"Zato smo vsi skupaj tu, na Liffu, po vsej Ljubljani in v Mariboru - da gledamo filme v kinodvoranah, kjer so bili od vsega začetka," je v festivalski uvodnik med drugim zapisal Popek. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Moj ideal manjšega festivala – Liffe je v svetovnem merilu tako ali tako palček – je Viennale. Približno pol festivala so novi filmi, pol pa retrospektive in zelo specializiran program.

"Zdi se mi, da se tudi mnogi naši režiserji ne zavedajo, da v današnjem svetu ne moreš biti samo umetnik, ki upa, da mu bo denar kar letel na kup, ne glede na to, kaj snema." Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Naš jesenski termin je tudi čas, ko filmi iz Benetk in Cannesa na Zahodu startajo v redni distribuciji; režiserji so seveda zelo vezani na promocijo, še posebej, ker se je gonja za oskarji počasi prestavila že na jesen. Lani sta obisk v Ljubljani odpovedala dva evropska režiserja, tudi Švicarka Ursula Meier – vse nacionalne kandidate za tujejezičnega oskarja namreč že novembra pošljejo v Los Angeles navezovat stike.

Birdman
Na Liffe prihaja težko pričakovani Birdman, najnovejše delo mehiškega cineasta Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, v katerem breme zvezdništva zrcali resnično izkušnjo igralca Michaela Keatona. Foto: Liffe

Mogoče imajo ljudje napačno predstavo, da se v Cankarjevem domu kopamo v denarju – v resnici pa ima Liffe 67 tisoč evrov javnih sredstev. V tujini mi tega nihče ne verjame.

Težko je biti bog
"Absolutno priporočam poslednji film Alekseja Germana Težko je biti bog. To je zagotovo najbolj odbit film festivala; to je zame esenca filma, German pa unikat svetovnega formata, kakršnega gotovo ne bo več." Foto: Liffe

Včasih določen trenutek tudi mine: Južna Koreja je bila, denimo, hit več kot desetletje, in vsi so predvajali vsa mogoča sranja, če so bila le od tam. Ampak vse seveda ni dobro in tudi trend zato počasi zamre; zdaj je tudi količinsko južnokorejskih filmov bistveno manj.

Poti k zvezdam
Poti k zvezdam so komična satira losangeleške filmske industrije, v kateri se David Cronenberg odkrito norčuje iz nekaterih najvidnejših zvezdnikov današnje popkulture. “V Hollywoodu je nekaj razkrojevalnega in uničevalnega,” je prepričan režiser. Foto: Liffe

V zvezi z Germanovo retrospektivo se moram pohvaliti: Vladimir Putin je namreč za Zahod dobesedno zaprl vse arhive, še posebej za članice EU-ja in Nata. Sprva so Rusi vztrajali, da ni šans, da te filme dobimo.

Playtime
"Ne vem, ali je platno v Linhartovi dvorani največje v Ljubljani, ampak meni je silno všeč in mislim, da se bo Playtime izkazal za dobro izbiro." Foto: Liffe
"Film, ki mi je všeč, bom vedno uvrstil na program – velikokrat pa izberem tudi film, ki meni osebno ni všeč, vem pa, da bo gledalcem. Ne bom pa izdal, kateri to so!" Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Letos na Liffu prvič predvajamo TV-serijo, in mislim, da je to v zadnjem času postal nekakšen festivalski trend.

Mali Quinquin
"Mali Quinquin je zelo specifična serija. Večina ljudi si ne bi niti predstavljala, da je to serija, ker je tako bizarna, še bolj „drugačna“ kot Lynch. Dumonta poznamo kot resnega, zateženega avtorja z morbidnimi in počasnimi filmi, to pa je obešenjaška detektivska komedija." Foto: Liffe
"Japonci, Francozi in Američani so nacije, ki bodo vedno navzoče na festivalih, Nemci in Italijani pa so nato že druga kategorija." Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Edina ovira za film, ki se je, denimo, septembra predvajal na festivalu v Torontu ali Benetkah, je zdaj to, da producent še nima distribucijske strategije – ali pa ga namerno hrani za oskarjevsko bitko in ga noče dati v predvajanje. Vsako leto se mi to zgodi z nekaj filmi z beneškega festivala, ki bi si jih želel uvrstiti na Liffe.

Najbolj iskani človek
Najbolj iskani mož je predelava le Carrejevega vohunskega romana v režiji Antona Corbijna, ki prikaže vprašljive metode preganjanja teroristov. Seveda bo film marsikoga zanimal predvsem zato, ker gre za eno zadnjih vlog odličnega Philipa Seymourja Hoffmana. Foto: Liffe
Pogled tišine
"Meni se zdi Pogled tišine še celo veliko boljši od Teatra ubijanja. Prejšnji film je ljudi razdelil: marsikomu se je zdel neokusen, glorifikacija portretiranih počasti. Ta film je veliko bolj eleganten, gibek in klasičen – nima pa seveda "elementa šoka", tako da ne vem, ali bo prav tako odmeven ali ne." Foto: Liffe

Načeloma ne ločujem "jugoscene" in drugih filmov: film, ki je dober, uvrstim na spored.

