Kinematografija najmlajše države v Evropi je bila za mednarodno skupnost skrivnost ‒ do letošnjega leta, ko se zdi, da je kosovski film naravnost eksplodiral. Blerta Basholli je s filmom Panj osvojila tri ključne nagrade festivala Sundance, kratki film Displaced Samirja Karahode se je potegoval za zlato palmo v Cannesu, na francoski rivieri pa so v sekciji Štirinajst dni režiserjev prikazali tudi dramo Hrib, kje rjovejo levinje avtorice Luàne Bajrami. In nato je tu še Norika Sefa: njen prvenec Kje je Venera?, ki se na Liffu poteguje za nagrado vodomec, je bil letos prejemnik posebne nagrade režije na festivalu v Rotterdamu ter posameznih priznanj v Sarajevu, Valencii in Hongkongu.
Trenutna kosovska kinematografija torej počiva predvsem na ramenih žensk mlajše in srednje generacije, ki so se večinoma izobraževale v tujini, a se nato ustvarjalno vedno znova vračajo v domovino. Nobeno presenečenje torej ni, da so v ospredju številnih njihovih filmov dolge lovke patriarhata in njegove sledi v kosovski družbi.
Kje je Venera? bi lahko bil tipičen film o odraščanju mladega dekleta, ki se poskuša izviti iz primeža dušeče skupnosti in njenih pričakovanj; pred konvencionalnostjo ga rešujeta inovativno kadriranje in naravna karizma obeh glavnih igralk.
V filmu spoznamo Venero (odlična Kosovare Krasniqi), redkobesedno najstnico, ki odrašča v majhni vasi, v hiši, kjer se gnetejo tri generacije. Ko bi rada ‒ v družbi svoje najboljše prijateljice, uporniške Dorine (Rozafa Celaj) ‒ začela eksperimentirati z alkoholom, spolnostjo in drugimi atrakcijami odraščanja, se mora spopasti ne samo z obtožujočimi starši, pač pa s celo skupnostjo, v kateri sta dolžnost in "skrb za čast" pomembnejša od sreče. Norika Sefa noče naslikati družinske tragedije: zanima jo portret družbe v (počasni) preobrazbi, sveta, ki je ustrojen tako, da zavira in duši mlada dekleta z željami onkraj domačega gospodinjstva.
Več preberite v spodnjem intervjuju z režiserko.
Rojeni ste bili sredi devetdesetih na Kosovu, pozneje ste se šolali na Danskem in na slavni praški filmski šoli FAMU. Vaše uradne biografije onkraj tega ne razkrivajo veliko. Mi lahko torej poveste kaj več o tem, kakšno vlogo je imel film v vaših formativnih letih?
Biografije so kratke, ker je to moj prvi celovečerni film. Pred tem sem snemala samo dokumentarne kratke filme, ki so se poigravali z različnimi pristopi, s filmskim jezikom. Ko sem bila otrok, sem oboževala filme in jih tudi ogromno gledala; pozneje sem začela pomagati pri festivalu Dokufest v Prizrenu. Ker Kosovci nismo imeli vizumov za potovanje v tujino, se je zame dobesedno odprl svet, ko sem na festival videla prihajati tuje filmarje. Ljubezen do filma se je pri meni tako združila z idejo osvoboditve, pobega.
Ko sem bila otrok, je imel moj oče kamero, s katero je snemal naše družinsko življenje. Trenutno sestavljam dolgometražni dokumentarec iz teh starih posnetkov na 16mm filmu. Kar hočem povedati, je to, da sem odraščala pred kamero. Šokiralo me je, ko sem ugotovila, da so skozi oko kamere stvari videti popolnoma drugačne od življenja, ki smo ga živeli. S tem razkolom sem bila obsedena. Morda me zato dans kot filmsko umetnico zanimajo predvsem človeška telesa in razdalje med njimi ter množice ljudi.
Dobila sem državno štipendijo za študij na praški šoli FAMU, a sem študij nekje na polovici opustila, ker sem sledila filmskim projektom. Skratka, najbrž zato nimam koherentne biografije: vse je precej zapleteno. Pred projektom Kje je Venera? sem na primer snemala z Wernerjem Herzogom v perujski džungli. Ta izkušnja me je naučila ogromno o snemanju v neprijaznih, nizkoproračunskih okoliščinah. Učim se z delom.
Vseeno najbrž človek ne naleti na mentorstvo Wernerja Herzoga kar po naključju.
