Drama, ki pritegne samo, če bi res radi izvedeli, ali je po mnenju scenaristov to mogoče ali ne. Je mogoče čez noč svoje življenje spremeniti v drugačno? Potegniti črto? Postati svobodnejši in se rešiti okov ponavljajočega se vsakdana?

Odgovor scenaristov je dejansko uporaben. Ponuja priložnost za odlično debato, če ste si film ogledali s prijatelji. V vsakem primeru pa dobro odskočno desko za razmislek, kako bi lahko postali bolj srečni in zadovoljni. In do tu je s tema dvema urama francoske filozofije vse čisto lepo in prav. Če bi le bilo vse skupaj narejeno tako, da gledalec dve uri nepremično zre v veliko platno.

Težava filma "Ljudje ptice" je, da je od samega začetka vsak prizor ravno toliko predolg, da se začnete dolgočasiti in nemirno presedati. Olajšano sem ugotovila, da dovolj potrpljenja nimajo niti drugi. Dokončno pa je ta film izgubil nemalo pozornosti ravno v trenutku, ko se v njegovi zadnji tretjini zgodi nepričakovan preobrat, ki bi moral po vseh pravilih scenaristike gledalca samo še bolj prikovati na stol. A je kar nekaj ljudi zapustilo dvorano, čeprav je šlo za festivalsko občinstvo, ki med vsemi zagotovo obupa zadnje.

Sama sem ostala, ker nisem mogla domov, ne da bi izvedela, kako bo ta neverjeten preobrat ustvarjalcem uspelo do konca filma pojasniti. To ni bila preprosta naloga, a jim je uspela. Vendar zgodba ni mogla pustiti vtisa, ki bi ga lahko, ker film gledalca od samega začetka enostavno ne zmore zagrabiti za vrat, kaj šele, da bi ga držal in ga ne bi spustil. Ko se zgodi zanimiv preobrat, sem imela vsaj jaz, po pravici povedano, vsega skupaj že malce dovolj. V takem razpoloženju me še tako revolucionarna ideja ne bi mogla prepričati, da dogajanje pred seboj kar naenkrat začnem spremljati z zanimanjem.

Je pa vredno vsake hvale, da bi se zgodba lahko odvila in končala zelo predvidljivo, a se ne. Daleč od tega. To bi lahko bila recenzija le še ene tipične romantične drame. Moški in ženska, ki sta naveličana svojega življenja. Dva posameznika, ki se bojujeta z občutki osamljenosti, četudi sta vedno obkrožena s kopico ljudi. Samo še en moški in ženska, ki se nekega dne po neverjetnem naključju srečata in ugotovita, da bi lahko bil njun vsakdan veliko bolj poln in razgiban, če postaneta par. A to ni odgovor, s katerim postrežejo scenaristi. Vsaj ne edini. Namesto po hollywoodsko so bolj po evropsko sklenili, da je sreča veliko bolj zapleten koncept, da pa je kljub temu, da bi jo dosegli, morda potrebno le … No, recepta, ki ga predlagajo, vam ne bom razkrila. Je pa edino, zaradi česar se ta dveurni film izplača pogledati.

Ocena: 2; piše: Lina Eržen