Edini slovenski režiser v letošnjem naboru je Marko Naberšnik z avstrijsko vojno dramo v nemščini Gozdovi so še vedno zeleni. Foto: Perfo
"Vsakega mladega režiserja hitro razglasijo za naslednji veliki up, le redki pa si potem tudi ustvarijo velike kariere." Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Danes je tisti dan, ki ga imajo filmofili že tradicionalno zapisanega v svojih rokovnikih: dan, ko Simon Popek razkrije, kakšne zaklade je po tujih filmskih festivalih zbiral zadnje leto in katere od njih mu je uspelo pripeljati v Ljubljano. Liffe, 25. ljubljanski mednarodni filmski festival, bo Ljubljano začasno v prestolnico filma prelevil med 12. in 23. novembrom, z današnjim dnem pa so vstopnice tudi že v predprodaji.

Na MMC-ju poseben portal za Liffe
Program Liffa je razgrnjen, ljubitelji filma besno listajo po programu in sestavljajo urnik, ker pa tudi na MMC-ju filmu radi prepustimo, da nam skrajša turoben november, smo ob 25-letnici festivala pripravili temu posvečen tematski portal. Na njem boste našli vse od programa, recenzij do brezplačnih vstopnic. Vabljeni k branju!


V spodnjem intervjuju vam prvi razkrivamo nekaj oprijemljivih imen letošnjega programa, od tematskih in avtorskih retrospektiv pa do predpremier: Alejandro González Iñárritu, Mike Leigh in David Cronenberg v Ljubljano pošiljajo svoje nove filme, da novih izdelkov Abela Ferrare, Wima Wendersa niti posebej ne omenjamo. Popka samega najbolj motivira sestava fascinantnih tematskih retrospektiv, pravi, končno presojo pa "prepušča gledalcem".


Zanimiva poteza je, da ste za uvodni film festivala, ki je po navadi kaka všečna etnokomedija, izbrali film Playtime režiserja Jacquesa Tatija iz leta 1967. Je lik protagonista filma, gospoda Hulota, ki na svojih eskapadah v stalnem sporu z neosebnim, tehniciranim svetom, na kakršen koli način simbolično izbran?

Prav gotovo je. Izbira filma ob odprtju ima več poant. Glavna je akcija Kinodvora in Kinoteke, Leto kina, ki opozarja na pomembnost filmske izkušnje v kinu: gledati film na platnu preprosto ni enako kot na tablici, telefonu ali celo na televiziji. Retrospektiva Veliko platno je nabor filmov, ki so tako vizualni, da dejansko ogromno izgubijo z drugačnim prikazovanjem. Strinjam se, da pri številnih novih filmih veliko platno ni bistvenega pomena – veliko jih igra predvsem na pripovedno moč – ampak celoten izbor naše retrospektive, in Playtime še posebej, je tak, da bi ga večina ljudi na televiziji na polovici nehala gledati; premore močen vizualni jezik, prave zgodbe pa v resnici sploh nima.

Sploh pa gre za veliko francosko klasiko, enega največjih francoskih filmov sploh. Zakaj pa bi morali festival vedno odpreti, denimo, z angleško komedijo? Je pa res, da v letošnjem naboru ni bilo filma, ki bi se kar sam ponujal za otvoritvenega; po navadi sta taka vsaj dva ali trije.

Bili ste eden od več poznavalcev, ki ste sooblikovali sklop Veliko platno: Filmi, ki jih nočete videti nikjer drugje kot v kinodvorani, ki zdaj zajema zelo pisan nabor filmov, od Lawrencea Arabskega do Francoske zveze in Čarovnika iz Oza kaj je po vašem merilo za "film, ki ga je treba videti v kinu", oziroma: se je izkristaliziralo kakšno merilo kot skupni imenovalec za vse sodelujoče strokovnjake?

Tukaj gre za zelo osebne okuse; na koncu so se v širšem izboru - v celoti je objavljen v zborniku, ki bo izšel vzporedno s festivalom - znašli filmi, ki so tudi mene presenetili. Sam sem na primer izbral italijanski film, ki morda sploh ni filmska klasika – je pa Teodora, bizantinska cesarica (1953) prvi evropski film, ki je bil posnet v technicolorju. Režiser Riccardo Freda je eksperimentiral z barvami, obenem pa je imel možnost, snemati v krščanskih bazilikah in z znamenitimi mozaiki v Ravenni, kar je vizualno nadvse impresivno.

Morda sem pričakoval, da bo v izboru malo več mejnih filmov, ampak prav, za občinstvo so vedno zanimivi veliki filmi, kot so Rdeči čeveljci, Lawrence Arabski, … Preseneča me, da ni nihče predlagal Kubrickove Odiseje v vesolju, ki je po navadi eden prvih filmov, na katere pomislimo v zvezi z velikim platnom.