Ne, objavil je razpis za sodelovanje z mladimi avtorji, ki jih je potem sam izbral. Uvrstila sem se s prijavo enega od svojih kratkih filmov. Snemat smo šli v Peru, v džunglo, kjer je bil posnet Herzogov najslavnejši film, Fitzcarraldo. Hotel je videti, kako se bodo mladi odzvali na delo v nekonvencionalnih pogojih. "Moramo preživeti,“ je govoril, "ampak ne samo to – biti moramo umetniki.“
Tudi v filmu Kje je Venera? lahko opazimo neke vrste dokumentarističen pristop. Občutek imamo, kot da gledamo observacijski dokumentarec, tako zelo se približate svoji protagonistki. Vas zanimajo hibridna poigravanja z žanri? Ali pa ne razmišljate o tovrstnih etiketah?
Nikoli si nisem zadala cilja, uporabiti dokumentarističen pristop v igranem filmu. Hotela sem ostati odprta za presenečenja, ničesar nočem delati na silo. Kadar delaš z neprofesionalnimi igralci, moraš slediti temu, kako se intuitivno obnašajo v posameznih situacijah.
Po študiju in delu v tujini ste se za snemanje prvega celovečerca torej vrnili domov. Kakšno je stanje v kosovskem filmu? Koliko sredstev za filmarje nameni država? Morate avtorji praviloma iskati tudi koprodukcijska sredstva v tujini?
Pred letošnjim letom svet ni videl skoraj nobenega kosovskega filma, ampak v zakulisju se je dogajalo veliko; trajalo je, preden smo prišli do točke preboja. Letošnje leto je za kosovski film fantastično: imamo celo vrsto sijajnih, zelo raznolikih in inovativnih filmov. Nekateri med njimi so bili v produkciji zadnjih deset let (moj je bil "samo" sedem let).
Tako majhni smo, da ne vem, ali temu sploh lahko rečem industrija. Pri filmih sodelujejo ljudje, ki imajo znanje z določenega področja, na primer scenografije, kostumografije ali ličenja, niso pa profesionalci. Po drugi strani pa k filmski umetnosti pristopamo na svež način ravno zato, ker nismo obremenjeni s pastmi sistema. Vsak se projekta loti po svoje, iz česar se rodijo zelo različni filmi.
Kosovo, ki ima primerljivo število prebivalcev s Slovenijo, je letos zabeležilo neverjetne mednarodne uspehe: Panj Blerte Basholli je bil nagrajen na Sundanceu, vaš film je zmagal na festivalu v Rotterdamu, francosko-kosovska režiserka Luàna Bajrami pa je v Cannesu predstavila film Hrib, kjer rjovejo levinje. Na čelu tega "novega vala" ste torej same avtorice. Kako si to razlagate, glede ne to, da so v filmski industriji ne samo na Balkanu, ampak globalno, še vedno veliko bolj zastopani moški?
Kot ste rekli: v družbi vladajo moški. Ko imaš dominantno vlogo, po navadi zase zahtevaš določen standard, ugodnosti. Moškim se zdi absurdno, delati v takih okoliščinah. Ženske pa ne izgubljamo časa z ugotavljanjem, da se filma za tako malo denarja sploh ne da posneti – lažje prenašamo način dela, kjer je ogromno spodletelih poskusov in novih začetkov. Moški zaradi svojega dominantnega položaja niso navajeni na to, da jim spodleti. Nočejo tvegati neuspeha z delom v slabih okoliščinah, ženske pa se tega lotimo. Veliko prenesemo, ker moramo prenesti veliko. Kaj pa je konec koncev film drugega kot skrb za ljudi okrog sebe? Na Danskem in na Češkem sem bila navajena, da se človek, ki sem ga najela za delo, na dogovorjeni dan pojavi na snemanju. Na Kosovu pa moram zjutraj vsakega posebej poklicati in spraševati, ali ve, kaj mora tisti dan narediti, kot kakšna mama. Tega ne bo počel noben moški režiser!
Sicer nam ne manjka moških avtorjev, ampak zdi se mi, da so preveč zaverovani v to, kaj hočejo povedati, da bi se lahko prilagajali na spremembe in nove načine dela v industriji. Nočejo se prilagoditi. Če vas zanima kosovski film, pa morate vsekakor poiskati dela Samirja Karahode. Njegov kratki film Displaced je nominiran za nagrado Evropske filmske akademije.
