Eden od petih celovečercev, ki se na letošnjem festivalu Liffe potegujejo za nagrado vodomec, je celovečerni prvenec grškega režiserja Christosa Nikouja Sadeži pozabe. Zanj ste verjetno slišali vsaj zato, ker je to prva manjšinjska slovenska koprodukcija v zgodovini grškega filma. Kot producenta sta z Nikoujem sodelovala Aleš Pavlin in Andrej Štritof (Perfo), pri tonski poprodukciji pa mojstri Sašo Kalan, Tom Lemajič in Rudi Jeseničnik.

Virus, ki ga je Nikou pričaral v Sadežih pozabe, sicer ni smrtonosen, sproži pa nepojasnljiv fenomen popolne izgube spomina: "okuženi" v hipu pozabi, kdo je, kaj je po poklicu, kam je bil namenjen in koga je v svojem dosedanjem življenju ljubil. Bolnišnice se tako počasi polnijo z "naplavljenimi" izgubljenci, ki jih ni nihče identificiral ali poiskal, sami pa se domov ne znajo vrniti.

Med njimi je tudi štiridesetletni Aris (Aris Servetalis), ki se – v pomanjkanju boljšega načrta – pridruži programu za reintegracijo v običajno življenje. S pomočjo motivacijskih kaset, ki mu jih pošilja terapevt, se loteva različnih nalog, ki naj bi spadale k življenju v družbi – od vožnje s kolesom do priložnostnega seksa z neznanci. Lahko to nabiranje izkušenj, ki sledi loku odraščanja od otroštva prek adolescence, na novo sestavi vsestransko osebnost? Arisov kamniti izraz ne ponuja nobenih odgovorov, a otopeli avtomatizem njegovih gibov priča o tem, da goli skupek doživetij, nabranih kot trofeje, še ne zagotavlja notranje izpolnjenosti. Fascinacija z obredi je še ena od ključnih lastnosti novega grškega filma.

Sadeži pozabe so letošnji grški kandidat za mednarodnega oskarja. Po nekaterih napovedih sodeč, imajo Grki kar nekaj možnosti za nominacijo. Gotovo pomaga, da je iz golega navdušenja nad filmom kot izvršna producentka k projektu pristopila Cate Blanchett.

Več pa v spodnjem intervjuju. Z režiserjem, ki karanteno preživlja v Atenah, sem se pogovarjala prek Skypa. Obljublja pa, da bo prišel na uradno slovensko premiero v Kinodvor, ko bodo Sadeži pozabe končno lahko predvajani na filmskem platnu. Še več: razmišlja celo o tem, da bi v Ljubljani posnel svoj naslednji film.

Grčija je, tako kot Slovenija, v teh dneh v karanteni, ljudje so doma. Kako se vi osebno spopadate s temi razmerami?

V prvi karanteni je še nekako šlo, zdaj pa je veliko težje. Tudi če bomo kmalu dobili cepivo, je bil to res dolg proces. Ne vem, koliko mesecev že nisem bil v lokalu. Ljudje potrebujemo objeme svojih bližnjih, moramo biti v stiku s soljudmi, trenutni način življenja je nor. Verjamem, da je pri vas enako.

Film Sadeži pozabe bi bil lahko sprejet v tekmovalni program festivala v Cannesu, kar bi letos pomenilo samo uradno etiketo, saj je festival odpadel. Čast ste zavrnili in raje počakali na septembrski beneški filmski festival. Se vam je zdelo tako pomembno, da se film premierno prikaže v živo, pred občinstvom?

Tako je. Ker je to moj prvi film, sem si res želel videti odziv občinstva – v nasprotnem primeru bi mi preostalo samo branje recenzij in brskanje po družbenih omrežjih. Vsaj enkrat sem si želel doživeti premiero v družbi občinstva. Ko smo dobili vest, da lahko dobimo uradno etiketo festivala v Cannesu, še ni bilo jasno, ali beneški festival letos sploh bo ali ne. Tvegali smo in na koncu se je končalo dobro.

Kako se grška filmska industrija spopada s trenutno krizo? V marsičem je podobna slovenski, saj razpolaga z nizkimi sredstvi, a je obenem mednarodno veliko bolj priznana.

Sorodna novica Ko grška poetika absurda sreča slovenski film, dozorijo Sadeži pozabe

Nikakor nismo na zeleni veji in niti nismo na isti ravni kot druge evropske države, a razmere se počasi izboljšujejo. Iz državnega proračuna ne dobimo dovolj denarja – edini način, da se filmi realizirajo, so koprodukcije in sredstva iz sklada Eurimages. Zdi pa se mi, da je kriza tudi svojevrstna vzpodbuda za ustvarjalnost – če imaš na razpolago manj denarja, moraš biti bolj iznajdljiv.