Med svojim nedavnim obiskom v Ljubljani je pianist Neil Brand razmišljal, kako v domačem Londonu opaža, da v navadah filmofilov prihaja do obrata. Če se je s prihodom VHS-a in DVD-ja ter t. i. streamanja film že pred leti spremenil v individualno izkušnjo, ljudje po njegovem mnenju zdaj spet iščejo izkušnjo kolektivnega, posebnih projekcij na prostem in tako dalje. Se vam zdi, da je nekaj na tem? Je taka prihodnost realna tudi pri nas?

Ne vem, ali bo tudi v Sloveniji tako. Trenutno smo celo v nevarnosti, da v Ljubljani – po najbolj črnem scenariju – vsaj za nekaj časa ostanemo brez multipleksa in da bo Kinodvor edini redni kino v mestu. Vemo namreč, da Cankarjev dom ne premore stalne filmske dvorane.

Ampak film so odpisovali že konec štiridesetih let, ko se je pojavila televizija, in mu postavljali nagrobnik vsakič, ko so se pojavile kake nove smernice. Vedno znova pa pozabljamo na socialni element, družabni vidik filma: ljudje se hočejo družiti, hoditi ven … Sam sem vse ženske svojega življenja spoznal v kinu ali ob kinu! (Smeh) Že pred 15 leti so govorili, da sploh ne bomo potrebovali več filmskih igralcev, ker se vse da animirati računalniško – ampak ljudje potrebujejo oprijemljiv element zvezdništva: rdeče preproge, škandale, trače. Potem so govorili tudi, da ne bo več filmskih festivalov: vsi se bomo samo priključili na strežnik in gledali filme od doma. Ampak pri tem se pozablja, kako velik posel to je: na canski festival pride 40, 50 tisoč ljudi, in vsi morajo rezervirati hotelske sobe. Preveč ekonomskih dejavnikov je v ozadju, da bi to kar naenkrat prekinili.

Ne predstavljam si torej izumrtja kinodvoran v bližnji prihodnosti – je pa res, da imamo pri nas zadnjih deset zelo bizaren položaj, ki ni v skladu s svetovnimi smernicami.

Lani je bilo na Liffu posebej izpostavljeno, da je festival zdaj že popolnoma digitaliziran. Vas ob tem vsaj malo stisne pri srcu? Ali pa niste tiste vrste nostalgik, ki bi trdil, da se je z digitalizacijo zgubila tista prava "tekstura" 35-milimetrskega filma? Za festival je gotovo lažje, da se ne operira več s koluti ...

Ponosen sem na to, da so vsi filmi, ki se vrtijo v sekcijah retrospektiv – filmi Rubena Östlunda in Alekseja Germana – še na 35-milimetrskem traku. Novih filmov pa v tem formatu seveda tako rekoč ni več. Z vidika logistike je to zelo dobrodošlo, čeprav je treba povedati, da je DCP zelo neprijazen medij do festivalov. Izmislili so si ga veliki hollywoodski studii, da bi poenostavili razpečevanje svojih filmov in omogočili nadzor nad njimi. Po eni strani je DCP za festivale priročen, ker se skoraj ne more več zgoditi, da filma ne bi dobili, ker je kopija zasedena. Prav tako je lažji in cenejši transport kopij: včasih nas je samo transport stotih filmov v Ljubljano stal 20 tisoč evrov, zdaj pa je to 4 tisoč ali pa še toliko ne.

Po drugi strani pa je format neprijazen, ker temelji na logiki, da je film za, denimo, en mesec naložen na strežnik, od koder ga lahko s pritiskom na gumb nenehno predvajaš. Festivalska logika pa je, da se film zavrti dvakrat ali trikrat in po navadi nikoli v isti dvorani. Če imaš torej film v dveh dvoranah, ga moraš naložiti na strežnik vsake dvorane, kar se dogaja v realnem času (torej traja dve uri). V preteklosti se je nekajkrat zgodilo, da so kopije prihajale v zadnjem hipu, na primer pol ure pred napovedano predstavo: operater jo je vrgel v projektor in jo v petih minutah začel predvajati. To zdaj ni več mogoče: večina filmov je tu že pred festivalom in nato sledi dolgotrajni proces nalaganja, kar pomeni tudi nočno delo.

Edina ovira za film, ki se je septembra predvajal na festivalu v Torontu ali Benetkah, je zdaj to, da producent še nima distribucijske strategije – ali pa ga namerno hrani za oskarjevsko bitko in ga noče dati v predvajanje. Vsako leto se mi to zgodi z nekaj filmi z beneškega festivala, ki bi si jih želel uvrstiti na Liffe.

Letos je bil to na primer …?

