"Žensko telo kot grozljivka" ni nov koncept: ozreti se moramo samo h Carrie Briana De Palme ali pa k Rosemaryjinemu otroku Romana Polanskega, in očitno postane, da je žensko telo od nekdaj navdihovalo žanrski film – še posebej, če gre za prvinskost nosečnosti. In tukaj na prizorišče vstopi francoska režiserka Coralie Fargeat s Substanco. Njena dih jemajoča, stilizirana in pretirana grozljivka ponuja drugačno, izrazito žensko perspektivo, obenem pa svoje zanimanje preusmeri na žensko telo, ki ni (več) identificirano s svojo reproduktivno funkcijo. Drugače povedano, Substanca je – med drugim – grozljivka o menopavzi.

Pogodba s hudičem
Zlata leta kariere Elisabeth Sparkle (Demi Moore) so očitno že za njo: pri dobrih petdesetih so filmske vloge zanjo presahnile; relevantnosti se oklepa le še kot voditeljica televizijskih ur aerobike. Pa še za to je očitno prestara, ji dajo jasno vedeti studijski šefi, ko jo pokroviteljsko odslovijo. Razjarjena in obupana Elisabeth pokliče telefonsko številko, ki ji jo je priporočil lepi neznanec v zdravnikovi ordinaciji. In tako se ji odprejo vrata v svet futurističnega, eksperimentalnega programa, poimenovanega zgolj Substanca. V poštnem predalu prevzame kup medicinske opreme – injekcije, cevčice, flurestenčno zeleno tekočino in nekakšen kašast nadomestek hrane – in navodila za poseg, ki ga bo opravila sama. Na drugi strani jo čaka "novi jaz", ki pa bo ista oseba kot njen "stari jaz", jo posvari priročnik. "Obe sta eno." Le kaj bi vse to lahko pomenilo?

Mlajša, lepša – boljša?
Iz groteskne operacije se rodi mlajša, agilnejša replikantka Sue (Margaret Qualley), ki brez pomisleka zdrsne v rožnati dres in zamenja Elisabeth kot obraz televizijske aerobike. A faustovski eksperiment ima tudi stroga pravila: Sue in Elisabeth lahko živita samo v izmeničnih etapah, ki trajajo točno po sedem dni. Ne več in ne manj.

Sue in Elisabeth se tako znajdeta na tehtnici – ali, bolje rečeno, v bitki za življenjsko moč enega samega skupnega telesa. Jasno, da se to ne more dobro končati, in Subastanca se stopnjuje do krvave, cirkuško pretirane katarze z zelo jasnim sporočilom: svet ženske sili v tekmovanje s prejšnjimi, mlajšimi različicami sebe, in v tej tekmi so obsojene na neizogibni poraz.

Z gostjama o poslednjem tabuju družbe: staranju
Substanco si lahko na Liffu v Ljubljani ogledate 18., 20., 21. in 23. novembra. Samo ena izmed teh projekcij, prva – 18. novembra ob 17.30 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma – pa bo označena kot MMC-jeva premiera.

Po projekciji se bomo, tako kot prejšnja leta, z gostjama pogovarjali o temah, ki jih odpira film. Letos smo k pogovoru, ki se bo v dvorani zgodil takoj po koncu filma, povabili Evo Mahkovic in Tino Poglajen.

Eva Mahkovic je dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem, dramatičarka, pisateljica in prevajalka. Kot avtorico jo zanima izkušnja sveta mlajše urbane ženske, kar odsevata njena žanrsko hibridna romana na tak dan najbolj trpi mastercard (2019) in Toxic (2023). Še posebej slednji prek osebne zgodovine razgalja "mitologijo, popkulturo, čas, travme, odnose, ki so me naredili".

Tina Poglajen je filmska kritičarka, ki sodeluje z Radiem Slovenija ter številnimi domačimi in tujimi publikacijami, kot so Ekran, Dnevnik, KINO!, Indiewire, Cineuropa in MUBI, ter poroča z največjih evropskih filmskih festivalov. Obsežno je pisala o tematiki spola in spolnega nasilja v v slovenskem filmu.

V pogovoru, ki ga boste v živo lahko spremljali tudi na MMC TV, bomo načele temo vpliva medijev (in zabavne industrije) na lepotne standarde in na odnos žensk do lastnega telesa. Spraševale se bomo o pasteh nenehnega stremljenja k "boljši različici" sebe in seveda tudi o tem, ali je mogoče zaobiti obsedenost sodobne družbe z mladostjo. Smo same sebi največje sovražnice?