V času nastajanja Sadežev pozabe sem bil dvakrat v Ljubljani: mesto in ljudi tam imam zelo rad. Dobil sem občutek, da imate ogromno profesionalcev, ki ustvarjajo na visoki ravni, nisem pa slišal, da bi veliko slovenskih filmov potovalo po večjih festivalih, vsaj v primerjavi s srbskimi in hrvaškimi filmi. Slovenske koprodukcije nastajajo večinoma v sodelovanju z državami nekdanje Jugoslavije in z Italijo. Če bi se ozrli malo dlje čez meje, morda proti Skandinaviji, bi se to najbrž obrestovalo. Nekaj takega je naredil Aleš Pavlin s Sadeži pozabe: to je prvi film, ki je nastal v sodelovanju med Grčijo in Slovenijo.

Kako se je tako sodelovanje sploh zgodilo? S producentoma Alešem Pavlinom in Andrejem Štritofom ste se spoznali pred leti na Berlinalu. Ste bili takrat hvaležni za kakršno koli zanimanje ali pa ste v trenutku ugotovili, da ste na isti valovni dolžini?

Z Alešem sva v hipu spletla vez: všeč mu je bil scenarij in strinjala sva se, da bi rada sodelovala. Ko smo zaprosili za sredstva Slovenskega filmskega centra, so bile prijave za tisto obdobje že zaprte, zato smo čakali … Na koncu smo film financirali brez slovenske podpore. Z Alešem sva se naslednjič srečala leta 2019 v Cannesu, kjer smo predvajali delovno različico projekta. Nad videnim je bil navdušen in hotel je biti del naše zgodbe. Na koncu se je izkazalo, da lahko Slovenija pristopi v fazi tonske poprodukcije, kar je bila za nas ogromna pomoč. Upam, da je to šele začetek nadaljnjih sodelovanj pri prihodnjih projektih. Hvaležen sem za vse, kar so Sašo Kalan, Tom Lemajič in Rudi Jeseničnik naredili za film.

Od leta 2009, ko je Podočnik Yorgosa Lanthimosa zmagal na festivalu v Cannesu, je bilo prelitega že ogromno črnila na temo "čudaškega vala" v grški kinematografiji: zdelo se je, kot da je cela generacija filmarjev z elementi absurda odpirala teme odtujenosti, osamljenosti, skupnosti. So morda naše predstave o sodobnem grškem filmu rahlo izkrivljene, ker festivali iščejo in izbirajo predvsem določen tip filma, ki ustreza parametrom "grške čudaškosti"?

Ne vem, kdo si je izmislil ta termin – mislim, da je bil novinar revije Variety. Še bolj kot Yorgos Lanthimos je novi val definiral njegov scenarist Efthymis Filippou. Napisal je tako rekoč vse filme zadnjih desetih let, ki se navezujejo na absurdistični humor, čeprav so jih režirali različni avtorji.

Sadeži pozabe so v mojih očeh drugačen film: bolj se približujemo lakoničnemu humorju Roya Anderssona in humanističnemu pristopu Charlieja Kaufmanna. Uporabil sem prijem absurda, a nisem hotel povedati temačne, cinične zgodbe. Name so vplivali tudi filmi, ki nimajo nobene povezave z novo grško kinematografijo, če sem iskren.

Z Lanthimosom imate pravzaprav skupno zgodovino: kot drugi pomočnik režiserja ste sodelovali pri nastajanju kultnega Podočnika. Pomočnik ste bili tudi pri več drugih grških filmih in pri romantični drami Pred polnočjo Richarda Linklaterja. Formalne filmske izobrazbe nimate – kako ste sploh dobili priložnost za delo? Kaj je bila vaša vstopnica v filmsko industrijo?

Že od štirinajstega leta, ko sem prvič videl Trumanov šov, sem vedel, da hočem ustvarjati filme. Najprej sem sklenil pisati scenarije, ustvarjati metafore in alegorije o svetu, v katerem živimo. A v mojih časih v Grčiji ni bilo dobre javne univerze, ki bi se ukvarjala s filmom, na razpolago so bile samo zasebne šole, pa še te slabe. Moji najljubši režiserji v tistem času so bili tako ali tako samouki. Vpisal sem se na študij ekonomije in ga tudi dokončal, čeprav me ni bilo nikoli na faksu – cele dneve sem gledal filme. Ker se nisem spoznal na režijo, sem sklenil, da bom najprej pomočnik režiserja - ampak tudi tega seveda nisem znal. Na spletu sem prebral sinopsis filma Podočnik, ki je bil takrat v predprodukciji; navdušen sem bil. Stopil sem v stik s producentom Iraklisom Mavroidisom (ki je tudi producent Sadežev pozabe) in ga prosil za sestanek. Pojasnil sem mu, da želim biti asistent režije, čeprav o tem delu nimam pojma. Na licu mesta me je najel. Ne vem, najbrž sem mu bil simpatičen.