Za odprtje Liffa sem si prvotno predstavljal novi film Petra Bogdanovicha, izvrstno romantično komedijo v tradiciji klasik iz štiridesetih let, She's Funny That Way. Ampak film so predvajali samo v Benetkah in Torontu, sicer pa ne gre nikamor do marca. Celo Birdman Alejandra Gonzáleza Iñárrituja (ki zdaj je na sporedu, op. n.) je zelo visel na nitki, ker je prestižen film, ki meri na oskarje, in gre množično v kinematografe šele konec decembra. Edini izjemi sta oktobrski premieri v New Yorku in Los Angelesu, pa so rekli, no prav, in ga pustijo predvajati tudi tukaj. (Smeh) No, predlani pa je na podoben način odpadel že napovedan film, Gospodar Paula Thomasa Andersona – bil je dovolj prestižen film, da so ga sklenili zadržati do decembra, ko je šel v kinematografe.

Do srednje in vzhodne Evrope ima Hollywood velikokrat zadržke, češ da se tukaj dogaja največ piratstva. No, letos se je z Birdmanom izšlo, z dvema drugima filmoma pa ne.

Upali smo tudi na novi film Paula Thomasa Andersona, Inherent Vice, o katerem se trenutno veliko govori.

Premierno so ga predstavili šele na Newyorškem filmskem festivalu in takrat je bil naš program že končan, predvsem pa ga še nima nobeden od naših distributerjev.

Liffe je, kot vemo, precej odvisen od prodaje vstopnic in skoraj vsako leto je po festivalu govor o rekordni prodaji. To je za sestavo programa gotovo tudi določena obveza. Verjamem, da je sekcija Predpremier zastavljena tako, da skuša biti nabor čim bolj privlačen čim več ljudem - letos se obetajo, denimo, vrnitev Xavierja Dolana z Mamico, pa Cronenbergove Poti k zvezdam, Gospod Turner Mika Leigha, Zimsko spanje Nurija Bilge Ceylana in že omenjeni Birdman - koliko pa na druge sekcije? Ali kdaj najdete filme, ki se vam zdijo fantastični, pa jih ne skušate dobiti, ker so, recimo, preveč specifični in ne bi bili obiskani?

Film, ki mi je všeč, bom vedno uvrstil na program – velikokrat pa izberem tudi film, ki meni osebno ni všeč, vem pa, da bo občinstvu. Ne bom pa izdal, kateri to so! (Smeh)

Ljudje preprosto pričakujejo, da bodo lahko videli vse canske nagrajence in tako dalje. Čeprav si včasih tudi premislim: lanski mehiški film Heli (r. Amat Escalante, op. n.), ki je dobil nagrado za najboljšo režijo v Cannesu, mi preprosto ni bil dovolj všeč. Vem pa, da imajo tudi zelo obskurni režiserji svoje občinstvo, in za take imam letos Odmeve preteklosti Lava Diaza, pet ur in pol dolg črno-beli film. Čeprav vem, da ga bo prišlo gledat sto ljudi, vem, da bodo oni veseli, zakaj torej ne? To ni film, ki bi veliko stal, ne glede na to, da je zmagal v Locarnu. Del retrospektive Veliko platno je tudi sedemurni Satantango Bele Tarrja, film, ki smo ga v kinu v Sloveniji videli le enkrat, in še to pred 15 leti.

Zelo všeč mi je letos tudi televizijska serija Mali Quinquin v režiji Bruna Dumonta, ki prav tako traja skoraj štiri ure. Letos na Liffu prvič predvajamo TV-serijo, in mislim, da je to v zadnjem času postal nekakšen festivalski trend. Ampak vseeno je Mali Quinquin zelo specifičen. Večina ljudi si ne bi niti predstavljala, da je to serija, ker je tako bizarna, še bolj "drugačna" kot David Lynch. Dumonta poznamo kot resnega, zateženega avtorja z morbidnimi in počasnimi filmi, to pa je obešenjaška detektivska komedija.

Ne oziram se torej vedno samo na to, ali bo neki film viden, seveda pa filmi, ki jih vsi pričakujejo, morajo biti na sporedu. Konec koncev se tudi distributerji velikokrat naknadno odločijo za eksotične filme, ki na Liffu še niso imeli statusa predpremiere, pa so bili tako uspešni, da jih nato odkupijo za naš trg, morda vsaj za na televizijo. In ena od osnovnih nalog festivalov je, da širijo obzorja in spodbujajo distribucijo: art distribucije pri nas pred letom 2000 praktično ni bilo, zelo redko se je na sporedu znašel, denimo, azijski film, če ga ni posnel ravno Wong Kar-Wai.

Res pa je, da se v svetu danes art filme kupuje na enak način kot hollywoodske: tudi art film prodaš že na podlagi imena režiserja, scenarista in igralske zasedbe. Vse filme, ki so jih premierno predvajali v Cannesu, so že prej prodali na sejmu Berlinala, čeprav jih ni še nihče videl. Hollywoodski in art/evropski sistem sta postala zelo podobna svetova, vsaj kar se tiče logike nakupovanja in posla; proračuni so še vedno v Evropi veliko manjši.