Verjetno vas novinarji pogosto sprašujemo, ali je na Kosovu (in v filmu) težko delati in uspeti "kot ženska", ter vas katalogiziramo med avtorice. Vas moti debata o umetnosti, povezana s spolom? Nekateri trdijo, da je "dobra umetnost“ nad tovrstnimi kategorijami, kar se mi zdi precej neiskren argument, dokler nimata oba spola enakih izhodiščnih možnosti za delo.
Še nikoli se nisem vprašala, ali me ta vprašanja motijo. Če obstajajo vprašanja, obstaja očitno potreba po odgovoru. To je konstruktivna debata. Že res, da imamo trenutno vrsto uspešnih režiserk in igralk, nimamo pa drugih filmskih delavk, na primer direktoric fotografije in producentk. Če bi bile na čelu produkcij ženske, bi bila razmerja v proračunih popolnoma drugačna, o tem sem prepričana. Borimo se za dostop na različna področja ustvarjanja, pa tudi za to, da imamo možnost posneti več kot samo en ali dva filma. Nismo uspešne, dokler se še vedno sprašujejo, ali ni za določeno službo bolje najeti moškega.
Spomnim se, da je novi kosovski premier Albin Kurti letos obiskal canski festival in napovedal, da bodo ob vseh nedavnih uspehih kosovskega filma podvojili državno podporo filmu. Se je v zvezi s tem kaj premaknilo? Se položaj izboljšuje?
Občutek imam, da se. Marca smo dočakali spremembo oblasti in smo zelo optimistični glede prihodnosti. Novi minister za kulturo, Hajrulla Çeku, je zelo zavzet in predan. Mislim, da ne bomo dobili tako velike in tako hitre finančne pomoči, kot je napovedal premier, ker vlada vseeno ni popolnoma soglasna. Vseeno pa se dogajajo koraki v pravo smer.
Kot avtorica imate zanimivo dvojno perspektivo: Kosovo je vaš dom, obenem pa imate zaradi let, preživetih v tujini, tudi perspektivo outsiderke. Vas je kdaj skrbelo, da bi Balkan prikazali s te zunanje perspektive, kot "pornografijo revščine" za Zahod?
Moji filmi nikoli niso primarno zasidrani v zgodbi, kar je v tem pogledu precej pomembno. Nikoli ne smeš vrednostno presojati tega, kar dokumentiraš, pa tudi delo z neprofesionalnimi igralci po navadi prepreči, da bi človek popredmetil svojo domovino – to so konec koncev pravi ljudje, s katerimi stopaš v odnos.
Morda si bo kak gledalec ob filmu mislil, kako zelo revni so. Ampak kaj pomeni biti reven? Nimajo veliko prostora, tri generacije so natlačene v isti hiši. Ampak to pomeni tudi, da imaš okrog sebe veliko stvari! Z direktorjem fotografije sva se pogovarjala o tem, da so vsi ti predmeti teksture, barve – s stališča otroka je to bogat, večplasten svet. Ne razmišljaš o tem, da je kavč polomljen, v njem vidiš pisane barve. Enako je z geografijo: ali je cesta popolnoma razrita ali pa je kot vijugast teren še bolj primerna za igro in raziskovanje? Zanimala me je perspektiva otroka, in v njej ni obsojanja.
Prvi film ima vedno posebno mesto v avtorjevem opusu: to je praviloma zgodba, ki jo je v sebi nosil leta, ki jo je moral povedati. Kaj je bil torej vzgib za nastanek filma Kje je Venera?
Hotela sem naslikati prizor odraščanja, podoben mojemu lastnemu: tri generacije v eni sami hiši. Moj cilj je bil opisati specifično energijo, prostor. Poiskala sem na primer čisto enak avtobus, kot so bili avtobusi mojega otroštva. Zelo natančno namreč vem, kako je videti svetloba v teh avtobusih, kako prašni in svinjski so, kako padajo zavese, … Vse se je začelo s poustvarjanjem prostorov in sobivanjem generacij, zgodba ni bila tako pomembna. Babica v filmu, na primer, je moja prava babica – ki seveda ni igralka. Še vedela ni, da nastopa v filmu. Prosila sem jo, naj mi pride pomagat za nekaj dni, češ da jo res potrebujem ob sebi. Duhovita je, karizmatična, topla; edina je, ki se ne ukvarja z vprašanjem, kakšna je njena vloga v družini in kako se mora prilagoditi.
Kako ste našli Kosovare Krasniqi, dekle za vlogo Venere? Kolikor vem, prej ni imela igralskih izkušenj. Ste imeli odprto avdicijo?
Pobrala sem jo dobesedno z ulice, ko je špricala šolo. Videla sem jo z gručo prijateljev, a se je od njih malo oddaljila in začela peti na glas. Pred tem sem za vlogo videla že kakih 1300 punc, ona pa je izstopala. V njenem petju sem zaslutila dvojnost tega, kar hoče biti, in tega, kar (za zdaj) še je. Zdelo se mi je, da sebe dojema na podoben način kot Venera. Praviloma ne organiziram odprtih avdicij: ljudi poiščem na ulici in jih prosim, naj se oglasijo pri meni; šele pozneje jim povem, da gre za film.
Kako pomembne so pri delu z naturščiki priprave na snemanje? Verjetno ste morali pustiti, da se med Kosovare Krasniqi in Rozafo Celaj, ki igrata prijateljici Venero in Dorino, splete resnična vez. Ste preživele veliko časa skupaj?
Tako je. Preselile smo se v vas, kjer smo nameravali snemati. Tam sta poznali samo druga drugo in pustila sem ju, da sta se družili. Skupaj smo šle nakupovat garderobo za film, da sem videla, kateri je kaj všeč, katera bo skušala barantati za cene – tako ugotoviš, kakšna je dinamika med ljudmi. Ko enkrat snemamo, pa zahtevam zelo natančno upoštevanje scenarija. Kadriranje v filmu je tako, da moraš natančno vedeti, kdo bo kdaj povedal kakšen stavek.
Snemali ste v vasi ob meji s Severno Makedonijo. Kako ste se kot filmska ekipa počutili v majhni skupnosti oz. kako vas je sprejela? Konec koncev ste snemali zgodbo o uporu patriarhalnim normam, predstavljam si, da bi to lahko koga zmotilo.
Kraj mi je všeč, ker ga zaznamuje neka dvojnost, tako kot našo celo družbo. Po eni strani smo rigidni, moralni in upoštevamo tradicijo, naša mesta pa so podobna džunglam. Aristokracija, na primer, svoja toga pravila upošteva tako v domu kot zunaj njega. Pri nas pa iz hiše stopiš v kaos.
To je zelo izoliran, tradicionalen kraj, v katerem ne živi veliko žensk. Vojna ga je močno prizadela. Ne marajo tujcev in še posebej ne marajo kamer, ker jih povezujejo z vojnimi poročevalci. Na začetku sva se priselila samo jaz in direktor fotografije (Venezuelec Luis Armando Arteaga, op. n.) Kamere sploh nisva kazala. Ko sem hodila okrog in iskala snemalne lokacije, so me napadli z vprašanji, zagnali so ogromen cirkus. Dejansko sem morala poklicati na pomoč svoje producente, same moške, da so posredovali in me zaščitili pred vsemi vprašanji. Pod črto si v njihovih očeh najprej ženska.
Pozneje pa smo se vsi spoprijateljili, vsi so hoteli sodelovati in pomagati, čudoviti odnosi so se spletli. Nekega dne sem šla mimo lokalne šole in opazila, da učitelj zbira učence na vrtu. Organiziral je casting zame, ker je vedel, da potrebujem otroke za film! Ponujali so mi zanimive predmete za scenografijo. "Potrebuješ kovinsko reklamno tablo za Coca Colo?“ in podobno. To je bil seveda tudi dodaten pritisk zame.
Vojna je v filmu prisotna posredno, v travmah in izgubah ljudi. Obenem pa vojna verjetno tudi poudari generacijski prepad: mladi, ki so bili rojeni v tem tisočletju, bi radi preteklost pustili v preteklosti in gledali samo naprej, starejši pa tega najbrž ne zmorejo.
Vojni se nisem mogla zares izogniti, ker je še vedno tako prisotna v vseh plasteh naše družbe, še posebej v dojemanju časa. Starejše generacije še vedno živijo v "povojnem času", trudijo se nadomestiti vse, kar so zamudile in izgubile. Vračajo se v preteklost, kar pri življenju drži tudi patriarhalnost in tradicijo. Mladina pa hoče prelom – to neizogibno vodi do trenj, še posebej v deželi, ki ima tako mlado prebivalstvo kot Kosovo.