Ste od dela s temi uveljavljenimi avtorji poleg tehničnega znanja odnesli tudi kakšne nauke za nadaljnjo kariero?

Vsak dan na snemanju se lahko česa naučiš – celo od slabih režiserjev in slabih filmov se lahko učiš. Pri ljudeh, ki jih občudujem, kot sta Lanthimos in Linklater, sem opazil, da sta bila tudi na snemanju silno ustvarjalna: pripravljena sta bila občutiti trenutek, morda tvegati in poskusiti kaj, kar ni bilo napisano v scenariju. Oba sta garača: pripravljena sta delati 24 ur na dan, 7 dni na teden, da uresničita svojo vizijo. Posrečeni filmi se ne zgodijo kar po naključju, terjajo trdo delo.

Zgodbo Sadežev pozabe ste postavili v svet, ki ga v temeljih pretresa pandemija, kar je bilo glede na trenutne razmere neverjetno jasnovidno. Vseeno pa to ni klasičen "film o pandemiji" – bolezen je samo kulisa, kontekst, v katerem razvijate protagonistovo zgodbo. Kakšna čustva imate danes do preroške plati filma? Gotovo bo pritegnila marsikaterega gledalca, obenem pa bo kdo najbrž imel napačna pričakovanja.

Ja, seveda, to ni film o pandemiji v dobesednem pomenu besede in prav gotovo je to naključje, ker je scenarij nastal že dolgo pred covidom-19. V trenutnem ozračju bodo ljudje morda lažje prepoznali teme osamljenosti, izolacije, negotove prihodnosti in izgube. Ne gre mi na živce, kadar ljudje vlečejo vzporednice med filmom in trenutnim dogajanjem v svetu. Je pa tema spomina nekaj nadčasovnega in rad bi verjel, da bo film učinkoval kadar koli in ne samo v teh okoliščinah.

Naš protagonist se po izgubi spomina vključi v program, ki naj bi ljudem pomagal pri reintegraciji v družbo. Izpolniti mora niz nalog, ki mu jih prek avdiokaset sporoča zdravnik – breztelesni glas avtoritete. Pomenljiva se zdi poanta, da posameznik v času krize postane vodljiv, posluša avtoriteto, ne postavlja vprašanj.

Že iz Orwellovega romana 1984 poznamo glas, ki je prek zvočnikov ljudem naročal, kaj morajo početi. Ni treba, da je to Božji glas – lahko je tudi zvok televizije ali radia. Če dovolj časa poslušaš oglase za določen izdelek, je bolj verjetno, da ga boš kupil. Na neki način si želimo, da bi nam kdo govoril, kako naj ravnamo, radi bi, da bi nas družba usmerjala. Bojimo se razmišljati s svojo glavo in biti neodvisni.

V mojih očeh je protagonistova "terapija" tudi komentar tega, kako se ljudje obnašajo na družbenih omrežjih. Pomislite: cele dneve objavljamo selfije v digitalnih fotoalbumih. Na neki način nas bolj zanima dobiti fotografijo kot pa živeti v trenutku. Naš junak počne popolnoma isto, ampak na analogen način: izpolnjuje predpisane naloge in se ob tem fotografira s polaroidnim fotoaparatom. Po mojem mnenju si moramo stvari zapomniti v srcu in v mislih, ne pa v napravi.

V svetu, ki ste ga ustvarili za film, družbenih omrežij ne uporablja nihče, prav tako ne zasledimo mobilnih telefonov in druge moderne tehnologije, le prastare televizorje in podobno. Ste hoteli ustvariti alternativno sedanjost ali gledalca vrniti v preteklost?

Ni treba, da so vsi distopični filmi futuristični – zdijo se mi celo še učinkovitejši, če se držijo sedanjega časa, kar smo poskusili upoštevati tudi v filmu. Vračamo se v bližnjo preteklost, ko tehnologija še ni bila tako vseprisotna. Tehnologija je imela po mojem mnenju katastrofalen vpliv na naše spomine: ničesar ni treba več shraniti v glavi, vse je v napravah, po možnosti v napravah znamke Apple. Ta ironija v naslovu je bila namerna. Na pol pozabljen element je tudi snemanje v razmerju 4:3, ki spominja na format polaroidne fotografije. Vsi elementi scenografije in glasbe stremijo k rahlo nostalgični preteklosti, združeni s sedanjostjo.

Izgubo spomina obravnavate na osebni ravni, a iz zgodbe lahko sklepamo tudi to, da prihaja do izgube kolektivnega spomina. To implicira brisanje zgodovine, kar pa je prvi korak v zdrsu proti totalitarizmu.

Vsaka alegorija ima političen ton, temu se ne da izogniti – še posebej, kadar gradiš fiktivne svetove. Zdravniki, ki so metafora za avtoriteto, od vseh svojih amnezičnih pacientov pričakujejo, da bodo izpolnjevali iste naloge – da torej živijo iste spomine. Ustvarjajo ljudi, ki bodo imeli iste spomine, ki bodo popolnoma homogeni, skoraj kot roboti.

Ste pred pisanjem scenarija raziskovali, kako lahko v resničnem svetu deluje amnezija? Pacienti v filmu ne vedo, kdo so, a še vedno znajo uporabljati pribor, zjutraj se oblečejo ipd. Včasih ne prepoznajo različnih glasbenih žanrov, drugič znajo besedila popularnih popevk. Ste namerno ohranjali dvoumnost (Ali je prav, da se tega spominja?) ali pa je prikazana logika amnezije podprta z medicino?

Moj soscenarist Stavros Raptos je na začetku predlagal, da bi se sestala s kakšnim zdravnikom in se podučila o zakonitostih amnezije. Kaj me brigajo zakonitosti amnezije! Posneti sem hotel alegorično pravljico, ustvariti svet znotraj filma. Realizem zame ni bil prednostna naloga – sestavil sem amnezijo, kakršno sem potreboval. Bolniki še vedno znajo voziti avtomobile, na primer, pozabili pa so svoje identitete.

Osrednja vizualna metafora v filmu so jabolka: protagonist o sebi bolj ali manj ve samo to, da ima rad jabolka. Verjetno veste, da slovenski naslov filma ni dobeseden prevod izvirnika (Jabolka), pač pa Sadeži pozabe. Sama od sebe se torej ponuja asociacija na svetopisemski "sadež spoznanja“. Sta sreča in védenje torej dve kategoriji, ki se med seboj izključujeta?

Jabolko je sadež zgodovine – ne samo zaradi Adama in Eve, tudi po zaslugi Isaaca Newtona in drugih anekdot. Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran, narekuje ljudska modrost. Sem pa ta sadež izbral tudi iz čisto osebnega vzgiba: moj oče je imel silno rad jabolka, pojedel jih je sedem ali osem na dan, in imel je odličen spomin.

Kako ste za glavno vlogo izbrali Arisa Servetalisa? Poznamo ga iz več novejših grških filmov, kot so bili Kinetta, Alpe in L. Vsekakor obvlada stoičen izraz, ki ne razkriva veliko o tem, kaj se dogaja v njegovi notranjosti.

Že prej sva bila prijatelja, sodelovala sva pri mojem edinem projektu pred Sadeži pozabe, kratkem filmu KM. Vedel sem, da bo moj protagonist, zato je bila vloga napisana posebej zanj. Rad imam njegov minimalistični pristop in močno govorico telesa. Preden sva se lotila Sadežev pozabe, sem mu naročil, naj si ogleda več filmov Jacquesa Tatija in dva filma z Jimom Carreyjem – Trumanov šov ter Večno sonce brezmadežnega uma. Prosil sem ga, naj v svojem liku združi ta dva pristopa.

Vsak posameznik je skupek svojih različnih spominov, sporočajo Sadeži pozabe. Poleg očitnih primerjav s Saramagovim Esejem o slepoti me je film spomnil tudi na kratko zgodbo Jorgeja Luisa Borgesa Funes z dobrim spominom. V njej se protagonist do zadnje podrobnosti spominja vsega, kar je kadar koli doživel, videl ali prebral. Vas kdaj muči misel na vse, kar ste v svojem življenju že pozabili in je zato za večno izgubljeno?

Seveda, grozno se počutim, kadar imam občutek, da sem kaj pozabil – pa imam načeloma odličen spomin. V preteklosti me to ni preveč obremenjevalo, trenutno pa sem najbrž pod stresom: celodnevno visenje pred računalnikom in na telefonu vpliva na človeka. Občutek imam, da moj spomin – ali pa kar moji možgani – delujejo malo bolje, kadar grem na dopust brez računalnika in brez nenehnega preverjanja telefona.

Smo pa dandanes z vseh strani bombardirani s toliko informacijami, da je nemogoče zadržati vse. Nemogoče je tudi ohraniti nekatere ključne trenutke iz naše lastne preteklosti. Največ, kar lahko upaš, je, da ne boš pozabil, kako si se v določenem trenutku počutil.