S posebno sekcijo se poklanjate umrlemu Alekseju Germanu, kar je logično, je pa res, da bi bila za In memoriam sekcijo gotovo odmevnejša izbira Alain Resnais ali Richard Attenborough, da vseh umrlih igralcev s Phillipom Seymourjem Hoffmanom na čelu niti ne omenjam. Igra pri izbiri kakšno vlogo tudi didaktični trenutek, ozaveščanje ljudi o filmih, ki jih morda še ne poznajo?

Alain Resnais je bil seveda moja prva želja, a je nato Kinoteka že junija predvajala manjši izbor njegovih filmov. Vedno skušam paziti, da ne ponudim filmov, ki jih vsi že poznajo, ker so retrospektivne sekcije že v izhodišču manj obiskane. Ljudje si na Liffu vedno rečejo: „Ne bom zdaj gledal starih filmov, če je toliko novih“. Izberem avtorje, ki so manj znani, ali pa vsaj filme znanih avtorjev, ki jih pri nas nismo videli že dalj časa. Alekseja Germana večina ljudi najbrž ne pozna, ampak to je po mojem mnenju najbolj nor režiser vseh časov. V zvezi z Germanovo retrospektivo se moram tudi pohvaliti: Vladimir Putin je namreč za Zahod dobesedno zaprl vse arhive, še posebej za članice EU-ja in Nata. Sprva so Rusi vztrajali, da ni možnosti, da te filme dobimo.

Kaj jih je nato prepričalo?

Prek Foruma slovanskih kultur smo jim dopovedali, da smo "dobri fantje", poleg tega pa sem še poznal nekaj ljudi v Sankt Peterburgu. Z izjemo prvega filma, ki še niti ni restavriran, smo tako dobili vse Germanove filme. Verjetno so si mnogi festivali letos želeli imeti njegovo retrospektivo, in čisto mogoče je, da smo mi edini, ki jo bomo speljali. Na to sem precej ponosen.

Kakšna je, v celoti gledano, letošnja filmska bera? Kakšno leto je gotovo tako, da ste prisiljeni črtati več dobrih filmov, ker je konkurenca tako močna, kakšno drugo leto pa je treba uporabiti redkejše sito …

Letošnji beneški filmski festival je bil izvrsten, zdel se mi je najboljši od vseh primerljivih festivalov. Benetke so za Liffe zelo kočljive, ker imam po koncu festivala manj kot 14 dni časa, da dokončam svoj spored. V preteklosti nam je marsikateri film ušel iz rok, češ da tako hitro "še nimajo izdelane festivalske strategije"; naslednje leto pa niso več aktualni, ker so medtem že izšli na DVD-ju – in vemo, kako je pri nas s filmi, ki že obstajajo na DVD-ju (Smeh). V resnici smo filme iz Benetk praviloma dobili le, če so bili že odkupljeni za distribucijo – letos pa mi je vseeno uspelo nabrati kar 12 filmov iz Benetk in Toronta, kar je zelo veliko. Več kot pet jih po navadi ni bilo nikoli.

Načeloma je letina … spodobna. Ni izjemna in ni katastrofalna. Mnogi filmi meni osebno niso všeč, pa sem jih seveda uvrstil v program. Zadnjo besedo pa bo seveda imelo občinstvo.

Nekateri filmi pa očitno vseeno pridejo v poštev tudi naslednje leto, ko so že naredili svoj obhod po festivalih. Na sporedu, denimo, opažam palestinsko dramo Omar. Je to na neki način "popravek" spregleda, ker je film letos dobil tudi nominacijo za tujejezičnega oskarja?

Omarja (r. Hany Abu Assad) je predvajal že lanski festival v Cannesu. Včasih se agentov enostavno ne da prepričati in vztrajajo pri tem, da še iščejo distributerja, brez distributerja pa filma nočejo predati festivalu. In tako mine leto … Še posebej radi komplicirajo Američani: filma ti nočejo dati, ker računajo na oskarja, naslednje leto pa ti ga nato dajo na pol zastonj. Če je film res kakovosten in ni tako mainstreamovski, da bi ga vsi oboževalci že videli, sem ga pripravljen uvrstiti v program. Enako letos velja za Nočne poti režiserke Kelly Reichardt, se pa tej praksi praviloma izogibam.

Dolga leta je bil Liffe zelo močan v azijski kinematografiji. Letos se na prvi pogled zdi, da daleč prednjačijo francoski filmi, poleg seveda ameriških in britanskih. O grški in romunski kinematografiji, ki sta bili še pred kratkim v trendu, ni veliko glasu, tudi špansko govoreči film je zapostavljen.

