, ki smo jih navajeni. V Karlovih Varih so se mu lani pklonili z večjo retrospektivo. Od kod je vzniknila ta težnja po njegovi rehabilitaciji in zakaj je pomembno, da ga poznamo?
Zelo slabo je znan več ali manj povsod, ne samo na Zahodu. Njegove filme je zelo težko dobiti, včasih smo jih iskali še na videokasetah in DVD-jih. Tudi če si imel kopijo, je bila praviloma nepodnaslovljena. Do buma je zdaj prišlo preprosto zato, ker je bil del njegovega opusa digitalno restavriran in so posamezni naslovi zdaj na voljo, prej pa niso bili.
Masumura je izjemno zanimiv režiser, ki je segel po številnih žanrih in jih izmojstril, hkrati pa je bil kritičen do povojne japonske realnosti, še posebej do obdobja konca petdesetih, ko je prišel gospodarski razmah in z njim servilen odnos do ZDA ter amerikanizacija japonske družbe. Do tega je bil izjemno kritičen tudi Nagisa Ošima, še posebej do podaljšanja pogodbe za prisotnost ameriške vojske na Japonskem. Med študentsko populacijo je to sprožilo velike proteste. Masumura je znal ta odraz velikih sprememb v japonski družbi zapakirati v žanrsko hibridne filme, ki so bili na trenutke tudi precej spolno eksplicitni. Imel je tudi svojo igralsko muzo, zvezdnico, ki jo je sam ustvaril – Ajako Vakao je bila zanj to, kar je bila Monica Vitti za Antonionija ali pa Liv Ulmann za Bergmana. To so čudoviti filmi o ekstremnih, temnih človeških obsesijah, lahko na temo erotike, nasilja ali pa korporativnega pohlepa. Masumura je posnel okrog 60 filmov, za zdaj so jih restavrirali približno četrtino, na Liffe sem jih uvrstil za pokušino pet. Če bo slovensko občinstvo izkazalo zanimanje zanje, bomo videli, kako naprej.
Pravite, da ste najbolj zadovoljni, kadar imate lahko en slovenski film v tekmovalnem programu, enega pa med predpremierami. Letos je zadoščeno enemu od teh pogojev, videli bomo dokumentarec Cent'anni Maje Doroteje Prelog. Ni ga diskvalificiralo to, da bo ravno na dan, ko bo ta intervju objavljen, odprl Festival slovenskega filma. FSF ni ravno magnet za široko občinstvo.
To je še en film, ki bi ga marca uvrstil na Festival dokumentarnega filma, a je producent Rok Biček odločil, da ga bodo takoj po Liffu poslali v kinematografe. Tako mi preostane le še, da ga uvrstim na Liffe. Po mojem mnenju je to izjemen film, morda najboljši slovenski dokumentarec, kar sem jih videl po osamosvojitvi. To je močan film, ki bi si zaslužil veliko publiciteto, ne samo zato, ker je letošnja bera slovenskih filmov tako majhna. Če govorimo o celovečerni igrani produkciji, skoraj nisem imel izbire: film Odrešitev za začetnike Sonje Prosenc je bil že poleti v kinih, cel kup filmov pa je že končanih, a jih tudi v Portorožu ne bo, ker čakajo mednarodne festivalske premiere. Zelo bi si želel predvajati prvenec Urške Djukić, a slišim, da bo dobil premiero na enem od velikih zimskih filmskih festivalov.
V Fokusu je tudi slovenski eksperimentalni film iz časa socializma, ki je pod okriljem Slovenske kinoteke dočakal digitalizacijo. Zakaj se vam zdi pomembno, da undergoround ustvarjalnost, ki po definiciji ne nagovarja najširšega občinstva, dobi mesto na festivalu?
Nikogar ne zavračamo, tudi eksperimentalni film je bil včasih veliko bolj prisoten na Liffu. Na prvem Liffu, ki sem ga vodil, leta 2007, je bila retrospektiva posvečena Jamesu Benningu, velikemu ameriškemu eksperimentalnemu režiserju. Bila je zelo, zelo dobro obiskana, kar me je takrat kar šokiralo; še vedno se je spominjam z naklonjenostjo.
Danes eksperimentalni film v slovenski javnosti nima pravega prostora, ker se žal z njim nihče ne ukvarja. Nekaj časa je to še počel Jurij Meden, potem pa se je odselil v tujino, sam pa nimam tako dobrega pregleda. Par let smo imeli sekcijo Kino Integral, posvečeno eksperimentalnemu filmu. Ampak če ni človeka, ki bi se s tem zelo fokusirano ukvarjal, nima smisla programirati sklopov, ki ne bodo najboljši. Mislim, da si tokratni sklop zasluži mesto na Liffu, gostila ga bo Slovenska kinoteka, ki je bila nosilka projekta digitalizacije slovenskih eksperimentalnih filmov. Normalno je, da poleg dokumentarca o alternativnih filmih predvajaš še same filme, o katerih teče beseda. To so bile undeground produkcije brez kakršne koli sistemske podpore.
Direktorica rotterdamskega festivala je komentirala, da so veliki festivali v gospodarskem smislu in smislu obiska še vedno v fazi okrevanja po pandemiji. Liffe je med drugim inkorporiral VOD v svojo stalno ponudbo. Koliko filmov bo letos na razpolago za ogled od doma in ali še vedno obstaja veto na odmevnejše filme iz strahu pred piratstvom?
Odkar nimamo več Kina Komuna, se na stare številke obiska ne moremo več vrniti. Do kakšne infrastrukturne prenove se bodo naše številke gledanosti gibale pod 40 tisoč obiskovalci, takšna je pač naša realnost.
VOD na festivalih še obstaja, mislim pa, da bo te ponudbe v prihodnje vedno manj in da bo vse težje pridobiti pravice za predvajanje. Praviloma se jih ne da dobiti za ameriške filme in za velike evropske produkcije – španska, nemška, francoska in druge nacionalne kinematografije tega ne dopuščajo, strah pred piratstvom je prevelik. Letos bomo na Liffu imeli šest ali pa sedem filmov za ogled od doma.
Se pa zato festival širi na novo lokacijo, v Kranj. Tudi pri nas je prisoten trend decentralizacije. Naslednje leto, ko bo Evropska prestolnica kulture v Novi Gorici, je zelo verjetno, da bomo del programa imeli tudi tam, čeprav se o tem še nismo pogovarjali. Ministrstvo ima določene napotke oz. pričakovanja. Seveda pa je bolj decentraliziran festival težje logistično servisirati; zdaj smo že na štirih lokacijah in ne vem, koliko možnosti za razpršitev je še. Večinoma so to manjše dvorane, majhna dvorana Union v Celju, Anton Podbevšek Teater v Novem mestu in malo večji Maribox v Mariboru. Tega Liffe ne počne, da bi imel večji obisk ali višji prihodek, gre za gesto, za to, da pridemo tudi v kraje, kjer določenih filmov sicer ne bi videli.
Naštejte tri filme, ki bi jim na letošnjem Liffu dali oznako "nujen ogled".
Enega, Božansko usmiljenje, sem že omenil. Čim več občinstva bi si želel na retrospektivi Jasuza Masumure – priporočam, da si vsak ogleda vsaj en film. Osebno bi začel z Rdečim angelom.
Na tretjem mestu bi izpostavil zelo posebno Ekstravaganco, Noro hišo, nizozemsko produkcijo z Alicio Silverstone in Nickom Frostom. Film je posnet v estetiki cenene TV-produkcije poznih osemdesetih let; gre za radoživ, obešenjaški družinski film z bizarnim obratom.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje