Eno izmed teh neštetih zgodb o iskanju izgubljenih otrok v novem celovečercu Šivi odstira srbski režiser Miroslav Terzić. Film po scenariju Elme Tataragić temelji na boju resnične osebe, šivilje Drinke Radonjić, ki ne verjame v sinovo smrt.

Film, ki je nastal v srbsko-slovensko-hrvaško-bosansko-hercegovski koprodukciji, je na letošnjem Berlinalu dobil nagrado Europa Cinemas Label za najboljši evropski film v sekciji Panorama, občinstvo pa mu je dodelilo drugo nagrado za najboljši film v tej sekciji. Ogledati si ga je bilo mogoče tudi na letošnjem jubilejnem ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe v sekciji Perspektive.

Liffe je kot gost obiskal 20-letni igralec Pavle Čemerikić, ki v Šivih upodablja 18-letnega Marka, ukradenega sina šivilje Ane, vpete v neusmiljeno iskanje resnice ter boj s policijo, birokracijo in lastno družino.

V najinem pogovoru je Čemerikić med drugim povedal, koliko je o krajah znano v srbski javnosti, kakšni so odzivi na film in kako se je v snemanje vključevala družina Radonjić.

Vabljeni k branju intervjuja.

Kdaj ste prvič slišali za izgubljene otroke?
Prvič sem zanje slišal od Miroslava, režiserja filma, kar dokazuje, da se o tem pri nas pred nastankom filma ni veliko govorilo. No, na žalost se prav veliko o tem ne govori niti zdaj, po filmu. Miroslav je še pred celovečercem ustvaril kratki dokumentarni film o krajah novorojenčkov, ki sem ga pogledal pred snemanjem. V njem smo priča več zgodbam žensk, ki so se znašle v tem isti položaju.

Otroci pa doslej še niso javno spregovorili, vaš lik Marka je prvi, ki usmerja pogled v zorni kot "ukradenega otroka". Kako ste se spoprijemali z mislijo: "Kaj, če bi bil eden od teh otrok jaz?"
Ves čas se ukvarjam z odnosom svoje generacije do dediščine, ki jo prejemamo od staršev in starih staršev. Počutim se kot del generacije v zelo čudnem kulturnem, političnem, družbenem trenutku. Imamo stare straše, ki so živeli v idealizirani Jugoslaviji, šli vsako leto na morje in tako dalje. Obenem pa smo otroci staršev, ki so bili priče razpadu države. Mi smo tretji na koncu verige, ostali smo med zgodbami, ki se jih ne spomnimo, med novimi zgradbami, ki so vzniknile, in starimi zgradbami, ki so porušene. Moja generacija iz našega prostora je tako, tudi glede filma, še vedno prežeta z zgodbami, s katerimi se bo lahko ukvarjala in soočala, če jo bo to zanimalo. Naš prostor je poln prikrojenih resnic, in tisti, ki se želimo ukvarjati s filmom, jih lahko poskušamo osvetliti.

In res, vaša dosedanja izbira filmov je zbirka zamolčanih zgodb. Med njimi je tudi Tovor Ognjena Glavonića, ki razkriva zločin srbske vojske nad kosovskimi Albanci.
Ne želim biti lažno skromen, saj sem zelo vesel, da nisem mlad igralec, ki bi rad igral v priljubljeni TV-seriji in bil slaven, ampak sem ubral drugo pot, na kateri so filmi, kot sta Tovor in Šivi. Iskreno me navdušujejo zgodbe, za katere mislim, da bi jih morali videti in slišati, pa niso javno izpostavljene. Upam, da bom tudi nadaljeval po tej poti.

Moja prva vloga je bila v filmu Nikogaršnji otrok, tam me je tudi videl Miša in me poklical na avdicijo za Šive. V obeh je direktor fotografije Damjan Radovanović, mislim, da je imel tudi on prste vmes pri tem.

Kako se je bilo lotevati vloge, ki temelji na resnični zgodbi, a je o njej znano tako malo?
Gledal sem nekaj dokumentarnih filmov s podobnimi tematikami, da bi poskušal razumeti, kaj se v človeku zgodi, ko izve, da njegovi starši niso njegovi starši. Najbolj zanimiv mi je bil moment Markovega zavračanja obeh strani zgodbe. Vsak ga vleče na eno stran resnice, biološki in nebiološki starši, a se vsem izmika. Največ sem se igralsko ukvarjal z njegovim zanikovanjem zgodbe. Ravno to čustvo je najbolj navdihovalo moj lik, to mladostniško uporništvo, to, kako vseeno mu je in za starše, ki so bili do sdaj njegova mama in oče, in za tiste, ki naj bi bili njegovi pravi starši.

Družino Radonjić ste tudi spoznali?
Da, spoznal sem Drinko, ki dela z možem v majhnem šiviljskem salonu pri Slaviji v Beogradu. Prav tako, kakor je v filmu. Več iz ekipe nas je preživelo nekaj časa z njima. Drinka je med drugim učila šivati Snežano ‒ igralko, ki jo igra v filmu. Drinka sicer tudi igra v filmu, in sicer ima vlogo ženske iz društva za izgubljene otroke, ki prinese v salon vabilo za Ano.

In Marko, ki ga igrate? Ste se kdaj srečali z njim?
Ne, z njim nikoli. Mi je pa Drinka veliko govorila o njem. Vem, da se srečujeta, ampak to ni razčiščen odnos v nikakršnem smislu. Zgodba še zdaleč ni zaključena, saj on ne želi narediti DNK-analize, da bi izvedel, kdo je v resnici njegova biološka mama.

Marko in mama Ana sta večji del filma neznanca. Ste to uporabili pri snemanju, sta ohranjala distanco ali sta se o likih veliko pogovarjala?
Takoj sva si postala zelo blizu, ne le na igralski, ampak tudi na osebni ravni. Obema s Snežo nama je bilo zelo simpatično in smešno, da sva si resnično vizualno podobna. Hitro je postala izredno materinska do mene.

Najbolj zanimiva dinamika v filmu se mi zdi sicer ta med Ano in Jovanom, ki je ustvarjena na odnosu med Drinko in njenim možem. Oba sta neverjetno močna, vesela, pozitivna človeka. Njun odnos se mi je zdel izjemno dragocen.

Zato ker se kljub zahtevni situaciji nista ločila in se nista prenehala boriti za sina?
Zagotovo sta imela milijon priložnosti, da jima zakon razpade. A sta ostala ljubeča ... Najraje bi posnel dokumentarec o njima, tako navdihujoče zveze zlepa ne najdeš.

Kako so se v zgodbo vključevali drugi člani družin? Ste imeli stik s sestrami, brati, starimi starši? V filmu je prva, ki naveže stik z Markom, njegova biološka sestra Ivana ...
Po premieri v Srbiji smo se odpravili na mini turnejo. Odšli smo v Niš, Novi Sad, Kragujevac. Po premieri so se nam oglašali ljudje iz občinstva z vprašanji. Veliko med njimi jih je pripovedovalo o svojih izkušnjah z izgubljenimi otroki. V Novem Sadu sta do mene po projekciji prišla mama in sin, čigar brat dvojček je izginil na ta način. To se ni zgodilo v porodnišnici, ampak malo kasneje. Dvojček je kot dojenček zbolel in odpeljali so ga v bolnišnico, od koder se ni nikoli vrnil. Razglasili so ga za mrtvega, nato pa začeli sumiti, da je bil dan v posvojitev. Takrat sem najbolj izrazito začutil, koliko zgodb obstaja in kako zelo si ljudje želijo o tem govoriti. Zazdelo se mi je, da ve za to dogajanje veliko več ljudi, kot se zdi.

Je film spodbudil k več pogovorom?
V nekaterih majhnih krogih se je o tematiki razpravljalo, širše pa na žalost ne. Kot da ljudi ne zanima. Mislim, da je problem v tem, da imajo srbski mediji kvazipomembnejše delo in to je govoriti o naših politikih. Občutek imam, da v medijih tako sploh ni prostora za zgodbe, ki imajo lahko velik pomen za družbo. B92, srbska televizija, ki več ne obstaja, je leta 2006 pripravila oddajo o kraji novorojenčkov, spregovorilo je šest družin. Ena od srbskih televizij je tako imela dokumentarec, ampak to je bila edina vest o dogajanju, edini novinarski prispevek, edini dokaz, da se je nekaj zgodilo.

Sorodna novica Slovenska manjšinska koprodukcija o izginulih dojenčkih potuje na Berlinale

Veliko ljudi je za ukradene otroke prvič slišalo ne prek medijev, ampak skozi ogled filma. Poprej so za zgodbe vedeli le tisti, ki so bili udeleženci in žrtve dogajanja. Na začetku filma piše, da "več kot 500 družin v Srbiji išče svoje otroke", a je to fiktivna številka. Nihče ne ve, koliko jih je.

Se je kdo oglasil in poskušal zavrniti zgodbe iz filma, češ da gre za norost?
Seveda, veliko je ljudi, ki negirajo zgodbo, ki trdijo, da je laž. Ko sem po Šivih snemal kratki film Klupe, je bil med mojimi soigralci tudi zdravnik, ki ni zares igralec, ampak pomemben kardiolog. Bil je šokiran, ko je izvedel, da sem igral v tem filmu. Prepričeval me je, da ni res, da se nič od tega ni zgodilo, da je vse skupaj neumnost. Nekaterim očitno ni lahko sprejeti preteklosti, se pomiriti z dejstvi. Bolj preprosto se jim zdi pomesti vse skupaj pod preprogo, kot se soočiti z groznimi stvarmi, ki se dogajajo ali pa so se dogajale. Mislim, da je to tudi širše največji problem naše družbe.