S Španci - če govorimo samo o Španiji, ne vseh špansko govorečih deželah - je bil letos problem. Ni jih, kaj naj rečem, ali pa so pa slabi! V ospredje jih je potiskal samo festival v San Sebastianu, kar je logično. Roko na srce: tudi če jih zgodovinsko postavimo ob Italijane, Nemce ali Francoze, so Šanci manj pomembni. Prav načrtno sem iskal vsaj en večji španski film, ker vem, da je zanje občinstvo, zelo sem spustil merila, pa nisem našel dovolj dobrega.

Letos imamo še vseeno več azijskih filmov kot lani ali predlani. Azija je prav tako problematična, še posebej kitajski film, ki ne dosega več produkcijske konstante, kakršno je imel v zlatih osemdesetih in devetdesetih. Iz kitajskega filma je izginil normalno budžetiran, sredinski art film. Obstajajo samo še zgodovinski superspektakli, polni posebnih učinkov, s katerimi hočejo tekmovati s Hollywoodom.

Kaj pa kriminalna drama Black Coal, Thin Ice, ki je bila za režijo in glavno moško vlogo nagrajena na Berlinalu?

Meni se zdi zelo slab film. Celo odkupljen je, pa ga ni na festivalu. En film pa so mi na žalost odpovedali tik pred zdajci, Coming Home režiserja Džanga Jimouja, ki je točno tak film, kot si ga na festivalu želim videti, in kakršnega ima tudi občinstvo rado. K sreči sem nato iz Benetk dobil Rdečo amnezijo (r. Xiaoshuai Wang), ki je na isti ravni.

Letos se je tudi prvič zgodilo, da ni nobenega japonskega filma, vseeno pa je Azija geostrateško zelo lepo zastopana: imamo palestinski, indijski, filipinski, kitajski, indonezijski in južnokorejski film. Včasih določen trenutek tudi mine: Južna Koreja je bila, denimo, hit več kot desetletje, in vsi so predvajali vsa mogoča sranja, če so bila le od tam. Ampak vse seveda ni dobro in tudi trend zato počasi zamre; zdaj je tudi količinsko južnokorejskih filmov bistveno manj. Podobno je z Južno Ameriko: nekdo posname hit, na primer Polžje mesto, in v naslednjem hipu vsi skočijo na isti vagon in skušajo posnemati enak slog. Prvi dve leti to popadejo tudi vsi festivali, dokler se ne izkaže, da je vse skupaj sranje, in vsi nehajo vrteti te filme.

Se ni nekaj takega pred nekaj leti zgodilo z grškim filmom? Da je po uspehu Podočnika nastajala cela plejada "odbitih" filmov?

No, grški filmi so mi še vedno všeč, ne pa seveda vsi. Letos imamo na sporedu enega (Stratos režiserja Yannisa Economidesa, op. n.).Tako je to z malimi kinematografijami, ki jim Evropa pravi "low production capacity countries", kamor sodijo Slovenija, Grčija, Romunija, Poljska in tako dalje. To so države, ki niti ne zmorejo kontinuirano ustvarjati toliko filmov. V Romuniji posnamejo pet, mogoče osem filmov na leto. Ko so bili vroča tema, so vsi prihajali na festivale, ampak seveda se potem izkaže, da vse ni zlato. Tako je tudi s slovenskimi filmi: ena generacija je dobra, potem pa pet let ni filma, ki bi bil zanimiv za Zahodnjake. Tako bo vedno.

Med 150 filmi, kolikor jih na leto posname Francija, bo seveda lažje najti tistih deset sprejemljivih. Mogoče se bo komu zdelo, da je letos ogromno francoskih filmov, ampak med njimi so tudi filmi, kjer je Francija vodilni producent, filmi pa so v celoti afriški. Tak je Timbuktu (r. Abderrahmane Sissako), pa tudi Tisoč sonc in Atlantik (oba: r. Mati Diop)- sami "zakamuflirani" afriški filmi. Tudi pri južnoazijskih filmih ni skoraj nobenega, kjer Francija ne bi bila koproducent, tako kot je Španija vedno pri južnoameriških.

Na lanskem Liffu je večino tistih, ki so ga videli, navdušil Teater ubijanja Joshue Oppenheimerja. Na letošnji festival se režiser vrača z novim filmom na temo indonezijskega genocida, Pogled tišine (The Look of Silence). Ponavljanje preizkušenega recepta ali nov pristop k istim pretresljivim vprašanjem?

Meni se zdi Pogled tišine še celo veliko boljši od Teatra ubijanja. Prejšnji film je ljudi razdelil: marsikomu se je zdel neokusen, glorifikacija portretiranih počasti. Ta film je veliko bolj eleganten, gibek in klasičen – ne premore pa seveda "elementa šoka", tako da ne vem, ali bo prav tako odmeven ali ne. Pa še krajši je! (Smeh)

Slovenci letos na Liffu nismo kaj preveč zastopani, je pa na izbiro kar velik nabor filmov z območja nekdanje Jugoslavije: poleg slov. koprodukcije Barbari Ivana Ikića so tu še Kosec (Zvonimir Jurić), Otok ljubezni (Jasmila Žbanić), Nikogaršnji otrok (Vuk Ršumović) in Številka 55 (Kristjan Milić). Se strinjate, da smo v zadnjih letih videli nekaj zelo močnih filmov s tega območja, ali pa ga Liffe podrobneje predstavlja (tudi) zato, ker je to pač naš filmski milje in interesna sfera?

Številka 55 se mi zdi izvrsten vojni akcioner, ki je tudi v Pulju dobil vse mogoče nagrade. Jasmila Žbanić, ki je Otok ljubezni predstavila v Benetkah in od katere pričakujemo resne filme na temo vojne, je presenetila z lahkotno temo; posnela je simpatično trapast film. Imamo pa seveda tudi slovenskega avtorja: to je Marko Naberšnik z avstrijskim projektom Gozdovi so še vedno zeleni.

Načeloma ne ločujem "jugoscene" in drugih filmov: film, ki je dober, uvrstim na spored. Bilo jih je še nekaj, glede katerih sem nihal, ampak raje imam manj filmov in tiste dobre.

Kot "paradnega konja" festivala vsako leto izpostavite sekcijo Perspektive. Glede na to, da gre za prve in druge filme še bolj ali manj neznanih režiserjev – je med njimi kakšno ime, na katero moramo biti še posebej pozorni?

Na vse je treba biti pozoren! V resnici je težko reči; vsakega mladega režiserja hitro razglasijo za naslednji veliki up, le redki pa si potem tudi ustvarijo velike kariere. Upal bi si celo trditi, da je to odvisno od produkcijskih (ne)zmožnosti: dandanes moraš biti ne samo velik umetnik, ampak tudi velik poslovnež. Snemati evropski avtorski film še zdaleč ne pomeni, da boš imel proste roke. Zame je zelo zgovoren kazalnik število držav, ki so vpletene v koprodukcijo: več kot je držav, več je možnosti, da bo film slab, saj ima vsaka stran vedno svoje zahteve. Zelo malo režiserjev je, ki se res prebijejo in dosežejo kaj velikega. Če pogledamo režiserje v Perspektivah zadnjih desetih let ...

Kanadčan Xavier Dolan je že en primer, denimo.

Absolutno. Ampak on je mogoče res edini primer. Zvonimir Jurić, ki je s prvencem Črnci leta 2009 zmagal na Liffu, je šele zdaj posnel svoj naslednji film. Sam si silno želim, da bi se vsi režiserji iz tekmovalnega sporeda na festival vračali, ampak realnost je drugačna. Tudi Romuni, ki so bili strašno v modi in imajo praviloma francoske koprodukcije, posnamejo en film na pet let – in to vključno z najbolj izpostavljenim, canskim zmagovalcem Mungiujem.

Če sem prav brskala po katalogih, ste vajeti festivala prevzeli leta 2007, kar bi pomenilo, da Liffe letos vodite osmič. Kakšen pečat ste dali festivalu, v nasprotju s tistim, kar je bil pod Jelko Stregel?

Že z Jelko sem tesno svetoval; že od leta 1999 sva bila z Vladom Škafarjem njena najožja programska svetovalca. Moj ideal manjšega festivala – Liffe je v svetovnem merilu tako ali tako palček – je Viennale. Približno pol festivala so novi filmi, pol pa retrospektive in zelo specializiran program. Zelo cinefilski festival, ki pa še vedno skuša ugajati vsem okusom – mogoče sicer manj kot mi, ker le ni toliko odvisen od prodaje kart.

Osebno me vedno najbolj motivira sestavljanje čim bolj atraktivnega retrospektivnega programa oz. tematskih sklopov. Avtorsko retrospektivo je konec koncev lahko narediti: vzameš vse filme določenega režiserja in jih uvrstiš v program; za to niti ni potrebno znanje. Zadnja leta so me silno veselili tematski sklopi, od 20-letnice padca berlinskega zidu in Metafilma pa do Filma ceste ter Mladih & drznih. Izhajam iz določenega aktualnega trenda in mu skušam dodati zgodovinsko perspektivo, pokazati, kje so se določene tematike začele in kako so jih obravnavali.

Vemo že, da vabljenje velikih zvezdnikov in rdeče preproge niso eden od ciljev Liffa. Vseeno pa vsako leto v Ljubljano pride precej gostov. Velja letos koga posebej izpostaviti?

Za zdaj je potrjenih približno 20 gostov, ampak nobenega spektakularnega (Smeh). Blizu smo bili Juliette Binoche, ne vemo še dokončno za Wima Wendersa … Seveda bi bil vesel, če bi veliki režiserji prišli sem, ampak realnost je drugačna. Nekaj drži kot zakleto: vsak režiser, ki ima film v Cannesu, ima praviloma za jesen že planirano snemanje novega filma. Je pa naš jesenski termin tudi čas, ko filmi iz Benetk in Cannesa na Zahodu začenjajo v redni distribuciji; režiserji so seveda zelo vezani na promocijo, še posebej, ker se je gonja za oskarji počasi prestavila že na jesen. Lani sta obisk v Ljubljani odpovedala dva evropska režiserja, tudi Švicarka Ursula Meier – vse nacionalne kandidate za tujejezičnega oskarja namreč že novembra pošljejo v Los Angeles navezovat stike.

Vsi pa tudi vemo, da gostje stanejo, in Liffe preprosto nima takega proračuna. Lahko jim plačamo karto, pa še to težko tako za prvi razred. Mogoče imajo ljudje napačno predstavo, da se v Cankarjevem domu kopamo v denarju – realnost pa je taka, da ima Liffe 67 tisoč evrov javnih sredstev. V tujini mi tega nihče ne verjame. Ravno včeraj sem bral neki članek, v katerem se je direktor rimskega filmskega festivala Marco Müller pritoževal, da so mu proračun oklestili na 7,6 milijona evrov in da je to samo tretjina denarja, ki ga je imel na razpolago pred dvema letoma. Tudi jaz bi delal tak festival!

Obvezno vprašanje: pet filmov letošnjega Liffa po izbiri Simona Popka.

Poleg retrospektiv moje srce bije še za Ekstravaganco, sekcijo, ki sem jo tudi sam uvedel. V tej sekciji je izvirna, učinkovito strašljiva ameriška grozljivka o najstnikih, Zlo za petami (r. David Robert Mitchell). Južnokorejci so vedno zanimivi, in Naporen dan (r. Kim Seong-hun) se mi zdi izvrsten primerek eksota v svojem žanru, film, kakršnega iz te dežele še nismo videli (podobno, kot smo lani lahko videli severnokorejsko komedijo). Tudi Veliki, zlobni volkovi (r. Aharon Keshales, Navot Papushado) je perfekten film, za katerega sem celo razmišljal, da bi ga dal v tekmovalni program, a sem ga pustil v Ekstravagancah, ker mi je tam manjkalo dobrih naslovov.

Zelo všeč mi je ameriški režiser Alex Ross Perry in njegov Svojeglavi Philip. Kitajsko Rdečo amnezijo sem že omenil, filmov iz tekmovalne sekcije pa praviloma ne izpostavljam, da ne bo videti, kot da kakšnega favoriziram. Christian Petzold je zame poleg Thomasa Arslana največji nemški režiser in Phoenix je izvrsten film; popolna uganka mi je, zakaj ni tekmoval v Benetkah. Absolutno pa priporočam poslednji film Alekseja Germana, Težko je biti bog. To je zagotovo najbolj odbit film festivala; taka je zame esenca filma, German pa unikat svetovnega formata, kakršnega gotovo ne bo več.

Moj ideal manjšega festivala – Liffe je v svetovnem merilu tako ali tako palček – je Viennale. Približno pol festivala so novi filmi, pol pa retrospektive in zelo specializiran program.

Naš jesenski termin je tudi čas, ko filmi iz Benetk in Cannesa na Zahodu startajo v redni distribuciji; režiserji so seveda zelo vezani na promocijo, še posebej, ker se je gonja za oskarji počasi prestavila že na jesen. Lani sta obisk v Ljubljani odpovedala dva evropska režiserja, tudi Švicarka Ursula Meier – vse nacionalne kandidate za tujejezičnega oskarja namreč že novembra pošljejo v Los Angeles navezovat stike.

Mogoče imajo ljudje napačno predstavo, da se v Cankarjevem domu kopamo v denarju – v resnici pa ima Liffe 67 tisoč evrov javnih sredstev. V tujini mi tega nihče ne verjame.

Včasih določen trenutek tudi mine: Južna Koreja je bila, denimo, hit več kot desetletje, in vsi so predvajali vsa mogoča sranja, če so bila le od tam. Ampak vse seveda ni dobro in tudi trend zato počasi zamre; zdaj je tudi količinsko južnokorejskih filmov bistveno manj.

V zvezi z Germanovo retrospektivo se moram pohvaliti: Vladimir Putin je namreč za Zahod dobesedno zaprl vse arhive, še posebej za članice EU-ja in Nata. Sprva so Rusi vztrajali, da ni šans, da te filme dobimo.

Letos na Liffu prvič predvajamo TV-serijo, in mislim, da je to v zadnjem času postal nekakšen festivalski trend.

Edina ovira za film, ki se je, denimo, septembra predvajal na festivalu v Torontu ali Benetkah, je zdaj to, da producent še nima distribucijske strategije – ali pa ga namerno hrani za oskarjevsko bitko in ga noče dati v predvajanje. Vsako leto se mi to zgodi z nekaj filmi z beneškega festivala, ki bi si jih želel uvrstiti na Liffe.

Načeloma ne ločujem "jugoscene" in drugih filmov: film, ki je dober, uvrstim na spored.