Film prikazuje dinamiko v družini, ki je sicer ljubeča, a upošteva hierarhijo. Očeta vedno uokvirite kot rahlo grozečo pojavo, od spodaj ali na način, da mu ne moremo zares videti obraza. Kako ste hoteli prikazati očetovski lik?
Tako, da do njega čutiš tudi določeno mero pomilovanja. Kot velik medved je. Občutek dobiš, da res težko komunicira, še celo s svojimi prijatelji. Visok je, ima močno prezenco in vodilno mesto v družini, a njegova govorica telesa izraža nelagodje. Zato sem ga izbrala. Pozneje sem izvedela še, da ima ta igralec doma devet hčerk. Neuspešno se je trudil za sina, ker si ni predstavljal, da bi se s hčerko lahko zares pogovarjal. To je prav tako pripomoglo k njegovemu liku v filmu.
Kadriranje je eden najbolj unikatnih prijemov vašega filma. Liki pogosto zdrsnejo iz kadra, pomembne stvari se dogajajo zunaj kadra, gledalec pa jih lahko samo sliši ali sluti.
Zanima me odnos med gledalcem in platnom. Intuitivno sem iskala način snemanja, ki ne bo nujno spremljal zgodbe, ampak razvijal odnos med gledalcem in liki. Rada bi, da bi na koncu imeli občutek, da to družino dobro poznate. Če čisto vsega ne pokažem, tudi prisilim gledalca, da zapolni praznine z lastnim sklepanjem, da aktivno sodeluje pri filmu.
Prijateljici Venera in Dorina na neki način ponazarjata dva modela upora proti patriarhatu: Dorina je glasna in jezna, Venera pa bolj tiha in zadržana, a nič manj trmasta. Verjetno je življenje težje za tiste glasne upornice, kajne? Družba jih bolj vneto in dosledno utiša.
Ja, zelo dobro povedano, to bom kdaj uporabila! (Smeh.) Obenem pa dekleti tudi nista v čisto enakem položaju: Venera išče svoje mesto v svetu, Dorina pa išče občinstvo, šele skozi oči okolice lahko vidi sebe. Potrebuje nekaj zunanjega, kar ji bo potrdilo, kdo je – in zato se ujame v past v obliki poroke. Venera ne potrebuje zunanje potrditve.
Morda tudi zato v filmu ni enega samega "velikega" incidenta, ki bo zaznamoval Venerino čustveno rast in preobrazbo. Priča smo seriji majhnih izkušenj, ki oblikujejo osebnost, ne pa enemu epohalnemu preobratu. Ste imeli kdaj težave s prepričevanjem producentov v tak scenarij in odprt konec zgodbe?
Ja, od mene so hoteli neki prelomen končni trenutek opolnomočenja, ko se protagonistka postavi na svoje noge. Ampak Kje je Venera? ni film o izgubi devištva ali o poroki mladega dekleta. To je film o življenjskem obdobju, v katerem ugotoviš, kdo si. In to po navadi ni hipno, ampak postopno spoznanje. Zgodba se konča pet minut, preden se film dejansko konča – nikoli ne vem, kdaj postaviti piko, ker ne maram ličnih, dokončnih zaključkov. V življenju tega ni. Za Venero je to šele začetek pravega življenja.
Pravite torej, da trenutno ustvarjate nov film. Vidite svojo ustvarjalno prihodnost na Kosovu, kjub finančnim oviram? Bi se v prihodnosti lahko videli na čelu češkega filma (režiserka živi v Pragi, op. n.) ali kake zgodbe, ki ni tesno povezana z domovino?
Pravzaprav pripravljam dva filma. Eden je dokumentarec iz družinskih videoposnetkov, ki sem ga omenila na začetku, drugi pa igrani film. Ne morem še povedati veliko, ker scenarij šele pišem. Protagonist bo moški lik, in spet bo to izrez kosovskega življenja, ne pa zgodba, ki bi temeljila na dogajanju.
Vprašanje o prihodnosti je težko. Obožujem češki novi val, ampak počutila bi se, kot da goljufam, če bi režirala v njihovem jeziku. Moj filmski slog je zelo organski, tako da si ne predstavljam, kako bi ga presadila v drugo kulturo. Morda bom nekoč, ko bom bolj obvladala orodja filmskega jezika, našla kak svoj način dela s tujimi igralci. Bomo videli.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje